Pred kratkim se je na družbenih omrežjih razširila novica, da je bil ameriški predsednik Donald Trump leta 1987 rekrutiran v KGB in dobil operativno ime Krasnov. Vir tega šokantnega razkritja je bil neki Alnur Musajev, nekdanji vodja kazahstanske obveščevalne službe, ki je v mlajših letih služil v 6. upravi KGB v Moskvi, ki je bila zadolžena za protiobveščevalno podporo v gospodarstvu. Eden od njenih glavnih ciljev je bilo “novačenje poslovnežev iz kapitalističnih držav”. Po besedah Musajeva je bil Trump — takrat 40-letni newyorški nepremičninski investitor — eden izmed teh rekrutirancev. 

Bombo je Musajev sprožil kje drugje kot na Facebooku. Verodostojnosti vira navkljub se mi je zdelo pametno, da zadevo preverim, preden o njej pišem. V duhu časa sem se odločil za umetno inteligenco in uporabil Muskovo aplikacijo Grok. In glej ga, zlomka! Trumpov hišni umetni intelektualec je resničnost trditve, da je Trump infiltrirani ruski agent, ocenil med 75 in 85 odstotki.

Končno je vse pojasnjeno. Trump je kompromitiran in izsiljevan.

Če bi bil res agent …

Musajevu in Groku navkljub ostajam skeptičen. Teorija zarote je teorija zarote, tudi če ustreza mojim čustvenim potrebam. Za trditev, da je Trump ruski agent, je enostavno premalo dokazov.

Ampak to niti ni pravo vprašanje. Vprašati bi se morali: ali bi Trump, če bi bil res ruski agent, počel stvari drugače, kot jih počne?

Odgovor na to je seveda negativen. In če izživljanje nad žrtvijo agresije in simpatije do agresorja niso plod ruskega kompromata, potem moramo motiv logično iskati drugje. Po mojem predvsem v ideološki konvergenci med obema novima najboljšima prijateljema za vedno. Trumpu je Putin blizu. Želi si biti njegov prijatelj in zaveznik. To je bilo več kot očitno v njegovi čustveni reakciji na besede Zelenskega v Ovalni pisarni in v izjavi dan po tem: “Zelenski ves čas grdo govori o Putinu,” je očital predsedniku države, ki je že več kot desetletje žrtev ruske agresije.

Imperialistične ambicije

Trump si želi biti Putin. Ali Kim Jong Un. Ne želi biti predsednik, ampak vladar. Pričakuje slepo vdanost in občudovanje. Med zadnjim srečanjem s Kim Jong Unom je izjavil, da si želi, da bi se njegovi podrejeni do njega obnašali tako, kot v Pjongjangu častijo svojega gazdo.

Danes to uresničuje. Najprej mu je uspelo severnokorejizirati republikansko stranko. Zdaj to dela še s kompletnim državnim in javnim aparatom v ZDA. Poglejte si idolatrične izbruhe njegovih adjutantov po sestanku z Zelenskim. Državni sekretar za zunanje zadeve Marco Rubio, ki naj bi bil v Trumpovem kabinetu med “zmernejšimi”, je med sestankom poklapano ždel na kavču kot nekdo, ki so ga ravnokar pogojno izpustili iz prevzgojnega doma. 

Trump si želi biti Putin, ker si delita imperialistične ambicije. Zmaga Rusije v Ukrajini bi bila precedens, ki bi tlakoval pot k morebitnemu anšlusu Kanade, prevzemu Panamskega kanala in Grenlandije in nepremičninskemu projektu v Gazi.

Tragikomičen paradoks v Sloveniji je, da skozi prizmo svojih pogledov na konflikt v Ukrajini poteze ameriškega imperialista najbolj goreče podpirajo prav najbolj goreči antiameriški antiimperialisti.

Bolj desno od desnih

Trump si želi biti Putin, ker imata enak pogled na svet. Ne gre samo za nakladanje prepotentnega kolumnista. Financial Times je objavil analizo, ki kaže, da so Republikanci pod Trumpom glede vrednot nekje tam kot Putinova Rusija — in precej bolj desno kot večina skrajno desnih strank v Evropi. No, morda v vzorcu niso upoštevali vseh.

Trump in Putin sta zaveznika v globalnem džihadu proti “kulturnemu marksizmu” — ki je podalpski ekvivalent za tisto, čemur v ZDA rečejo prebujenstvo, v Moskvi pa izprijeni in dekadentni Zahod, ki ogroža čistost in preživetje svetega ruskega naroda. Različne nalepke, ista vsebina. Boj proti vsemu, kar predstavlja temelje svobodne, odprte, uspešne, demokratične družbe. Državo, narod in vodjo ogrožajo transseksualci, bla-bla-bla, novinarji, bla-bla-bla, migranti, bla-bla-bla, LGBT+, bla-bla-bla, okoljevarstveniki, bla-bla-bla, nevladne organizacije, bla-bla-bla, feministke, bla-bla-bla … To je v ideološko doktrino preoblečeno maščevanje frustriranih belih moških. Macola za preobrazbo sveta v transakcijsko džunglo, v kateri bo sila prevladala nad mednarodnimi pravili, spoštovanjem meja, individualnimi pravicami in svoboščinami ter nad spoštovanjem človeškega dostojanstva. 

Fašistična omleta in liberalna jajca

Trump si želi biti Putin in Putin si želi Trumpa. Ta ideološka zlizanost spravlja večji del političnega spektra v Sloveniji v zadrego. Desnico zato, ker Trump ideološko predstavlja vse točke njihove politične platforme. Narobe jim hodi samo to, da se je obrnil proti Ukrajini, ki so se ji — bodisi iz prepričanja ali iz oportunizma — pred tremi leti postavili v bran. Zadrego rešujejo kot vedo in znajo.

Najbolj ljubek in simptomatičen je bil nedavni poizkus “libertarnega influencerja” z začasnim bivališčem v Londonu. Ta je na platformi X izjavil, da so Trumpa v to, kar počne, prisilili skrajni levičarji — češ, saj ni hotel, ampak drugega mu ni preostalo. Komentar je zanimiv, ker naznanja potencialni obrat za 180 stopinj. Namreč, v boju proti svetovni nadvladi kulturnega marksizma je žal treba tudi kaj žrtvovati. Na primer Ukrajino.

Ne moreš narediti fašistične omlete, ne da bi razbil par liberalnih jajc. 

Na levi pa se zadrege lotevajo v glavnem tako, da jo ignorirajo. Trumpa imajo radi, ker Ukrajini dela vse, kar si že dolgo želijo in zahtevajo. Aurelio Juri bi mu podelil Nobelovo nagrado za mir. Poslanci stranke predsednika vlade ustanavljajo skupino za prijateljstvo z Rusijo. Z ideološko podstatjo in inherentnim imperializmom Trumpovega spodkopavanja ukrajinskega narodnoosvobodilnega boja se ne ukvarjajo. Trump z Ukrajino počne to, kar si želijo. Svoj srd do ZDA projicirajo na Evropo. Ta frdamana coprnica Von der Leyen je kriva za vse. Svojih stališč ne oblikujejo glede na svet, v katerem živimo, ampak glede na svet, v katerem bi si sami želeli živeti. Kot gruča neprespanih, z red bullom napumpanih študentov, ki celo noč igrajo SimCity, ker lahko tako sami določajo parametre realnosti, v kateri gradijo svetlo prihodnost. Rusija nikogar ne ogroža, NATO je kriv za vse, Ukrajinci so nacisti. Mi smo pa na varnem ker ne maramo vojne in stroškov za obrambo.

Če SimCity zglajza — ker bi to bilo preveč celo za računalniško igrico —, ni problema. Reset. Play again. 

Privlačno, a logično šibko

Ko to pišem, se s takšno popotnico slovenski predsednik vlade odpravlja v Bruselj na pogovore o povečanju stroškov za obrambo pred rusko grožnjo in spodkopavanjem evropskega civilizacijskega modela, ki smo ga postavili po drugi svetovni vojni.

V Sloveniji so mnogi proti večjim izdatkom za obrambo, ker ne maramo vojne. Argument je privlačen, a logično šibek. To je tako, kot če bi verjeli, da nas bodo odklenjena vrata varovala pred vlomilci. 

Toda v pomembnem oziru se s skeptiki do povečanja obrambnih izdatkov v Evropi vendarle strinjam. Samomorilsko bi bilo, če bi povečanje stroškov za obrambo financirali z zmanjševanjem stroškov za varovanje okolja, izobraževanje, mednarodno pomoč, znanost in razvoj in predvsem za socialno varno družbo, v kateri imajo ljudje zagotovljene materialne pogoje za zaupanje v prihodnost.

Prav zanemarjanje teh nujnih pogojev za normalno delovanje demokracije v preteklih desetletjih je tisto, kar je povzročilo akumulacijo nezadovoljstva z demokracijo, ki jo danes uspešno izkoriščajo njeni nasprotniki. Tudi in predvsem tisti v Moskvi, zaradi katerih se oborožujemo.

Toda investicije v drone, tanke in topove, ki bi evropsko demokracijo branili pred nevarnostjo od zunaj, bodo jalove, če bomo s tem še bolj poglabljali luknjo, ki nam demokracijo uničuje od znotraj. Ne živimo v računalniški igrici. V današnjem nevarnem svetu ni gumba reset in play again. Če zglajzamo, je za demokracijo v Evropi game over.