V psihoanalitičnem dojemanju stvarnosti — torej tiste resničnosti, ki se ponuja kot resnična — je vse radikalno drugače. Resnica v resnici ni tisto, kar se dozdeva, da je res. Tudi politične situacije so skozi psihoanalitično percepcijo vidimo popolnoma drugačne. Zavest ne ve, kaj nezavedno misli. Toda tisto, kar misli nezavedno, je edino bistveno.
Desna politična srenja in tisti del volilnega telesa, ki jo voli, sta se v času Šarčeve vlade domala poenotila. V en glas so skandirali, da Šarec v teh viharnih časih slabo vodi to državo. Da je slab kapitan ladje, ki se imenuje Slovenija. No, tekoči posli so mu še kar šli od rok. Predvsem tisti v zvezi s kadrovanjem kot s korona virusom.
In če že omenjam pri kapitana in ladjo (in vihar), naj omenim še film Upor na ladji Caine (The Caine Mutiny), napovednik na tej povezavi), iz leta 1954, v režiji Edwarda Dmytryka in s Humphreyjem Bogartom v glavni vlogi tragičnega junaka, malce nevrotičnega in čustveno nestabilnega kapitana Queega.
Upor na ladji Caine
Film se dogaja med 2. svetovno vojno na Pacifiku. Ima močno paradigmatsko poanto, ki nenavadno spominja na politično situacijo v naši državi. Pa ne samo na to situacijo, ki jo je zdaj doživljal Šarec, temveč pred njim že Pahor in deloma Cerar, pa verjetno tudi Bratuškova in še prej Janša.
Tako kot se je upor v lastnih vrstah kapitanu Queegu zgodil ob najbolj neprimernem času — sredi viharja —, se je zgodil tudi Pahorju. Najprej je iz koalicije izstopil Erjavčev DeSUS, potem pa še Golobičev Zares — z manjšinsko vlado pa potem ni mogel vladati. Tiho koalicijsko upiranje Šarcu je bilo paradigmatsko zelo podobno tistemu, kar se je dogajalo že v Pahorjevi vladi.
A moja poanta je bolj osredotočena na apriorno opozicijsko spotikanje in kritičnost — že iz principa —, ne pa na sámo (tiho) koalicijsko upiranje in politična razhajanja, ki so običajna v tako rekoč vsaki koaliciji.
V tem smislu bi rekel, da Šarca vendarle ni popolnoma spodkopala (ali pokopala) koalicija — čeprav bi se ji dalo marsikaj očitati —, temveč bolj desna opozicija pod taktirko Janeza Janše. Čeprav spotikanje odznotraj najbrž tudi ni bilo zanemarljivo.
Novi levi opoziciji (Levica, SD, LMŠ, SAB, SNS) in levim medijem bi pa toplo priporočal, da naj ne bodo tako apriorno popadljivi, kot so bila popadljiva dosedanja opozicija in njej lojalni desni mediji. Želja po moči in politični oblasti je nezavedna.
Varen pristan
Slovenijo, ki bi rada priplula v mirne vode in v varen pristan, lahko primerjamo z ladjo Caine. Obe »ladji« sta se namreč znašli v hudem viharju. Ne gre samo za to, da je kapitana Queega zapustila najožja posadka (koalicijski partnerji). Bolj gre za to, da je na ladji Caine prevladalo mnenje, da je kapitan nestabilen, skratka slab — čeprav v resnici ni bil. In ravno to se na koncu filma tudi izkaže kot poanta.
Marjana Šarca je desnica videla kot imitatorja predsednika vlade, kot komedijanta Serpentinška, torej kot slabega kapitana. (Tako kot so Pahorju očitali druge in drugačne, »manekenske« pomanjkljivosti.) No, »Luka Dončič slovenske politike« Šarec zagotovo ni (bil). Obsojali so ga, da slabo poveljuje, da slabo vodi Slovenijo, da so njegovi manevri nedorečeni, neodločni, nepravilni, nestrokovni, brez koncepta.
Toda poanta filma Upor na ladji Caine, zaradi katere še danes velja za filmsko klasiko, je v tem, da se na koncu izkaže, da je kapitan Queeg vendarle pravilno in dobro poveljeval in krmaril ladjo skozi vihar. Tudi on bi lahko s svojimi manevri ladjo pripeljal v mirne vode in v pristanišče. Bistvo in poudarek filma je, da so bili v resnici problematični mornarji. Neposlušna posadka, ki se mu je uprla, namesto da bi mu bila v težkih trenutkih lojalna.
Kronična sadistična popadljivost
Poanto sem prenesel v naš politični prostor že pred slabimi devetimi leti, ko se je sesuvala Pahorjeva Vlada. Že takrat sem poudarjal, da ni problem, da bi Pahorjeva koalicijska vlada slabo vladala. Problematična je bila takrat popadljiva opozicija (desnica), ki je domala vse, kar je vlada naredila, označila kot slabo in nesposobno.
Ne pozabimo: Pahorjeva vlada je padla v čas velike recesije, Šarčeva pa tudi ni bila veliko na boljšem. Tako kot so z upornimi častniki na ladji Caine potegnili vsi, se je tudi v slovenskem političnem prostoru zgodil obrat proti Šarcu. Desna opozicija in del sovražne koalicije — vsaj SMC in DeSUS — sta se poenotili in obrnili proti Šarcu.
Ključni vzrok, da se slovenska ladja v teh viharnih časih še vedno tako premetava, je kronična sadistična popadljivost opozicije. Z desnimi mediji vred. No, da ne bo pomote: levica ni nič boljša — kar nenazadnje potrjuje tudi tistih 75 intelektualcev, podpisnikov Rizmanovega apela.
Zdrsi
Opozicijski (desni) manevri so Šarčevo koalicijo konstantno slabili in jo pred narodom poskušali očrniti — in to iz nezavedne želje po ponovni zasedbi politične oblasti, ne pa na krilih želje, da bi si država opomogla in zaplula v mirne gospodarske in družbenopolitične vode.
Resnica v resnici ni tisto, kar se dozdeva, da je res. Tudi politične situacije so skozi psihoanalitično percepcijo vidimo popolnoma drugačne. Zavest ne ve, kaj nezavedno misli. Toda tisto, kar misli nezavedno, je edino bistveno.
Drugi uporniki po drugi poti
Ladjo Caine so po uporu rešili drugi uporniki — čeprav po drugi poti. Tako bo zdaj reševala situacijo Janševa desnosredinska koalicija s podporo SMC in DeSUS. Glede na to, da so po Šarčevih »jastogi na mizi«, jih pč ne bo težko pojesti. Tudi po propadu Pahorjeve vlade je Janševa dokaj lahko pripeljala Slovenijo v mirnejše postkrizne vode. A to bi lahko bila takrat storila tudi Pahorjeva velika koalicija z SDS, če bi Janša z SDS (in SLS) presegel svoje egoistične ambicije (beri: nezavedno željo) po oblasti in se raje zavzemal za dobrobit Slovenije.
Novi levi opoziciji (Levica, SD, LMŠ, SAB, SNS) in levim medijem bi pa toplo priporočal, da naj ne bodo tako apriorno popadljivi, kot so bila popadljiva dosedanja opozicija in njej lojalni desni mediji. Želja po moči in politični oblasti je nezavedna. Tako močna in opojna je, da pogosto škodi tudi sami državi in državljanom. Tudi tokrat bo tako.
Nekoč se mi je zdelo, da so levičarji zaradi svoje liberalnosti manj popadljivi in manj transparentno željni oblasti kot desničarji. Toda sčasoma sem dojel, da se motim. Tudi na levici se kopiči precej sadističnih revanšistov, ki mimo moralne razsodnosti apriorno tolčejo po Janši in novi desnosredinski koaliciji, čeprav sta se ji pridružili dve tako rekoč levi stranki.
Tako bodo stranke dosedanje koalicije spet kritizirale novo koalicijo iz nezavedne želje po (ponovni) zasedbi politične oblasti in moči — in iz transferja sadistične jeze do Janše. Nezavedna želja nas vedno pretenta. Nezavedno ne pozna politične opredeljenosti. In ko diktira politično norost, ne dela nobenih razlik med levimi in desnimi.