Kot kaže, smo Slovenci in Hrvati že kar nekaj let v različnih, celo nekompatibilnih stanjih, ko gre za naklonjenost do EU. Seveda govorim o razpoloženju navadnih ljudi. Ne politikov. Politiki so tako na Hrvaškem kot v Sloveniji — in še marsikje drugje — v permanentnem stanju navdušenja nad EU. A kar zadeva navadne ljudi, se Slovenci recimo navdušujejo nad EU, medtem ko na Hrvaškem vlada ohladitev, celo nekakšen (potencialni) evroskepticizem. Ali obratno. Ko v Sloveniji vlada kritičen odnos do EU, se Hrvati nad EU navdušujejo.

Če dam lanski primer: ko so se Hrvati navduševali nad EU kot čudežno rešitvijo vseh njihovih (ključnih) problemov — vsaj politiki so tako govorili —, je v Sloveniji že naraščala kritična zavest o EU.

Izkoriščanje novih članic

Državljanov seveda ne moti tisto, zaradi česar je nujno treba biti kritičen do EU in imeti do nje distanco, ampak druge reči. EU je institucija kapitala za izkoriščanje držav, ki so članice EU, a tudi za izkoriščanje nečlanic. Še posebej tistih, ki želijo vstopiti v EU. Ljudi moti predvsem evropska astronomsko dobro plačana birokracija. In evropski poslanci.

Letos pa je stvar obratna: do EU so zelo kritični Hrvati, Slovenci pa so nad njo spet zagreti, nekateri se nad njo celo odkrito navdušujejo. Prednjači Golob. 

Tako lansko kot letošnje razpoloženje do EU je mogoče razložiti s povsem pragmatičnimi razlogi. Hrvaško navdušenje nad EU je izpuhtelo, ko so prešli na evro. In doživeli vse podražitve, povezane s tem prehodom. In ko so dojeli, kakšen upad življenjskega standarda te podražitve zanje osebno pomenijo. Kar smo v Sloveniji doživeli na lastni koži.

Nek opazovanec mi je danes povedal: “Grem z ženo v Spar, ven neseva dve majhni, lahki vrečki. Sto evrov. Če preračunam v kune, je to 750 kun. Za 750 kun sem prej lahko že precej konkretnega kupil.”

Seveda, točno tako je to. Smo doživeli. In še vedno doživljamo.

Status kolonije

Predpostavka nekaterih Hrvatov, da gre samo za enkratne podražitve, povezane s prehodom na evro — potem pa da se bodo stvari že nekako umirile —, je kot vemo napačna. Življenje v EU se namreč stalno draži. Iz leta v leto. To tudi vemo iz lastne izkušnje. Kje se bo zniževanje življenjskega standarda, povezano s temi podražitvami, ustavilo, ni jasno. 

Razlogov za to je več. Eden od njih je povezan z dejstvom, da ima Slovenija — tako kot Hrvaška in druge postsocialistične države, ki so članice EU — status kolonije. Da je, kot sama temu pravim, neoneokolonija. Kolonialna ozemlja pa so že vso zgodovino ozemlja, ki jih metropole uporabljajo tako, kot koristi njim, ne pa kot koristi kolonijam.

Večini ljudi v Sloveniji to v glavnem še vedno ni jasno. Na Hrvaškem seveda tudi ne. Tako Slovenci kot Hrvati namreč dojemajo EU kot nekakšnega dobrega strička, ki bo za njih poskrbel, jim pomagal reševati probleme, jih finančno podprl. In naredil še marsikaj drugega. Da bodo oni sami v najkrajšem možnem času živeli tako, kot živijo na primer Nemci. Dobro situirani Nemci.

Popolna iluzija

Kar je seveda iluzija. Popolna iluzija. Ne samo zato, ker tudi v Nemčiji precejšen del Nemcev ne živi kot dobro situirani Nemci. Ampak predvsem zato, ker si EU novih članic ne priključi zato, da bi izboljšala življenje njim in njihovim državljanom. Ampak zato, da bi izboljšala življenje sebi. In svojim državljanom. To je srž in temeljna logika kolonializma. Pri čemer “sebi” in “svojim državljanom” pomeni države in državljane kapitalskih metropol EU, torej zahodnih kapitalističnih držav.

Je pa res, da je trenutno navdušenje nekaterih Slovencev nad EU — v katerem prednjači Golob — mogoče razumeti. In to zaradi koristi, ki jih bo Slovenija zaradi zadnje ujme od EU imela. Govori se o 400 milijonih nepovratnih sredstev. In o več kot dveh milijardah drugih (vračljivih) sredstev.

Iz trenutne pozicije se torej zdi logično, da je EU res, kot je rekel Golob, “najboljša stvar, ki se je Slovencem lahko zgodila”. Ker od kod pa bi Slovenija, če ne bi bila članica EU, lahko v tako kratkem času dobila toliko denarja za pomoč ljudem in območjem, ki so v ujmi utrpeli največjo škodo?

Od nikoder

Odgovor je seveda jasen: od nikoder. Navdušenje nad EU, ki je pripravljena pomagati Sloveniji, z zornega kota navadnih državljanov — še posebej tistih, ki so bili v ujmi najbolj prizadeti — je zato razumljivo. Manj razumljivo pa je Golobovo navdušenje. Predsednik vlade bi v zvezi z denarjem, ki ga bo Slovenija dobila iz EU, namreč moral vedeti nekatere osnovne reči.

Najprej to, da je vprašljivo, koliko denarja iz povratnih sredstev bo Slovenijo dejansko sploh uspelo pridobiti. Ko gre za denar, evropska birokracija deluje po jasnem načelu: najprej velike obljube (ki večajo navdušenje ljudi nad EU), potem pa čim manjša realizacija teh obljub. Še posebej, če ne obstajajo jasne garancije, da se bo posojeni denar (“pomoč”) vrnil z dovolj velikimi obrestmi.

Splošno pravilo

Ne smemo pozabiti tudi splošnega pravila, po katerem poteka posojanje denarja iz kapitalskega centra v kolonije: posojanje denarja je posel, ki mora prinašati dobiček. Tako imenovana pomoč metropole kolonijam ni nikoli pomoč, ampak posel. Zaslužek. Izračuni na globalni ravni dokazujejo, da kapitalski centri, ko gre za “pomoč” kolonijam, iz kolonij vedno dobijo nazaj več denarja, kot so ga posodili. Ni jasno, zakaj bi bila Slovenija po ujmi izjema.

Z opisanim finančnim izčrpavanjem, ki poteka v obliki “pomoči” metropole, je povezana povečana politična podreditev in odvisnost kolonij, ki jim center finančno “pomaga”. S posojili, ki jih bo EU dodelila Sloveniji zaradi ujme, bo Slovenija srednjeročno in dolgoročno še bolj podrejena kapitalskim centrom, kot je že zdaj. Torej bo še bolj kolonija. 

Območje korupcije

Tretjič se je treba tudi zavedati, da je močno vprašljivo, kolikšen del denarja, ki ga bo Slovenija prejela kot “pomoč” EU, bo sploh prišlo do najbolj prizadetih ljudi in območij. Dotok denarja iz kapitalskih centrov je vedno in povsod območje korupcije, ki jo kapitalski centri navidez preganjajo in skušajo preprečiti, dejansko jo pa dopuščajo.

Povsem jasno je, zakaj. Namreč zato, ker se s korupcijo v kolonijah vzpostavlja elita, ki je lojalna metropoli. Lojalna ne samo zato, ker bi jo bilo mogoče strpati v zapor in finančno oguliti, če bi se kapitalski centri – v našem primeru EU – res odločili preganjati korupcijo. Ampak tudi zato, ker s “pomočjo”, ki priteka iz kapitalskih centrov v kolonije, najbolj bogatí prav ona. Ne pa ljudje, ki jim je dejansko namenjena. Slovenija tudi tu ne bo nikakršna izjema.

Tlakovana pot v pekel

Naivnost, ki jo je Golob izpričal, ko je šlo za Bešič Loredana, predstavlja objektivno nevarnost. Nevarnost, ki jo bo dobromisleči in dobrohoteči Golob ugledal šele, ko bo prepozno. Ni jasno, kako bo Golob, tako naivno navdušen nad pripravljenostjo EU, da “pomaga” Sloveniji, to nevarnost zajezil oziroma maksimalno omilil. 

Kot pravim: so reči, ki jih je treba reševati strokovno. Dobri nameni niso dovolj. Pregovor pravi: pot v pekel je pogosto tlakovana z dobrimi nameni. “Pomoč” kapitalskih centrov kolonijam je takšna pot v pekel. Ki jo trenutno najlepše ilustrira ukrajinski predsednik. In Ukrajina kot država. Lahko samo upamo, da Golob ne bo postal novi Vladimir Zelenski. Slovenija pa nova Ukrajina. Golob namreč nevarno drsi v to smer. Slovenija pa tudi.