Precej grozljivo je gledati, kako se z ameriškim napadom na Iran ponavlja zgodba ameriškega napada na Irak. Ista logika. ZDA ponovno uničujejo največjega sovražnika Zahoda. Isti argumenti. Ista drža. Iste napake. Nekoč Irak, danes Iran. Leglo vsega terorizma. Mi imamo prav. Namreč ZDA. In bomo v vojni zmagali. Precenjevanje samih sebe. Podcenjevanje sovražnika.

In seveda isti rezultat. Predvidljiv vnaprej. Kamorkoli se vmešajo, ZDA pustijo za seboj pogorišče. 

Pa tudi ista drža Evrope. In EU. Isti nori argumenti. Isti dokazi, da več kot dvajset let po ameriškem napadu na Irak — ki je bil in je še vedno vse kaj drugega kot zmaga, za kar so iraško intervencijo razglasili —, niso zahodni politiki niti za mišjo dlako bolj sposobni reševati svetovne probleme današnjega sveta. Današnjega. Ne preteklega.

Svet se je spremenil

Kar počnejo ZDA in kako na ameriški napad na Iran reagirajo zahodni politiki, je bilo morda primerno delovanje ob koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. Že v drugi polovici 20. stoletja pa se je svet spremenil. In ta spremenjeni svet zahteva tudi drugačno razumevanje sveta kot celote in vsake posamezne države, še posebej pa zahteva spremembo v razumevanju in prakticiranju odnosov med državami.

Svet se je po 2. svetovni vojni spremenil iz več razlogov. Zaradi dekolonizacije. Zaradi neokolonializma. Zaradi globalizacije kot nove, posodobljene faze kolonializma. Zaradi novih kanalov in oblik kolonializma, kot jih recimo prakticira EU z vstopnimi pogoji za države kandidatke za vstop v EU. (Šokantno je, da v teh zahtevah, reformah, pogojih in zadolževanju nihče ne vidi kolonialne politike, za kar v resnici gre.) Zaradi propada socialističnih držav. Zaradi neoneokolonializma, ki so mu postsocialistične družbe izpostavljene. Zaradi sprememb v Rusiji. In na Kitajskem. Zaradi globalne ekološke krize. In še bi lahko naštevali.

Kot da se svet ni spremenil

A kljub vsemu temu se Zahod na čelu z ZDA obnaša, kot da je svet še vedno takšen kot po 2. svetovni vojni. Ko so bile ZDA in zahodne države nesporni hegemon. Tudi zaradi njihove vloge v 2. svetovni vojni. 

Zahod se še vedno obnaša kot hegemon brez konkurence. Kot hegemon, ki ga nihče ne postavlja pod vprašaj. Čeprav to že kar nekaj časa v resnici ni več. Vsaj ne tako kot po 2. svetovni vojni.

Toda Zahod vztraja v svoji zmoti. Pri tem prednjačijo ZDA. To mi je postalo jasno, ko sem v letu napada na Irak v ZDA opravljala terensko delo. In med drugim delala z ameriškimi marinci. Torej z elitnimi enotami. In takrat mi je postalo jasno, kako nevarne so v resnici ZDA. Sebi in drugim. Celemu svetu. Kar dokazujejo tudi danes. Tako v Ukrajini. Kot tudi s podporo Izraelu pri genocidu v Gazi. In zdaj z napadom na Iran. 

Tisto, kar ZDA dela za najbolj nevarno državo na svetu — s katero se Putinova Rusija in sodobna Kitajska sploh ne moreta meriti —, ni samo oborožitev. Atomsko orožje. In druge oblike moči in premoči, ki jih po potrebi uporabljajo za teroriziranje drugih. Nevarna je predvsem njena miselnost. Njen način videnja sebe. Sveta. Drugih držav. In tega, kako sme sama posegati v ta svet. Kdaj. Zakaj. S kakšnimi interesi. Nameni. Cilji.

Ekonomski in politični cilji

Pri tem seveda ne moremo spregledati ekonomskih in političnih ciljev. Genocid v Gazi je nenazadnje povezan z idejo, da bi Gazo spremenili v letovišče. Pri čemer jo je seveda treba očistiti Palestincev. In neglede na to, kako neverjetna se je taideja zdela, ko smo jo prvič slišali, je bistveni razlog za to neverjetnost v tem, da je resnična. Povedano drugače: resnično je, da se genocid nad Palestinci ZDA ne zdi problematičen. Da se Gaza kot ozemlje očisti in proda ZDA ali pa jim jo Izrael dá v uporabo. Nakar ameriška podjetja v Gazi zgradijo hotele.

V tem je jedro ameriškega razumevanja sveta in vloge v njem. Namreč: za uresničenje svojih interesov in idej lahko ZDA instrumentalizirajo karkoli in kogarkoli na planetu. Vsi drugi morajo početi, kar hočejo ZDA. Če ne — kot to odkrito pove Trump —, sledijo sankcije. Ki jih seveda tudi določijo ZDA same.

Povedano drugače: ZDA svojo vlogo v svetu razumejo kot realizacijo svojih interesov. Ne oziraje se na druge države in družbe, na ljudi, na okolje itd. To so njihove kaprice. Da drugim državam in družbam ukazujejo. Da jih te morajo ubogati. In če jih ne ubogajo, da jih lahko napadejo. Uničijo. Celo izbrišejo z zemljevida. Kot to počnejo skupaj z Izraelom s Palestinci v Gazi. ZDA to razumejo kot svojo neodtujljivo pravico. In celo dolžnost. Moralno dolžnost.

Nad pravili

Toda to še ni vse. ZDA si dovolijo ne samo instrumentalizirati vse in vsakogar in z drugimi državami početi vse, kar jim koristi. To namreč tudi pomeni, da so nad mednarodnim pravnim redom. Nad pravili. In nad normami, ki veljajo za vse druge v mednarodni skupnosti. Da so svetovni terorizator brez omejitev. Da jim ta vloga pripada. Da imajo to pravico. Da jim je nihče ne more omejevati. Kaj šele vzeti. 

Individualni Trumpovi izpadi niso niti individualni niti izpadi. To je samo direktna, odkrita, neolepšana manifestacija logike, po kateri so ZDA najbolj nevarna država na svetu. Demokrati — z Bidenom na čelu — delajo emako. Le da jo manifestirajo v bolj prikriti, navidez sprejemljivejši obliki. Zato jo je morda včasih težje opaziti. In razumeti. Pri Trumpu pa teh težav ni. Trump to manifestira direktno in odkrito. Brez olepševanja. Kot patološki narcis brez socialnih veščin in empatije za to niti ne čuti potrebe. 

Ameriška logika vključuje tudi značilno dojemanje Neameričanov. Vsi drugi so za Američane drugorazredna bitja, ki ne štejejo. Oziroma ne štejemo. Ali le toliko, kot se zdi prav ZDA. Ki imamo pravico do življenja samo, če nam jo dopustijo ZDA. In ki lahko živimo na način, ki nam ga dopusti ZDA. Če se ZDA z načinom eksistence določene države ali družbe ne strinja, lahko s to družbo oz. državo naredi, karkoli hoče. Nakar desni evropski politiki razglašajo, da ZDA za nas opravljajo umazano delo. Da jim moramo biti hvaležni. In se ji za to celo zahvaljujejo.

Popolna izuzija

Toda svet na srečo ni takšen, kot ga vidijo ZDA. Svet sestavljajo tudi družbe in kulture, ki imajo tisočletne tradicije. Mnogo starejše od ZDA. In ki jih ZDA z omalovažujočim odnosom žalijo. Ponižujejo. In zato aktivirajo upor. To velja za Rusijo. Za Kitajsko. In prav gotovo tudi za Iran. Po napadu na Iran še posebej. Aktivirajo pa tudi upor v ZDA. In na Zahodu.

Slovencem se to ne zdi niti mogoče niti verjetno — kaj šele produktivno ali smiselno —, toda na svetu obstajajo države, ki se ZDA ne pustijo terorizirati. Pozitivna plat tega je, da ZDA vendarle ne morejo početi čisto vsega, kar se jim zahoče. Da obstajajo države, ki lahko vrnejo udarec. In da teh drugih preprosto ni mogoče strpati v koncentracijska taborišča. Ker jih je preveč. 

Seveda pa to pomeni, da so v svetu konflikti. In še bodo. Recimo ta z Iranom. Za to so krive ZDA. Ki svojo aroganco javno demonstrirajo z razlaganjem, da niso v vojni z Iranom, ampak z njegovim jedrskim programom. Jasno je, da to ne pomeni hitrega miru. Da lahko pride do državnega udara oz. zamenjave režima, je sicer realno. In že videno. Ne samo enkrat. A to pomeni, da bo svet še bolj nevaren. To bo svet, v katerem se bodo ZDA razglasile za zmagovalca. Tudi če v vojni sploh ne bodo zmagale. 

ZDA ne bodo mogle opraviti z Iranom tako, kot to počne Izrael s Palestinci v Gazi. Iran je nekaj drugega. Ne samo zaradi svoje zgodovine. In iz nje izhajajoče samozavesti. Ampak tudi zaradi svoje geografije. Obeta se dolgotrajen konflikt. Brez realnih možnosti, da bi bil rešen. Rešitev bi namreč bila, da bi ZDA opustile svojo logiko razumevanja sveta, mednarodne skupnosti in svoje vloge v njej. Kar pa je popolna iluzija.