Zahod je na vse glasnejše ropotanje Rusije z jedrskim arzenalom odgovoril z grožnjo, da bo vsaka uporaba jedrskega orožja povzročila takojšen in odločen odgovor s konvencionalnim orožjem proti ruskim vojaškim ciljem. Logika Zelenskega je — z vidika Ukrajincev — v tej luči legitimna in logična. Če vas resno skrbi ruski jedrski napad na Ukrajino, potem ne čakajte, da bo ta povzročil na desetine ali stotisoče ukrajinskih žrtev, ampak naredite vse, da se to ne zgodi, tudi s preventivno uporabo konvencionalnega orožja.

Gluha ušesa

Logika je podobna pozivom k zaprtju zračnega prostora ob začetku agresije, ki je — tako kot bo ta nedavni poziv — na Zahodu naletel na gluha ušesa. Zelenski je slabo ocenil, kako bo takšna izjava odmevala v javnosti med ljudmi, ki sicer podpirajo Ukrajino, a jih je upravičeno strah eskalacije in še posebej vse bolj resne grožnje uporabe jedrskega orožja.

Odgovor na rusko agresijo in še posebej na jedrsko izsiljevanje, ki prihaja iz Moskve, zahteva odločnost, a tudi hladno glavo. A če preventivne uporabe konvencionalnega orožja s strani Zahoda ne bo, to še ne pomeni, da je konec ruske jedrske grožnje. Na žalost se je svet znašel v situaciji, v kateri ni več udobnih in preprostih izhodov iz nevarnosti. Ure zgodovine ne moremo preprosto zavrteti nazaj. Pa če si to še tako želimo, sveta ne moremo postaviti v prejšnje stanje —dobro, morda brez Ukrajine na zemljevidu, ampak saj na Facebooku piše, da so si sami krivi — in se pretvarjati, da je krize konec.

Putin se je z agresijo na sosednjo državo, predvsem pa z debaklom svoje domnevne vojaške moči, ki smo mu priča, postavil v kot, iz katerega ne vidi izhoda.

Če pade Ukrajina …

A ta izhod obstaja na mednarodno priznanih mejah Ukrajine. Putin je sprožil vrtinec zunanje agresije in notranjega nasilja nad lastnim prebivalstvom in je prepričan, da se ne sme ustaviti, če se želi ohraniti na oblasti. Popuščanje agresiji ga utrjuje v prepričanju, da mu lahko uspe. Ne samo tokrat, ampak tudi v naslednji epizodi. Za napad na Ukrajino ni imel nikakršnih racionalnih varnostnih razlogov. Šlo je za logično etapo v eskalaciji njegove imperialistične politike vzpostavljanja ruskega sveta, na katere temelju že več kot dvajset let utrjuje svojo avtoritarno oblast. Kšeftanje z usodo Ukrajine ne odpravlja jedrske nevarnosti, ampak jo zgolj odlaga in povečuje. Če pade Ukrajina, bodo na vrsti nove žrtve Putinovega imperializma in nove jedrske grožnje. Začetek konca krize bo prišel v trenutku, ko bo Putin spoznal, da izhoda iz godlje, ki jo je ustvaril, ni v vse bolj nervoznem tapkanju po jedrskem sprožilcu. Zato so potrebne enotnost, odločnost in hladna glava.

Popuščanje pred izsiljevanjem jedrskega diktatorja pošilja tudi nevarno sporočilo drugim, ki delijo Putinov pogled na družbo in svet. To dokazujejo tudi severnokorejske balistične rakete, ki jih Kim Jong-un te dni pošilja nad sosede. Problem "mirovništva" na račun preživetja Ukrajine ni samo v tem, da je moralno nesprejemljivo, ampak predvsem v tem, da je nevarno in da nas bo še bolj oddaljilo od miru. Svetovna varnostna arhitektura z Rusijo? Absolutno. A le takšna, ki ne bo legitimirala in spodbujala nasilnega spreminjanja meja s strani fašistoidnih samodržcev z jedrskim orožjem.

Razumem eskapizem

Razumem pa zaskrbljenost ljudi zaradi naraščajoče grožnje jedrske eskalacije. Po pravici povedano je tudi mene prekleto strah. S psihološkega vidika lahko razumem tudi eskapizem, ki v strahu pred posledicami te nesmiselne agresije vidi rešitev v naivnih bližnjicah, ki naj bi nam zagotovile varnost, mir v svetu in cenejši plin. Zgroženi in prestrašeni nad vse hujšimi posledicami agresije mnogi iščejo rešitev v popuščanju agresorju. Putin je nor in nepredvidljiv in ima jedrsko orožje. Na Zelenskega lahko vplivamo tako, da Ukrajini odrečemo pomoč in jo prisilimo v predajo. Moralne zagate, v katere bi nas pripeljal tak pristop, mnogi rešujejo z izenačevanjem odgovornosti med nasilnežem in njegovo žrtvijo.

Seveda ne trdim, da so Zelenski, Ukrajina in predvsem Zahod brez madežev in grehov. Kot pogosto slišim v komentarjih na moje zapise, nobena situacija ni črno-bela. Veste kaj? Se strinjam. Toda odtenki sive so pogosto tako različno temni, da jih preprosto ne moremo in ne smemo metati v isti koš. Nič, prav nič od tega, kar lahko očitamo ukrajinski strani in Zahodu, ne upravičuje agresije in zločinov Rusije na okupiranem ozemlju sosednje države.

Slovanski untermenschi

A tudi vseh zagovornikov "miru" na račun preživetja Ukrajine ne moremo metati v isti koš. Mnogi izražajo sočutje in solidarnost do Ukrajincev, pri čemer pa rešujejo neizogibni moralni konflikt med svojimi stališči in posledicami za Ukrajince z zatrjevanjem, da to počnejo v njihovem interesu. Naj se odpovejo svojemu narodnoosvobodilnemu boju, pa bo konec prelivanja krvi.

Zveni znano? Krivdo za vojno in grožnjo jedrske katastrofe nekateri iščejo povsod razen v Kremlju. Spet drugi pa rešitev iščejo v brezbrižnosti in cinizmu. Takole je svoja razmišljanja o ukrajinski krizi prejšnji petek ubesedil eden vodilnih komentatorjev ameriškega tednika Newsweek Josh Hammer:

"Bodimo čim bolj jasni: povprečnemu ameriškemu državljanu je vseeno in mu mora biti vseeno, ali etnično razdeljena, strateško nepomembna, zgodovinsko sporna slovanska podregija ali dve v vzhodni Ukrajini dobivata ukaze iz Kijeva ali Moskve."

Jebite se, glupi slovanski untermenschi. Zakaj bi si zaradi vas belili glave in komplicirali življenja.

Vemo, kako se to konča …

"Nekje je treba potegniti črto," je junija 1939 izjavil takratni direktor kanadskega urada za imigracijo Frederick Blair, ko so skoraj tisoč Judom, ki so na ladji St. Louis bežali pred nacistično Nemčijo, zavrnili vstop v Kanado — pred tem pa sta enako ravnali tudi ZDA in Kuba —, češ, med begunci je veliko komunistov in vohunov. Trika s stigmatizacijo žrtve in njenega moralnega izenačevanja s krvnikom, da bi si oprali vest in se izognili obveznosti pomoči ljudem v stiski, si nismo izmislili včeraj. Zato tudi vemo, kako se takšne zgodbe končajo.

Prekleto me je strah. Želim si, da bi bilo čim prej konec tega nesmiselnega prelivanja krvi. Ampak ne pozabimo, kdo nas je pahnil na rob jedrske katastrofe. Grožnje z jedrskim orožjem ne prihajajo iz Kijeva, niti iz Bruslja ali Washingtona. Grožnje z jedrskim orožjem prihajajo samo iz Moskve. Temu je treba narediti konec. Odločno, a s hladno glavo. Pot do miru zahteva jasno in prepričljivo sporočilo, da jedrsko izsiljevanje, kaj šele uporaba jedrskega orožja, Putinovemu režimu ne more biti v korist. Da to ni možna pot do zmage njegovih imperialističnih ambicij, ampak lahko prinese zgolj usodni pospešek neizogibnemu koncu njegovega teroriziranja sosednjih držav, ruskih državljanov in sveta. Ponovno smo v situaciji, v kateri se moramo odločiti, ali in kako se bomo zoperstavili fašističnemu zlu. Od tega, kje bomo potegnili črto, ni odvisna le prihodnost Ukrajine, ampak prihodnost vseh nas.