Ko govorimo o razlikah med Evropo in ZDA, so mnenja deljena. Nekateri trdijo, da so velike in celo še večje, kot se zdi na prvi pogled. Drugi pa trdijo, da med ZDA in Evropo v bistvu ni ključnih razlik. Da je poudarjanje razlik samo narcisistično napihovanje majhnih, nepomembnih neskladij.

Toda če pogledamo dogajanja v zvezi z Ukrajino v zadnjih dneh, je jasno, da razlike med ZDA in Evropo obstajajo. In da so v resnici ogromne.

Potem ko je Trump obdelal Zelenskega kot neukega šolarčka, pa so ga na sestanku izbranih zahodnoevropskih voditeljev v Londonu, ki je sledil polomiji v Beli hiši, slavili kot heroja. Zelenskemu so obljubljali pomoč do končne ukrajinske zmage oziroma do “pravičnega miru”. Razlika med ZDA in Evropo ne bi mogla biti bolj očitna. In to razliko je bilo opaziti tako na obrazu Zelenskega samega kot tudi v komentarjih, ki so spremljali oba dogodka.

Kot prerezana pnevmatika

Ko je Trump oštel Zelenskega kot navadnega bedaka, je Zelenski uplahnil kot prerezana pnevmatika. Nato pa pobegnil. Situacija je bila zanj res neprijetna. Od Trumpa je slišal ne samo, da v rokah nima kart, s katerimi bi lahko diktiral igro, ampak mu je ameriški predsednik brez olepševanja tudi povedal, da se igra s tretjo svetovno vojno. In ko mu je Zelenski poskušal parirati, mu je Trump zabrusil, da ne spoštuje ZDA in da brez njihove vojaške pomoči tako ali tako ne more nič. Da ni pripravljen na mir. In ga odslovil. Naj se vrne, ko bo pripravljen na mir.

Zelenski seveda ni mogel prenesti javnega ponižanja brez posledic. Bil je namreč navajen, da ga Evropa že od začetka ukrajinske vojne obravnava kot junaka, kot utelešenje evropskih vrednot itd.

To je bila vedno samo manipulacija. Zelenski je namreč s svojim narcisizmom dosegel, da je lahko počel, kar sta Evropa oz. EU in NATO pakt od njega želela. To je praksa, ki jo vidimo povsod. Tudi na univerzi. Na tak način podrejeni manipulirajo z nadrejenemi, nadrejeni pa s podrejenimi. Pri čemer so zmanipulirani bodisi bolj pošteni bodisi bolj neumni. Ali pa oboje hkrati.

To je še posebej prišlo do izraza, ker se Trump ni odzval na aduta, na katerega je Zelenski igral, da je namreč predsednik države v vojni. Igranje žrtve, ki ima pravico do spoštovanja, sočustvovanja, podpore, pomoči in podobno, pri Trumpu ni vžgalo. Zato je Zelenski vidno uplahnil. In to pred kamerami.

Zelenskemu ni jasno

Tako se je pred kamerami in vso svetovno javnostjo pokazalo, da Zelenski v bistvu ne ve, za kaj v ukrajinski vojni sploh gre. In kakšno vlogo v njej igra on sam. Zato ni izpadel samo kot šolarček, ampak tudi kot nesposoben politik. Kot nekdo, ki ne bi smel voditi svoje države, saj ji z nepoznavanjem in nerazumevanjem politike škodi. Kar mu je Trump tudi zabrusil.

Samo dan pozneje, na sestanku z izbranimi evropskimi voditelji, pa je Zelenski spet deloval kot napihnjen pav ali domišljav petelinček. Njegova telesna drža je bila povsem drugačna. Njegov pogled je bil drugačen. Spet je pokazal to zanj značilno prepričanost vase, kadar se zaveda, da ima za sabo EU oz. Evropo. EU oz. Evropa nista samo trepljali Zelenskega po ramah kot junaka, ampak sta mu obljubili orožje. In vojake. Kar objektivno pomeni vstop Evrope oz. EU v vojno. Ali se bo iz tega izcimila prava vojna, je zdaj odvisno predvsem od časa, ki ga bosta Putin in Trump potrebovala, da si v skladu s svojimi interesi razdelita Ukrajino in jo uredita. Glede na Trumpove izjave, da je dogovor tik pred vrati, vojne morda vendarle ne bo.

Protestanti in katoliki

Če bi skratka vprašali Zelenskega, ali med Evropo in ZDA obstajajo bistvene razlike, bi ta to potrdil. Kar je jasno. In očitno. Jasni in očitni so tudi razlogi. Temu se reče interesi. V Ukrajini in v zvezi z njo ima na eni strani interese EU oz. Evropa. Na drugi strani pa ima interese tudi ZDA. Kar se zdaj dogaja pod naslovom oblikovanja skupnega pristopa Evrope in ZDA k ukrajinski vojni, je usklajevanje teh interesov. In zdi se, da bo problem rešen, ko bodo ZDA in Evropa uskladile te interese. Ne nujno tako, da bo vojna končana. Ampak vsaj tako, da med Evropo oz. EU ter ZDA zaradi te vojne ne bo več razdora.

Vendar se to ne bo zgodilo. In sicer zato, ker v ozadju razlik med ZDA in Evropo do Ukrajine niso samo različni interesi. Ti interesi so seveda pomembni in jih ne smemo zanemariti. Še posebej ne zato, ker Evropejci govorijo, da ZDA v Ukrajini delujejo v nasprotju z evropskimi vrednotami. Za razlikami med ZDA in Evropo glede Ukrajine in ukrajinske vojne se namreč skriva veliko več kot samo interesi. Tu je namreč tudi zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica. Ki je v ameriškem primeru bolj protestantska od evropske. Ta pa je bolj katoliška.

Izvoljeni in pogubljeni 

O čem govorim, bo iz izkušenj jasno vsem, ki so kdaj živeli v ZDA. Tistim, ki niso, je ta razlika morda težje razumljiva. A dejstvo je, da ZDA veliko bolj kot Evropa živijo v skladu z eno od ključnih resnic protestantizma, namreč z resnico o predestiniranosti. Po tem naziranju je položaj posameznika odraz njegove individualne izvoljenosti.

Ta logika, o kateri se je pisal že Max Weber v Protestantski etiki in duhu kapitalizma, je ključna za protestantsko razumevanje posameznika in njegovega položaja v svetu. V skladu s predestinacijo si posameznik s svojim delovanjem ne more zaslužiti tega, ali bo končal v v peklu ali nebesih. Posamezniku je to namreč določeno ob rojstvu. Izvoljenost s strani Boga pa ima za posameznika posledice ne samo v onostranstvu. Ampak tudi v tostranstvu.

Ena ključnih posledic je uspeh v življenju. Če bo posameznik, ki je izvoljen, živel v skladu z božjimi načeli, bo v tem življenju uspešen. Tisti, ki ni izvoljen, pa ne bo uspešen. Kar med drugim pomeni, da za posameznikov uspeh ali neuspeh v življenju niso krive ali zaslužne socialne razmere. In podobno. Ampak božja milost. Tistim, ki so v nemilosti, zato ni mogoče pomagati. In jim tudi nima smisla pomagati. Ampak je treba z njimi tudi ravnati v skladu s položajem, ki ga je zanje določil Bog.

To pa tudi pomeni: nobenega usmiljenja do poražencev. Nobenega socialnega sočutja do revežev. In nasploh: nobenega sočutja s šibkejšimi v življenju. Nobenega socialnega sentimenta do njih.

Tisti, ki smo kdaj živeli v ZDA, vemo, kako se praviloma neozaveščena protestantska logika kaže v vsakdanjem življenju. Kaže se v neznosni brezčutnosti do tistih, ki jim gre v življenju slabše. V tem, da za to nikoli ni kriva družbe. Ampak posameznik sam. Posameznik si je sam kriv za svojo usodo. Če je ta kruta, zanjo ni kriv nihče drug njega samega, ker pač živi takšno življenje. In takšnim posameznikom se je treba izogibati. Ne pa jim pomagati. Motivacija za dobrodelnost v ZDA so davčni interesi bogatih. Ne pa socialni čut, da bi pomagali revnejšim.

To je razlika med ZDA in Evropo. Ključna razlika.

Spoštovanje in sočutje

In v to razliko se je ujel Zelenski. Kot posameznik, ki izgublja. Njegova ideja, da je Ukrajina žrtev, ki ji je treba pomagati, je ameriški logiki tuja. V Evropi pa ta ideja deluje. V primeru Zelenskega — kombinirana s konkretnimi interesi EU oz. Evrope — celo zelo deluje. Zato je Zelenskemu z igranjem žrtve pri Trumpu spodletelo. Pri evropskih voditeljih pa njegovo igranje žrtve vedno vžge.

Pri tem je treba tudi upoštevati, da je Trump ne samo utelešenje opisanega neozaveščenega protestantskega odnosa do tistih, ki jim gre slabo, ampak je tudi tipičen primerek tradicionalne ameriške mentalitete zmagovitega kavboja in brezčutnega neoliberalizma.

Ob tem postane jasno, zakaj Trump Zelenskega niti malo ne spoštuje. In zakaj do njega ne bo nikoli pokazal nobenega sočutja. Z njim ravna in bo vedno ravnal kot s poražencem. Ki si je za poraz kriv sam. In ki za ta poraz mora tudi odgovarjati. Zato Trump spoštuje Putina. Ki ni poraženec.

Evropska kozmološka specifičnost

Zato je Türkova trditev v ponedeljkovih Odmevih — da je Ukrajina vojno izgubila — točna. V ameriških oz. v Trumpovih očeh jo je izgubila. Rusija pa jo je dobila. Zato Trump z Ukrajino in z Zelenskim ravna in bo ravnal kot s poraženci. Brez usmiljenja. In zato ravna in bo ravnal s Putinom kot z zmagovalcem. Zmagovalce je treba spoštovati. Jih upoštevati. In jim v skladu z lastnimi interesi tudi ugoditi.

Evropa in EU tega ne razumeta. Evropa in EU mislita, da bosta svoj mednarodni položaj v očeh ZDA izboljšali, če bosta močnejši. Kar pomeni: vojaško močnejši. Zato rožljanje z orožjem. Zato oboroževanje Evrope. Zato militarizacija.

Toda to je napačna reakcija. Ne samo zato, ker Evropi ne bo dvignila cene v očeh ZDA. Niti ne bo rehabilitirala njenega položaja ključnega svetovnega akterja. To je napačna reakcija predvsem zato, ker militarizacija Evrope ni samo grožnja z vojno. Ampak je predvsem žaganje tiste veje, na kateri je moč Evrope zgodovinsko vedno slonela. In tej veji se reče evropska kozmološka specifičnost.