Po precej mirnem poletju, ki ga je zaznamovala suša, smo pričakovali napeto jesen. K temu je prispevala referendumska kampanja, pa tudi priprave na lokalne volitve. A še vedno je videti, kot da v Sloveniji samo opazujemo dogajanje v Evropi.

Protesti imajo različne obraze. Ponekod ljudje zahtevajo dostopnejša stanovanja, kot recimo v Španiji, drugje pa izboljšanje razmer v šolstvu, kot v Franciji. V Albaniji so v ospredju protesti proti korupcijo, v Italiji pa proti oboroževanju. Vedno bolj je jasno, da demokracija ni prostor, v katerem se vsi strinjamo, ampak okolje, kjer lahko zahtevamo drugačne odločitve.

Oblast na preizkušnji

Toda tako kot svoboda tudi pravica ni brez pravil. Pravičnost ne opravičuje razbijanja, požiganja in plenjenja tuje lastnine. Kdor terja spoštovanje svojih pravic, mora spoštovati tudi pravice drugih. Za oblast je preizkušnja, kako zaščititi ljudi in lastnino in preprečiti nasilje, obenem pa prisluhniti državljanom.

Nasilni protesti v Franciji mečejo senco na legitimne zahteve po bolj kakovostnem šolstvu in niso izraz civiliziranih zahtev po boljši družbi. Nobena oblast noče poslušati nasprotnikov, čeprav — kako absurdno! — brez nasprotnikov oblasti demokracija sploh ne obstaja. Zato je še tem bolj pomembno, kako se oblast odziva na nasprotovanja in kako loči med legitimnimi zahtevami in politično mobilizacijo. Kaj se bo zgodilo po protestih? So protesti izhodišče za spremembe ali za še bolj ostro retoriko z druge strani in polarizacijo v družbi?

Polarizirana družba

Prihodnost Evrope ni odvisna od tega, koliko protestov bo na ulicah in kakšni bodo, ampak od tega, kaj bodo prinesli. Protesti nas lahko pripeljejo v boljši jutri, če ponujajo jasne cilje, izvedljive ukrepe in če kličejo na odgovornost.

Najbolj pomembno pa je, da kot družba vzpostavimo prostor za pogovor. Nestrinjanje med nami ne pomeni, da smo sovražniki. A prav medsebojno obtoževanje je najpogostejša posledica nestrinjanja. To nikoli ne prinese dobrih rezultatov za družbo. Tudi slovenski referendumski izidi niso prinesli zmage, temveč še bolj polarizirano družbo. Za polarizacijo družbe pa so v prvi vrsti odgovorni politiki. Na obeh straneh spektra.

Začetki in znanilci 

Protesti so lahko začetek ali vsaj znanilec sprememb, niso pa zagotovilo za spremembe na boljše. Ulica lahko na problem opozarja, ne more pa sama napisati zakonov, niti predlagati konkretnih rešitev in vzpostaviti dolgoročnega soglasja. Za ta del so potrebni odgovorni in kompetentni odločevalci.

Videli smo že marsikaj. Pred leti smo bili v Sloveniji — še posebej v Mariboru — priča vstajam, ki so izražale vsesplošno nezadovoljstvo in ga artikulirale v zahteve po novi lokalni oblasti. Obdobje je naplavilo politiko pod vodstvom tako imenovanega vstajniškega župana, ki ni bil dorasel svoji nalogi. Protesti so takrat prinesli eno najslabših možnosti za vodenje mesta in zrele politike, saj človek ni dojemal in niti ni mogel opravljati svoje naloge. Politično mobilizirane vstaje niso prinesle tistega, kar so obljubljale.

Drugačna skupnost 

Danes spremljamo zmagoslavne posledice protestov v Srbiji. Dve leti je trajalo, da se je oblikovala drugačna, kompetentna skupnost, ki bo zdaj v srbskem parlamentu. Pričakovanja so upravičeno visoka. Videti je, da bodo novi obrazi uresničili katarzo Srbije in Balkana, ki bo morda odmevala tudi v Evrope.

Protesti in vstaje so lahko priložnost za iskanje boljšega v politiki. Toda na vseh straneh je potrebna dobronamernost in kompetentnost. Protesti niso konec demokratične debate, lahko pa so njen začetek. Moči družbe ne moremo meriti po tem, koliko jeze prenese, temveč po tem, koliko boljših rešitev zna ponuditi — preden vsega skupaj ne pokvari nasilje. Srbski študenti so z vztrajnostjo in mobiliziranjem kompetentnih novih politikov odprli družbi nove možnosti. Niso se omejili samo na ulice. Sledili so tistemu, kar demokracija ponuja — alternativi na volitvah.

Dialog

Žal pa ni povsod tako. Še posebej skrb zbujajoče je dogajanje v Franciji. Nezadovoljstvo na sprva mirnih demonstracijah se je prevesilo v vandalizem in plenjenje. Na tej točki bi se demokratična družba morala resno zamisliti. Med črepinjami, pod uničenimi spomeniki in v strahu se sporočilo izgubi. Zrela družba bi morala znati artikulirati zahteve po spremembah in slišati klic demokracije — obenem pa zaščititi vse tisto, kar je dobrega in koristnega.

Nasilje — pa naj bo fizično ali besedno — rodi samo nasilje, nas usmeri k dialogu, ki naj bo bistvo iskanja boljšega v družbi.