Nedavni dogodki v središču Ljubljane, na katerih je prišlo do srečanja med nasprotniki in zagovorniki pravice žensk, da svobodno odločajo o svojem telesu, so v slovenski javnosti in politiki dvignili veliko prahu, ki se še ni polegel — in tudi ni videti, da se kmalu bo. 

To ni prvič, da smo v Sloveniji priča burni, na trenutke tudi ihtavi razpravi o pomembnih vprašanjih s področja zaščite človekovih pravic. Žal pa to tudi ni bila prva razprava, ki temelji na površnem poznavanju problematike, na emocijah, hitrih, pogosto nepremišljenih reakcijah in bolj ali manj prikritih in pogosto problematičnih političnih interesih.

Včasih pomaga, če se za trenutek ustavimo in z manj strasti razmislimo, za kaj pravzaprav gre, in se pogovorimo, kako naprej.

Kolizija je kompleksna

Dejansko je na Kongresnem trgu prišlo do kolizije med različnimi pravicami. A reševanje takšnih kolizij je kompleksna zadeva, ki je ne moremo reševati čez palec in še manj na temelju in v korist lastnih prepričanj — pa naj bodo še tako plemenita.

Poglejmo najprej, kako je s pravicami tistih, ki so na Kongresnem trgu organizirali dogodek “v spomin nerojenim otrokom”.

Bilo je veliko govora o njihovi pravici do svobode izražanja, ki jo ščiti 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Tukaj bi dodal, da je šlo tudi za pravico do mirnega zbiranja, ki jo ščiti 11. člen EKČP.

Pomembno je poudariti, da konvencija pogodbenim članicam — torej tudi Sloveniji — ne nalaga samo obveznosti, da se vzdržijo neutemeljenih in nedovoljenih posegov v ti dve pravici, ampak jim nalaga tudi pozitivno obveznost, da ustvarjajo pogoje za njihovo nemoteno uživanje. To v primeru pravice do zbiranja vključuje tudi omogočanje in varovanje mirnih zborovanj — tudi če ta niso bila vnaprej napovedana in dovoljena.

To je bilo sistematično spregledano v primerih nenapovedanih protestov proti prejšnji vladi, velja pa seveda tudi med mandatom sedanje.

Varovanje in kršenje pravic

Po drugi strani pa tako 10. kot 11. člen vsebujeta tudi določbe, ki omogočajo omejevanje teh pravic (oz. pod določenimi pogoji tudi obvezujejo k omejevanju). Eden od teh pogojev je varovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Pri tem velja, da mora vsak tak omejevalni ukrep temeljiti na zakonu in biti “nujen v demokratični družbi”.

Vprašanje kolizije med različnimi pravicami in svoboščinami še bolj natančno določa 17. člen EKČP, ki prepoveduje zlorabo pravic in pravi, da “nobene določbe v tej konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika pravico do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovem omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej konvenciji”.

Kaj vse to pomeni za dogodke na Kongresnem trgu?

Poseganje v pravice

Za organizatorje to vsekakor pomeni, da so zastavice zasajali na temelju pravice do svobode izražanja in pravice do mirnega zbiranja. Vprašanje pa je, ali so z izvrševanjem svojih pravic posegali v pravice drugih na način, ki ga konvencija ne dovoljuje.

Mnogo je tistih, ki menijo, da je bilo tako. Nekateri trdijo, da je nedovoljeno javno zagovarjati spremembo z ustavo določenega stanja. To seveda ni res. Ustavo je mogoče — po postopkih, ki so ravno tako določeni z ustavo — tudi spremeniti, zato se je za spremembe tudi dovoljeno javno zavzemati. Predstavljajmo si, da bi kriminizirali prizadevanja za uvedbo pokrajin ali spremembo načina imenovanja sodnikov. Gre za vprašanje, ki je v tem trenutku že v parlamentarnem postopku.

Toda vprašanja svobodne odločitve o rojstvu otrok po drugi strani ne moremo enačiti z uvedbo pokrajin, saj gre pri prvi za človekovo pravico, ki jo ščiti 5. člen ustave, izrecno pa še 55. člen. Ta v ustavo ni bil uvrščen zato, ker bi si njeni avtorji prizadevali, da bi bilo v samostojni in demokratični Sloveniji čim več abortusov, ampak zato, ker je prevladalo stališče, da je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok nujni pogoj za vzpostavljanje in ohranjanje demokratične družbe, za katero smo se odločili.

Minimalni standardi

Ker sem se do zdaj že nekajkrat skliceval na EKČP, moram omeniti še to, kako je to tematiko doslej obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).

Nasprotniki pravice do umetne prekinitve nosečnosti poudarjajo, da je Strasbourško sodišče v dosedanji praksi zaščitilo to pravico zgolj v omejenem obsegu — in sicer v zvezi s primeri, v katerih bi prepoved abortusa lahko ogrozila življenje žensk.

To je res. Predvsem zato, ker na odločitve sodišča vplivajo tudi stališča evropskih držav, v katerih pravico do abortusa omejujejo. Z vsemi tragičnimi posledicami, ki smo jim priča. Vendar pa EKČP določa zgolj minimalne standarde zaščite človekovih pravic in državam članicam v ničemer ne preprečuje, da v okviru svojih notranjih ureditev teh standardov ne postavljajo tudi višje — kot je s 55. členom ustave storila Slovenija —, če s tem ne kršijo drugih, ki jih EKČP prav tako ščiti. In med temi ne boste našli pravice do omejevanja pravic drugih ljudi.

Dejstvo, da smo v tako pomembnem oziru zaščite človekovih pravic — namreč pravice žensk, da avtonomno odločajo o svojem telesu — korak pred minimalnimi standardi, je razlog za ponos, ne zadrego.

Kaj pa odgovor politikov?

O tem, da so organizatorji zborovanja na Kongresnem trgu zagovarjali stališča, ki bi v primeru njihove uveljavitve pripeljala do omejitve določene človekove pravice, po mojem mnenju ni dvoma. Drugo vprašanje pa je, ali so to počeli na način, ki bi zahteval uradni poseg v njihovo pravico do mirnega zbiranja in svobodo govora. O tem bi lahko kompetentno odločilo samo sodišče — vendar sam menim, da ne.

Ne pozabimo, da konvencija dovoljuje samo omejitve, ki so v demokratični družbi nujne. Ta prag mora ostati visok.

A tudi če je bilo njihovo zborovanje legalno, to še ne pomeni, da je njihovo zavzemanje za omejitev ali celo ukinitev z ustavo zajamčenih človekovih pravic treba spoštovati in še manj o njih voditi spoštljiv dialog. Spoštovanje pravice svobode izražanja ne vključuje pravice do avtomatičnega spoštovanja izraženega.

Doktrina upoštevanja različnih mnenj, ki postavlja enačaj med tistimi, ki se borijo za človekove pravice, in tistimi, ki zahtevajo omejevanje teh pravic, demokracije ne krepi, ampak jo slabi. Najprimernejši in najučinkovitejši odgovor je v tem primeru še odločnejša zaščita človekovih pravic s strani politike in civilne družbe.

Del slednje se je v tem primeru odzval. Z uporabo svoje pravice do svobode izražanja in mirnega zbiranja. O tem, ali je to bilo storjeno na najprimernejši način, ima lahko vsak svoje mnenje. Kar pa zadeva odgovor politikov, se je vsakdo odzval po svoji presoji. Eni tako, drugi pa drugače. Tudi o tem ima lahko vsak svoje mnenje. In ga gotovo tudi ima.