Slovenska uradna resnica trdi, da se je zdravniško-politična ekipa na sončni strani Alp spopadla s korona virusom odlično — med najboljšimi na svetu. Švicarska politika in zdravniško uradništvo tega ne trdita. Načeloma ne uporabljata rada primerjav. Zdi pa se mi, da bolj verjameta v aktualno stanje zmote.
Kljub temu primerjava pokaže, da se je alpska konfederacija mirno, organizirano, z veliko osebne svobode posameznikov in brez nasilja z obveznim nošenjem mask ter z natančnim urnikom povratka v normalno življenje odlično spopadla z epidemijo. Ne da bi kdo o tem na glas govoril.

Diktatura razuma

Te dni sem v časopisu Neue Zürcher Zeitung prebral komentar z naslovom Church of Corona: Leben wir bereits in einer Vernunftdiktatur?, ki ga je podpisal Milosz Matuschek. V tekstu se avtor sprašuje, ali v korona času ne živimo v nekakšni diktaturi razuma, in razmišlja o agresivnih napadih na teoretike zarote, kamor varuhi uveljavljenega mnenja, ki ga oblikuje politika, del znanosti in mediji, uvrščajo prav vse — tudi ugledne znanstvenike in raziskovalce z bogato kariero, ki razmišljajo drugače in se ne strinjajo z uradno resnico, ki ni v bistvu nič drugega kot aktualno stanje zmote.
V pandemiji se kaže nevarnost naraščajoče oligarhije nekakšne cerkve, ki jo sestavljajo politiki, zdravstveni inštituti in izbrana skupina virologov v vlogi najvišjih pridigarjev. Izkupiček takega obnašanja seveda nujno pokoplje verodostojnost vladajočih, saj je tudi Švedski uspelo — brez omejitev za prebivalce — reprodukcijsko število okuženih spraviti pod številko ena. Tudi v New Yorku je bilo več kot 66% na novo okuženih iz skupine, ki je več kot dva tedna ždela doma, izolirana v karanteni, pojasnjuje Matuschek.

Vojaki in zdravniki

Ob prebiranju tega komentarja sem znova pomislil, kako nevarno je odločanje o človekovih svoboščinah prepuščati ozkim skupinam strokovnjakov ali politikov. Pomislil sem na vojake in oficirje. To so ljudje, ki se vse življenje pripravljajo, a svojega učenja in vadbe skorajda nikoli ne morejo preizkusiti v praksi. Mir je za vojake pust in dolgočasen čas. Izkažejo se lahko šele, ko izbruhne vojna. Njihovi cilji v vojnah so jasni. To je edini čas, ko je vse drugo podrejeno njim. Čutijo se mogočne in nenadomestljive.

Ubogali smo

Okej. Naj bo. Prvo napako in panično pretiravanje smo jim odpustili. Pridno smo ubogali in sedeli skoraj dva meseca v glavnem doma. Ustavili smo gospodarstvo in javno življenje skoraj povsod na planetu. Zdaj, ko se je virus bolj ali manj naveličal človeka in se iz naših življenj počasi umika, pa jim spet dovolimo, da nas strašijo in svoje ravnanje opravičujejo z novimi in novimi razlogi.
Marsikje sem zasledil, da se je Slovenija spopadla z epidemijo odlično. Res? Le kako drugače se je z virusom spopadla Švica? Menim, da podobno odlično. Čeprav sem v zadnjih tednih — predvsem iz Slovenije, pa tudi od drugod — slišal zaskrbljene trditve, da je stanje v Švici mnogo težje in bolj dramatično, z veliko umrlimi in podobno
Poskušal bom najti nekaj objektivnih primerjav.
Do 12. maja je bilo v Švici na testiranju 30.199 pozitivnih oseb, trenutno je še 1.542 aktivno okuženih, 1.857 ljudi je za okužbo umrlo, 26.800 pa je ozdravljenih.
Ista statistika (Univerze Johns Hopkins) pravi, da je bilo v Sloveniji do istega dne 1.461 pozitivnih oseb ob testiranju, trenutno je še aktivno okuženih 1.100 ljudi, 102 človeka sta umrla, 259 pa je ozdravljenih.
V statistiki manjka podatek števila testiranj v eni in drugi državi. S tem bi bila primerjava mnogo boljša. Na vzorcih, ki so jih opravili znanstveniki s testiranji protiteles, predvidevajo, da je v Švici z virusom okužena približno desetina prebivalstva, torej okrog 800.000 ljudi, v Sloveniji pa naj bi bili prekuženi samo trije odstotki, torej približno 60.000 ljudi.
Če to drži, potem je smrtnost v povezavi s korona virusom v obeh državah zelo podobna: Sloveniji nekaj manj kot 0,002%, v Švici pa nekaj več kot 0,002%.

Švicarski ukrepi

In zdaj k ukrepom. V Švici je Bundesrat 16. marca razglasil izredne razmere. Zaprli so šole, kulturne, športne ustanove, zabaviščne centre, trgovine in lokale. Tudi meje. Ostala nam je popolna svoboda gibanja v državi in v Liechtensteinu. Ves čas je deloval ves javni promet, krajevni in medkrajevni. Odprto je ostalo letališče. Vrtci so delali ves čas, odprta so bila otroška igrišča, dovoljena je bila osebna zabava za prosti čas v skupinah z manj kot petimi ljudmi, druženje ob jezerih, vodna zabava na jezerih. Ves čas so bile odprte nekatere takeaway restavracije in slaščičarne, lokali s sladoledom …

Tako ali drugače

Epidemijo korona virusa je bilo torej mogoče preživeti na različne načine. Primerjava med Švico in Slovenijo kaže, da je se je istega problema moč lotiti tako ali drugače. Toda na koncu je bil rezultat povsem enak. Na eni strani odgovorna zaskrbljenost politikov in zdravstvenih uradnikov in popolno zaupanje v sodgovornost prebivalcev, natančna razlaga vsakega ukrepa ter natančno in pravočasno določena časovnica rahljanja in vračanja v normalno življenje.
Na drugi strani — v Sloveniji — pa najprej kaotično prevzemanje oblasti, menjava ključnih ljudi na mnogih položajih, strašenje z izrednimi razmerami, besednjak vojne in nesorazmerno omejevanje osebne svobode, javno obračunavanje z drugače mislečimi, skrivanje za mnenji zdravniške stroke, javna razhajanja v stališčih teh zdravnikov in politikov, koruptivni nakupi zaščitne opreme (ki je na koncu nihče v resnici ni potreboval), stihijsko rahljanje ukrepov, ko prebivalci ne vedo, kaj se bo zgodilo jutri, popolna zmeda pri vračanju v normalno življenje z zafrkavanjem ljudi z nošnjo mask v trgovinah in drugih zaprtih javnih prostorih, šikaniranje otrok pri vrnitvi v šolo s polovičnimi razredi, nošenjem mask, upoštevanjem distance med učenci …
Ob spremljanju slovenske metode spopadanja s korona virusom, ki so jo akterji kar sami razglasili za eno najboljših na svetu, se ne morem otresti občutka iz kolumne v časopisu NZZ, o kateri sem pisal na začetku. Ozka skupina »korona cerkve« zdravnikov in k avtokraciji nagnjenih politikov se je razglasila za zveličavne pridigarje, kjer ni prostora za dvom in drugačno mnenje. O stanju zmote pa se ti ljudje seveda ne sprašujejo.