Univerza v Maribor je v septembrskih dneh odeta v praznične barve Abrahama. Ob takšnih praznovanjih je vedno na mestu premislek o ravnotežju med proslavljanjem in pohvalami in kritičnim pogledom v prihodnost. Univerza — natančneje rečeno akademsko okolje — je bilo vedno prostor kritike, družbenega angažmaja, samospraševanja in iskanja poti naprej. Kritičnost je vedno povezana z vprašanjem razprave in kulture dialoga. Odprtost do konstruktivne kritike in sposobnost konstruktivne kritike nam seveda narekuje politična kultura, ki nas obdaja. Dobronamerne kritike ne prenese vsaka družba zlahka, še posebej ne mlada demokracija kot slovenska.

“Mednarodnost” znanosti

Pomembna vloga Univerze v Mariboru je seveda dejstvo. Ne samo s stališča mesta in regije, kot smo slišali na četrtkovi slavnostni prireditvi, ampak tudi zaradi vloge v slovenski državi in v globaliziranem svetu. Kar pa me najbolj intrigira, je razprava o mednarodnosti univerze in fakultet. Znanost ni in ne more biti regionalna, niti nacionalna. Znanost je nadnacionalna, globalna. Ključni vidik znanstvenega raziskovanja je prispevek h globalni skupnosti. Znanost ni omejena na dognanja v mestu ali državi, ampak presega geografske meje. 

Tudi zato menim, da je premislek o vpetosti v globalno okolje slovenskih univerze vprašanje premisleka, ki bi ga morali razumeti tisti, ki se z njo ukvarjajo. “Mednarodnost” znanosti ni vprašanje izmenjave študentov in kadrov, ampak primerljivosti znanja in znanosti v globalnem okolju.

Že od 1859

Tak premislek se zdi daleč od konkretnega okolja. Toda v resnici je univerza — tudi mariborska — tesno povezana z okoljem, v katerem se fizično nahaja. Zato je bila obeležitev petdesetletnice UM nostalgična, prijazna, umetniška in nasploh privlačna. Pri tem je bilo večkrat izpostavljeno dejstvo, da zametki Univerze v Mariboru segajo že čas Antona Martina Slomška, ki je leta 1859 prenesel sedež Lavantinske škofije iz z avstrijske Koroške v Maribor in ustanovil bogoslovno in teološko šolo, ki je bila prva visoka šola v mestu.

Seveda je bilo potrebnega še veliko časa, energije, modrosti in poguma, da so višje in visoke šole in fakultete nastajale tudi pozneje in da je vse skupaj rezultiralo z ustanovitvijo univerze. Nedvomno je bil razmah mariborske industrije pomembno gonilo, ki je narekovalo tehniške vede na Univerzi v Mariboru. Tak tehnicistični pogled na svet verjetno izhaja iz miselnosti, ki je vodila prve tehniške visoke šole, ki so se odzivale na potrebe takratne industrije, sčasoma pa so prispevala svoje še druga področja. Zato ima Univerza v Mariboru danes sedemnajst fakultet. Naravoslovne, družboslovne in humanistične vede so doprinesle pomembne dosežke in univerzo naredile še samozavestnejšo. Prepričana sem, da bo UM postala res polnokrvna z obljubljeno umetniško akademijo.

Načrtov je še veliko, za kratkoročno obdobje skoraj preveč. Toda brez stalnega iskanja in stremljenja k boljšemu ni napredka.

Prihodnost in sedanjost

Mariborsko univerzo ocenjujem subjektivno kot profesorica in predstojnica, sicer pa sem študijska leta preživela drugje — velik del tudi v tujini. Morda je moja dobronamerna kritičnost posledica te distance. A dejstvo, je da sem v Univerzo v Mariboru verjela in da sem se iz tujine preselila zato, ker sem tu videla prihodnost. Zato si želim, da bi bili prepričani v prihodnost UM tudi tisti, ki ustvarjajo pogoje za njeno delovanje. V tem smislu sem na jubilejni slovesnosti pogrešala resornega ministra.