Pred dvema tednoma sem zaneseno zatrjeval, da je ni sile, ki bi h kulturnemu osiromašenju sveta prispevala bolj kot boj za univerzalno sprejetost človekovih pravic.
Poanta tistega teksta se mi zdi še vedno relevantna, sem pa v tem času veliko razmišljal o neki drugi sili, ki bi se omenjenemu boju za pravičnost lahko po vplivu dostojno zoperstavila. Gre za boj za zdravje. Ker: »Kdo bi pa rad bil bolan?«
Pustite ljudem, da zbolijo! Se spomnite kontroverzne izjave norveške ministrice za zdravje? »Ljudem je treba pustiti, da jejo, kadijo, pijejo in uživajo rdeče meso, kolikor sami želijo.«
Nad tem se je zgražala tudi sekretarka urada za javno zdravje, češ, z izjavo je javno zdravje vrnila za desetletja v preteklost. Tudi sam sem bil sprva začuden, zdaj pa jo še predobro razumem. Gre za primer avtentične liberalne, odprte, napredne, demokratske drže.
Ne živimo za to, da bi bili zdravi. Zdravi smo, da bi živeli.

Zdrav način življenja kot način življenja

Norveški ministrici dam prav. Če kje, je demokracija v tem, da ljudje vedo, kaj je zanje prav — pa čeprav jih to pokoplje. Zdravstveni sistem ni namenjen ohranjanju ljudi pri daljšem življenju, ampak ohranjanju ljudi pri zdravju, da lahko živijo, dokler pač resneje ne zbolijo in umrejo.
Takšna toleranca do »nezdravega« načina življenja seveda odpira mnoga etična vprašanja glede pravične razdelitve sredstev za zdravstveno oskrbo med tiste, ki živijo zdravo, in tiste, ki ne živijo tako. A to je vprašanje za kdaj drugič.
Danes je in ideal zdravega človeka. Najbrž nisem edini s to posebno občutljivostjo, ki v tem idealu — še posebej v foucaultovski družbi nadzora — sluti homogenizacijo sicer raznolikih posameznikov in načinov življenja.
Zdrav način življenja je samo eden od »načinov življenja«, ki si v liberalnih demokracijah zaslužijo enako spoštovanje. Nekateri pač živimo/živijo nezdravo. In to je okej.
Hočem reči, da imamo vso pravico do nezdravega načina življenja. Če seveda govorimo o demokratičnem spoštovanju različnih pogledov na to, kaj je »dobro življenje«. (Tu se izogibam etičnim in moralnim sodbam. Zanje je v javnem forumu predpisan poseben prostor.)
Govorim o tem, da se mora država izogibati izrecnemu diktatu, kako naj ljudje živijo, če želi gojiti občutek enakega spoštovanja do različnih načinov življenja, do različnih »kultur«.

Žrtve na oltarju Zdravja

Podobno kot kultura človekovih pravic in podobno kot pobožanstvenje znanosti je tudi »zdravizem« sila kulturnega poenotenja. Na misel mi pride Tolstoj, ki je v Ani Kareninizapisal: »Vse srečne družine so si podobne, toda vsaka nesrečna družina je nesrečna po svoje.«
Mar ne bi mogli tega principa prenesti tudi na zdravje? Vsak človek, ki se količkaj pusti izneveriti idealu popolnoma zdravega življenja, je bolan po svoje.
Zato je ta zdravstvena mrzlica odličen primer kulturne hegemonije, ki siromaši kulturno raznolikost v imenu neke domnevno višje in bolj obče sprejete vrednote … — zdravja.
Pravzaprav me pri tej zdravstveni mrzlici ne moti samo problem kulturnega siromašenja, temveč tudi — če ne še bolj — njen vpliv na siromašenje poetike naših življenj. Karkoli počneš, počneš zato, da boš zdrav.
Na raznih blogih in v oglasih za privlačne reči recimo beremo takole:
»Zborovsko petje zmanjšuje stres!« — Kot če bi rekli, da pitje tega sicer odurnega napitka zmanjša stres! — »Seks je zdrav.« — No, potem pa se pa le lotimo tega res zoprnega opravila. — »Dobri odnosi dobro vplivajo na vaše zdravje.« — Aja? Okej, potem pa bom končal s slabimi odnosi. Samo še en teden, prav? — »Zdravo je hoditi na koncerte.« — »Zdravo je na Filofaksu hoditi po stopnicah.« — »Ni zdravo biti osamljen.« — »Zdravo je biti religiozen ali vsaj religiozno vzgojen.« — »Objemanje ima veliko pozitivnih učinkov za zdravje.« — Huh? No, prav. Objemi me, ampak samo za pet sekund. — »Biti moški je toksično.« — Mrš! — »Zdravo je gledati najljubše TV serije.« — Uf, še dobro. Bom vsaj kaj odnesel od vsega tega dolgočasa.
Predstavljajmo si človeka, ki je sledil vsem zgornjim in še stotim drugim »oglasom« in po dvajsetih letih prečrtal še zadnjo razvado. In potem je z nepredstavljivim cinizmom in obupom, kakršnega svet še ni videl, zavpil: »Zdrav sem!«

Zadnji/Zdanji ljudje

Ali še komu prihajajo na misel Nietzschejevi »zadnji ljudje« iz Zaratustre? »Mi smo iznašli srečo,« govorijo in mežikajo.« Tako tudi »zdanji« ljudje govorijo: »Mi smo zdravi« — in mežikajo. Ker ja, tudi mežikati je zdravo!
Gre za izrinjanje koncepta dobrega. Dobro je zastarel, z metafizično navlako omadeževan koncept. Navadite se, da počasi ne boste več mogli živeti »dobro« in biti »dobri«. Tudi lepo ni več vredno počenega groša, če ni zdravo.
Za tem stremljenjem za zdravjem pa se skriva še nekaj drugega: globok obup nad trenutkom. Trenutek nima več potenciala zadovoljitve. Preveč nalog smo mu, otroci cvetja, naložili, zdaj pa nas je razočaral. Spet odkrivamo modrost starejših, ki jih razdrobljena postmoderna miselnost še ni tako močno zaznamovala, le da je danes ta modrost obarvana s cinizmom.
Gre za modrost odlašanja. Za sposobnost, da vidimo širšo sliko. Toda v resnici gre za popačeno verzijo te modrosti. Za modrost, osiromašeno poetike dobrega in lepega. Namesto tega je prežeta s konceptom zdravja kot sredstva za … — učinkovitost. Zdravi ljudje so najbolj učinkoviti, če še ne veste.

Odbijajoče življenje

»Pojej, ker je zdravo,« so nam govorili starši, če nismo marali kakšne grenke zelenjavne juhe ali ohrovta. Nečesa odbijajočega pač. Ali se nam danes zdi življenje nasploh tako odbijajoče in neprivlačno kot ohrovt iz otroških let, da se moramo tolažiti s tem, da je zdravo? Prav mogoče.
Kakšno nezaupanje do doživetja! Kakšen obup nad trenutkom! Smejemo se ne zato, ker se smeh preprosto zgodi in ker je sam sebi svoj največji apologet. Smejemo se, ker nam je bilo rečeno, da bomo s tem zadovoljili nekega boga, ki sliši na ime Zdravje.
Ravno zadnjič sem na Valu 202 poslušal nekega gosta, fitnes trenerja, ki je opisoval očitno dejstvo, da čokolada zadovolji samo za trenutek, lepa postava pa da ostane. Zato naj bi bila odločitev za eno ali drugo ne samo preprosta, temveč že kar samoumevna.
»Kaj ti bo trenutek, ko si pa lahko trajno zdrav!«
Nazdraviti bo treba. Na sedanjost. Na trenutke lepega in dobrega. Na prezir do skrbi za zdravje, kadar nas zapeljuje proč od tega, kar nam je najbolj drago. Naj bo to velikonočna šunka ob družinski mizi, kubanska cigara s starim prijateljem ali mastna pica ob koncu utrudljivega poletnega potepanja.
Če sem vas s tem zapisom ujel nekje na morju ali kjerkoli drugje v družbi prijateljev in žlahtne kapljice, naj dodam še svoj … — nazdravje!