Običajno ne komentiram zakonov, ki so šele v fazi sprejemanja. A tokrat moram narediti izjemo. Pa ne zaradi zakona o obdavčitvi nepremičnin samega po sebi. Ampak zato, ker je vse, kar se dogaja v zvezi s tem, ne samo tipično. Ampak tudi simptomatično.

Tipična je reakcija lastnikov več nepremičnin, ki jih oddajajo v najem. Ti so proti zakonu, ker so izračunali, da bo kar nekaj denarja od najemnin, ki zdaj ostaja njim, po novem šlo za davek. Torej državi.

Njihova logika je jasna: nepremičnino smo najprej morali kupiti in smo plačali davek že takrat, zdaj ga bomo pa morali še enkrat. In to znova in znova. Kot če bi recimo kmet, ki kupi traktor — in seveda ob nakupu plača davek —, moral vedno znova plačati davek na traktor, ko z njegovo uporabo kaj zasluži.

Vzdrževanje

Naslednja stvar je vzdrževanje. Nekateri lastniki so izračunali, da jim ob novem davku in ob upoštevanju stroškov za vzdrževanje stanovanj od oddajanja ne bo ostalo skoraj nič. In že razmišljajo o tem, da stanovanj ne bodo več oddajali. Ampak jih bodo raje kar prodali.

Jasno je, kdo bo ta stanovanja kupil. Kupili jih bodo najbogatejši lastniki nepremičnin, za katere novi davek ne bo problem. Kar pomeni, da se bo premoženje v obliki stanovanj kopičilo v rokah najbogatejših. In zdi se, da na te posledice nihče ni pomislil. Ali pač.

Kapital

Tipična je tudi reakcija lastnikov kapitala. Tudi oni novi zakon kritizirajo. Spet poslušamo litanije, kako da je v Sloveniji kapital preveč obdavčen. In da Sloveniji to škodi. Da taki ukrepi destimulirajo kapital. Da Slovenija s takšnimi ukrepi postaja nekonkurenčna. Za kapital nezanimiva. Da bo šel drugam. Itd.

Skratka, kapitalski lobi artikulira stališča, ki temeljijo na njihovem interesu: zaslužiti čim več. Čim več profita. Vedno. Povsod. Kjerkoli. Kadarkoli. Kakorkoli. Interes kapitala je jasen. Zato je vsaka omejitev ali obdavčitev za lastnike in zagovornike kapitala zaskrbljujoča poteza. Če že ne konec sveta. Želijo si Slovenijo, v kateri bi lahko počeli, kar se jim zljubi. Kjer bi lahko služili na vse mogoče in nemogoče načine. Seveda tudi na račun drugih. Kar se v nekaterih primerih že dogaja. Zato je obdavčitev kapitala zanje nelogična in nedopustna praksa. Na prihodke od kapitala bi radi plačevali minimalne davke. Idealno bi bilo: nič davkov. Kar je spet tipično stališče. Oziroma simptom.

Javnost

In potem je tu še javnost. Ta je v skladu z zgodovinsko vzpostavljeno slovensko socialno in kulturno tirnico negativno, če ne celo sovražno razpoložena do velikih socialnih razlik. In do bogatih nasploh. Do bogatih Slovencev še posebej.

Vsaka politična poteza, ki je v skladu z za Slovence značilno egalitarnostjo in ki je usmerjena k njeni krepitvi, se zdi javnosti avtomatsko pozitivna. Tako kot se ji zdi negativna vsaka politična poteza, ki je usmerjena zoper egalitarnost.

To je bil eden od razlogov, zaradi katerih je bil izvoljen Golob. Golob je namreč kazal — vsaj javno — zaskrbljenost nad povečevanjem neenakosti. Utelešal je nekakšno ne povsem jasno obljubo, da bo omejil bogatenje najbogatejših. In poskrbel za izboljšanje položaja najrevnejših. Tudi pokojna Anita Ogulin mi je v zvezi z njegovo vlado na začetku rekla: “Če nam ne bo uspelo zdaj, nam ne bo uspelo nikoli!”

Zdaj je jasno, da nam nikoli ne bo uspelo.

Najprej in predvsem

Tudi Golobova vlada, ki jo desni neoliberalci označujejo za skrajno levičarsko, v resnici skrbi najprej in predvsem za interese vladajočega razreda. Za interese kapitala. Resda ne tako, kot bi si kapital želel. Kapital si želi državo, kjer bi lahko počel karkoli in za to plačeval 0 % davka. A dejstvo je, da ta vlada še vedno skrbi najprej in predvsem za interese kapitala. Kolikor je mogoče. Kakorkoli je mogoče. In šele nato — če sploh — za interese drugih slojev.

V tem smislu tudi Golobova vlada tako kot dosedanje deluje v skladu z Marxovo ugotovitvijo, da je država orodje vladajočega razreda. Da služi uresničevanju njegovih ciljev. In interesov. Ja, tako je: v Sloveniji so od osamosvojitve naprej na prvem mestu interesi kapitala. Ki jih država poskuša na vse načine realizirati. Ustvarjati pogoje za njihovo realizacijo. Seveda ne na način in v obsegu, kot bi si to želel kapital. A to država vendarle dela. Z boljšo ali slabšo presojo, kako daleč lahko gre pri realizaciji interesov kapitala. In z boljšo ali slabšo presojo, kako naj to počne.

Golobova vlada več kot očitno udejanja interese kapitala tako, da ustvarja videz socialne države, ki skrbi za interese vseh državljanov in državljank. Pri tem ji izdatno pomaga Levica. Vlada sprejema ukrepe, s katerimi vzbuja vtis, da skrbi za večino prebivalstva. In za najrevnejše. A tudi s tem dela v interesu kapitala. Ki to ravnanje vlade sicer stalno kritizira. Vlada namreč kapitalu s tem v resnici kupuje socialni mir. Ki je eden od ključnih pogojev za to, da kapitalizem deluje. Danes morda še bolj kot v preteklosti. Zato ukrepi tipa ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ali zdaj davek na lastništvo druge in vseh ostalih nepremičnin. Itd.

5 % od koliko?

A če te ukrepe pogledamo podrobneje, se izkaže, da niso v interesu najrevnejših. In da tudi niso v interesu večine državljanov in državljank. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ni prinesla večje pravičnosti pri vplačevanju v zdravstveno blagajno.

Kot vemo, najrevnejši plačujejo bistveno več kot najbogatejši. Ne nominalno. Ampak dejansko. Za nekoga, ki na mesec zasluži 700 evrov, je 35 evrov za zdravstveno zavarovanje bistveno večje breme kot za nekoga, ki zasluži 15.000 evrov.

V zvezi z nepravičnostjo v korist najbogatejših je bila sicer obljubljena progresivna lestvica prispevkov za zdravstveno blagajno. A iz tega ni bilo nič. In zakaj ne? Ker bi to pomenilo višja vplačila najbogatejših. Pet odstotkov od 15.000 evrov je namreč 750 evrov. Ne pa 35 evrov.

Zaradi ščitenja interesov najbogatejših vlada ni nikoli uredila vplačevanja v zdravstveno blagajno tako, da bi Slovenci in Slovenke vplačevali enak procent od svojega zaslužka. Namesto tega je vpeljala nominalni egalitarizem, ki pa je dejansko nepravičen. Gre za neenakost v korist najbogatejših.

Vlada je računala, da večina Slovencev in Slovenk tega ne bo spregledala. Očitno je imela prav. Zahteve za progresivno lestvico vplačevanja v zdravstveno blagajno so namreč potihnile. Namesto tega se je uveljavilo prepričanje, da je z vplačili v zdravstveno blagajno vse v redu. Ker vsi vplačujemo enako. In ker nominalno res vplačujemo enako, je egalitarnosti kot zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnice zadoščeno. Čeprav s sedanjo ureditvijo vplačil v zdravstveno blagajno profitirajo najbogatejši. Sedanja ureditev služi njim. In njihovim interesom.

Pravičnost na prvi pogled

Isto velja za predlagani zakon o obdavčitvi druge in vsake naslednje nepremičnine. Ta rešitev je pravična samo na prvi pogled. Ker če ima Slovenec v lasti hišo v vrednosti nekaj milijonov evrov in v njej dejansko prebiva, na to nepremičnino ne bo plačal davka. Bo pa davek na napremičnino plačal Slovenec, ki ima poleg edinega majhnega stanovanja tudi vikend, ki si ga je sam postavil. Pri čemer vrednost obojega skupaj niti slučajno ne dosega milijona evrov. Kar seveda ni pravično.

A to ni edini problem novega zakona. Druga ključna nepravičnost je egalitarna obdavčitev vseh lastnikov več kot ene nepremičnine. Pri čemer ni upoštevano, ali jo je lastnik postavil sam. Ali pa jo je kupil za drag denar. In tudi to ni upoštevano, ali je oddajanje stanovanj za nekoga temeljni vir dohodka za preživetje. Ali pa samo dodatni vir zaslužka. Prvo bi ne smelo biti obdavčeno. Ni pravično z isto stopnjo obdavčiti dejavnost za temeljno preživetje in način za dodatno bogatenje že bogatih. 

Če bi se res odločili obdavčiti najbogatejše, ki kopičijo nepremičnine za to, da poleg lastnih rednih dohodkov bogato služijo z oddajanjem nepremičnin, potem država ne bi več delala v interesu kapitala. Oziroma v interesu slovenskega vladajočega razreda. Ki ga domnevno sploh ni.