Razprave, ali ukiniti volilni molk ali ne, znova kažejo, kako se pri nas lotevamo pomembnih družbenih problemov. Namreč povsem zdravorazumsko. Brez razumevanja, za kaj v resnici gre. Kaj se bo s takšno ali drugačno odločitvijo spremenilo. Zakaj. In v kaj. Ko se neko družbeno vprašanje odpre, se vsak, ki ima pet minut časa, oglasi s svojim mnenjem. Ki ga potem — če je mogoče — še utemelji. Ali utemelji v narekovajih. Ker seveda ne gre za resno utemeljevanje. Ampak za utemeljevanje zdravorazumskega mnenja z naslednjim zdravorazumskim mnenjem. To zdravorazumsko mnenje pa z naslednjim. In tako naprej. Dokler se komu ljubi.

Smetenje

Posledica tega je, da sta javni in medijski prostor v tem trenutku nasmetena z zdravorazumskimi domislicami neverjetnega števila ljudi. Posameznikov. In/ali skupin. Iz te navlake domislic pa nato mediji potegnejo tiste, ki so domnevno najbolj relevantne.

Katere pa so “najbolj relevantne”? Mediji, ki se tako kot posamezniki tudi prijavljajo k besedi, praviloma nimajo znanja o teh družbenih problemih. Kaj šele utemeljenih argumentov. “Najbolj relevantna” in “najbolj utemeljena” mnenja praviloma izbirajo tako, da upoštevajo predvsem, kdo je nekaj rekel. Če je nekaj bleknil pomemben politik, postane njegova domislica — ki je lahko čista bedarija — naenkrat izjemno “relevantno mnenje”. Bistveno bolj “pomembno” in “relevantno” kot to, kar je povedal nekdo drug, ki ve o zadevi več, vendar se ne piše Janša. Ali Golob. Ali kako drugače.

Videz pomembnosti in poglobljenosti

Tako ta “razmišljanja” o konkretnem družbenem problemu zaidejo v slepo ulico neumnosti, neslanosti, bizarnosti, nevednosti. Vse to pa zaradi omenjenega delovanja medijev dobi videz pomembne, domišljene in poglobljene razprave. Javnost se praviloma odloča med neumnimi domislicami in “uvidi” relevantnih posameznikov brez vsakega znanja. Tisti, ki o določenem problemu nekaj vedo, se v tako “argumentirani” razpravi povsem izgubijo. Njihove dejansko utemeljene argumente preglasijo “najbolj relevantni” in “najbolj utemeljeni” “argumenti” čvekačev. Ki argumentov brez narekovajev sploh ne morejo prispevati. 

“Kritično razmišljanje”

Stvar me spominja na “kritično razmišljanje” mojih študentov. Ti so se v dosedanjem šolanju naučili, da “kritično razmišljanje” pomeni dvigniti roko in v zvezi s katerokoli temo izraziti mnenje, ki ga slučajno imajo.

Tudi pri tem zamenjujemo dvoje. In sicer kritično razmišljanje z mnenjem. Študentom za “kritično razmišljanje” ni treba znati nič. Ni jim treba poznati dejstev. Ni treba, da so kaj prebrali. Ali razumeli. Ne. Njihovo “kritično razmišljanje” je v resnici podajanje domislic in mnenj v zvezi z določenimi temami ali problemi, ki jim v tistem trenutku pač pridejo na misel. Gre za trenutne uvide in asociacije, ki bi lahko bili že čez deset minut povsem drugačni. Ali celo nasprotni tistemu, kar trdijo v tem trenutku.

Ponosni in užaljeni

Študentje so na svoje podajanje mnenj ponosni. Tisti, ki jim gre “kritično razmišljanje” bolje kot drugim, so celo prepričani, da so pametnejši. Superiorni. Tisti, ki najbolje “kritično razmišljajo”, veljajo za najbolje informirane in inteligentne. A ko jim povem, da v mojem letniku nimajo pravice do svojega “kritičnega mišljenja”, se praviloma počutijo globoko prizadete. Osebno prizadete. Tudi užaljene. Ne razumejo, o čem govorim.

Tudi ne razumejo, o čem govorim, če jim povem, da kritično razmišljanje temelji na znanju, za katerega pa je potreben resen študij. In da dokler ne bodo začeli resno študirati in pridobivati znanje o dejstvih in argumentacijah drugih, bolj izobraženih od njih samih, tako dolgo ne bodo imeli pravice dvigovati roke in prijavljati svojih mnenj. Ker mnenja niso znanje. Kot ni znanje tudi “kritično mišljenje”.

Nekateri dojamejo, nekateri ne. Najbolj resnim in pametnim dejansko uspe premik od čvekanja k razmišljanju. K pravemu mišljenju. Ko ta premik naredijo, se razlike zavejo. Nekateri se mi za to celo zahvalijo.

Preblisk o ukinitvi

Takih premikov v načinu razmišljanja pa žal ne moremo pričakovati od posameznikov in skupin, ki po izboru medijev prijavljajo “najbolj relevantna” in “najbolj utemeljena” mnenja o pomembnih družbenih problemih.

Zadnji tak primer je Golobov preblisk o ukinitvi volilnega molka. Ta po njegovem ni smiseln zaradi delovanja družbenih omrežij, ki pravila volilnega molka ne upoštevajo in za katera ni jasno, kako bi jih sploh pripravili do upoštevanja volilnega molka. Zato bi bilo najbolje izenačiti pravila za vse in volilni molk preprosto ukiniti. Tako Golob.

Njegova argumentacija je zgolj navidezna. Oziroma je samo “argumentacija”. Golob namesto argumentov niza mnenja. Ki se na ta način nanizana morda zdijo celo smiselna. Kot da imajo rep in glavo. Čeprav v resnici nimajo ne repa ne glave. Ta mnenja puščajo ob strani dejanske razmisleke o dejanskih problemih. Ki so stvar družbene logike. In družbenih procesov. In ti dejanski razmisleki bi lahko pokazali, da je “argumentacija”, navidez utemeljena in smiselna, v resnici neumna. In celo družbeno nevarna. Golob razmišlja po natanko tej logiki. Ker učinkovito orodje proti kršitvam volilnega molka na družbenih omrežjih ne obstaja, bi bilo po njegovem najbolje izenačiti pravila za vse in volilni molk odpraviti.

Neumna in nevarna logika

Logika v ozadju tega navidez smiselnega in korektnega sklepa je neumna logika. Nevarna. To je logika, da če ne obstajajo učinkovita orodja proti kršiteljem pravil, potem je najbolje ta pravila izenačiti tako, da jih odpravimo. Za vse.

Za kako neumno in nevarno logiko gre, postane jasno, če jo uporabimo na drugih primerih kršitev pravil. V primeru korupcije bi ta logika recimo pomenila, da ker ne obstajajo učinkovita orodja proti kršiteljem, bi bilo najbolje pravila izenačiti tako, da korupcije pač ne bi več preganjali. Ali v primeru nasilja: ker ne obstajajo učinkovita orodja proti nasilnežev, bi jih bilo najbolje izenačiti tako, da se jih pač odpravi. Kar bi pomenilo, da bi nasilje postalo dovoljeno. In ne preganjano. Ali da bi dovolili vožnjo pod vplivom alkohola. Ali vsem dovolili izvajati kriminalna dejanja. In tako dalje.

Smer sankcioniranja

Iz teh nekaj primerov je jasno, zakaj je logika, na kateri Golob utemeljuje ukinitev volilnega molka, ne samo neumna, ampak družbeno nevarna. Ko gre za resne kršitve pravil, so najbolj smiselna in produktivna tista družbena dejanja, ki delajo v smer sankcioniranja kršiteljev, ne pa v odpravljanje pravil zaradi kršiteljev, ki slučajni niso kaznovani. Če bi šla stvar v smer, kot jo predlaga Golob, bi lahko prišlo do popolnega kaosa. Do brezpravja in nasilja. In do stanja, ko bi družba dejansko razpadla.

To velja tudi za delovanje družbenih omrežij. Pri kršitvah družbenih pravil na družbenih omrežjih je smiselno in produktivno tisto delovanje, ki gre v smer iskanja načinov za sankcioniranje kršiteljev. Ne pa v smer odpravljanja pravil, ker se jih nekateri ne držijo in niso sankcionirani. In to neglede na to, kako ljuba in vitalno pomembna so družbena omrežja družinskim članom vodilnih politikov. Ali celo njim samim.