Ursula von der Leyen je v svojem zadnjem obisku v državah Vzhodnega Balkana — namreč v samostojnih državah, ki so nastale iz nekdanjih republik SFRJ — spet blestela. Kot zna samo ona. Blestela je s suverenostjo vzvišenega birokrata, ki v resnici ne razume, kaj dejansko počne. Z avtoriteto in močjo, ki ji ga daje položaj, je vsaki državi, ki jo je obiskala, požugala s prstom. Opozarjala, česa konkretna država še ni izpolnila. Recimo Albanija v odnosu do Srbije in Srbija v odnosu do Albanije. Itd. Sejala je lažne obljube. Recimo: kako se bo BDP Črne Gore — če bo pridno izpolnila to, kar ji nalaga EU — v naslednjih desetih letih podvojil.

Nenazadnje pa je tudi uspešno odigrala vlogo Velikega Diktatorja. Kot zna samo ona. Pravzaprav Velikega Kolonizatorja. Rekoč: “Prosim, opravite svoje domače naloge!”

Bilo je poučno slišati, kako je Ursula izrekla ta stavek. Poučno pa je bilo videti tudi reakcije predsednikov vzhodnobalkanskih držav.

Dobrohotna vzvišenost učitelja (učiteljice)

Kar zadeva Ursulo, je ta stavek izrekla z dobrohotno vzvišenostjo učitelja, ki pokara ne najbolj pridne učence, ko jim razloži, kaj in kako se morajo vesti, da bodo dobili pohvalo. Diskurz je jasen. In znan. Gre za diskurz tradicionalnega zahodnega učitelja, namenjen otrokom v nižjih razredih. Ko otroci vidijo učitelja še kot boga. Kot občudovano osebo, ki jo vidijo v idealizirani podobi in ji dovolijo, da jim ukazuje. Dovolijo ji, da z njimi manipulira. Da jih javno ponižuje.

Vse to je Ursula brez vsakih zadržkov delala predsednikom vzhodnobalkanskih držav. Simbolno jih je posedla v šolske klopi. Jim zrecitirala vse njihove grehe. In jih nato s pozicije brezprizivne avtoritete pozvala, naj naredijo domačo nalogo in si s tem zaslužijo nagrado. S katero ona kot vzvišena učiteljica z avtoriteto in močjo razpolaga.

To vlogo je odigrala brezhibno. Če seveda brezhibnost pomeni prepričanje brez kančka dvoma v pravilnost lastnega ravnanja. Brez dvoma v smiselnost izpolnitev njenih zahtev. Da vzhodnobalkanske države opravijo domačo nalogo. Da bomo vsi skupaj lahko šli naprej.

Ignoranca 

Za to, da nekdo tako prepričljivo odigra vlogo Velikega Učitelja, ki je v resnici Veliki Kolonizator, morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji.

Oseba, ki igra to vlogo, mora biti povsem ignorantska. Predvsem v zvezi s tem, kaj je sploh kolonializem. Kako se ta izvaja. In kakšna je vloga Zahoda v sodobnem kolonializmu.

Takšno ignoranco so Zahodnjaki odprto prakticirali že v preteklosti. Recimo Britanci v Indiji. Ignoranca daje tistemu, ki to prakticira, prepričanost vase in v to, kar počne.

A če je taka drža v 19. stoletju in v začetku 20. stoletja še bila nekako razumljiva, je njeno prakticiranje v začetku 21. lahko samo rezultat popolne ignorance, neznanja in neinteligentnosti osebe, ki to prakticira.

Težko je verjeti, da je oseba, ki vodi EU — kdorkoli že to je — res lahko popolnoma nevedna glede tega, kaj je kolonializem. Da o tem še ni nič slišala. Bolj verjetno je, da so ta dejstva zdrsela mimo nje. Iz najrazličnejših razlogov. Tudi zaradi osebnostnih lastnosti te osebe. Ki jih von der Leynova demonstrira tudi sicer. Vzvišena brezobzirnost je samo ena od njih.

Poredni učenci

Povedno pa je tudi vedenje predsednikov vzhodnobalkanskih držav. Ki so se pustili posesti v šolske klopi. Kot prvošolčki. In se pustili karati kot poredni učenci, ki po nepotrebnem vznemirjajo svojo učiteljico.

Povedno je, da nihče od teh voditeljev — niti Vučić — ni odkrito protestiral zoper degradacijo, ki jo je z nasmeškom na obrazu izvajala von der Leynova. Niti ni nihče komentiral tega dogajanja kot evidentnega primera neenakopravnosti med zahodnimi državami, torej članicami EU, in državami, ki v EU šele želijo vstopiti. Prav tako ni nihče povedal, da je domača naloga, katere realizacijo od njih zahteva von der Leynova, v resnici vaja v samokolonizaciji.

Samokolonizacija pomembno loči današnji kolonializem od kolonializma v preteklosti. Namreč, kar od voditeljev vzhodnobalkanskih držav zahteva von der Leynova, ni nič drugega kot realizacija kolonialnih strategij. Ki pa jih za razliko od klasičnega kolonializma danes ne prakticirajo več kolonizatorji sami. Ampak jih prakticirajo kolonizirani sami. Morajo jih prakticirati v upanju, da bodo potem, ko bodo samokolonizacijo realizirali, vendarle dobili obljubljeno nagrado. Odvisno pač od volje in kaprice kolonizatorja.

Igra se nadaljuje

In tako prihajamo do tretje ključne značilnosti, ki jo je brez prikrivanja demonstrirala von der Leynova. Gre za pravico do kapricioznosti, ki si jo jemlje Veliki Kolonizator.

Veliki Kolonizator pove, kaj od kolonij zahteva. In obljubi, da bo realizacija zahtev prinesla obljubljeni korenček. V primeru vzhodnobalkanskih držav torej vstop v EU. Toda Velikega Kolonizatorja seveda ne obvezuje nič. Kot vemo iz že videnega, se lahko zgodi, da po opravljenih domačih nalogah kolonizirani ne prejme nobene nagrade. (Dober primer je Makedonija, ki je spremenila ime države.) Veliki kolonizator se dela neumnega. In nevednega. Vali krivdo na koloniziranca. In mu spet naloži nove domače naloge tipa: “Treba je doseči napredek v demokraciji!” Itd. Kar je seveda lepo slišati, vendar ne pomeni nič.

In tako se igrica kapricioznega Kolonizatorja z nemočnim kolonizirancem nadaljuje. Koloniziranec se trudi po svojih močeh, Kolonizator pa prakticira svojo kapricioznost. Konca ni mogoče predvideti.

Kapriciozni Veliki Drugi

In ker je Veliki Kolonizator danes neprikrito kapriciozni Veliki Drugi, je zelo priročno, da je oseba, ki igra to vlogo, ženska. Prototip kapricioznega Velikega Drugega je namreč mati. In von der Leynova — verjetno brez poznavanja lacanovske psihoanalize — igra vlogo kapricioznega Velikega Drugega izvrstno. Z nasmeškom na ustih. Tako, da podrejeni ostajajo brez besed. Brez protiargumentov. Brez možnosti upora. Ki ga zoper kapricioznega Velikega Drugega tako ali tako ni mogoče prakticirati. Vsaj dokler se podrejeni kapricioznemu Velikemu Drugemu ne zavedo njegovih pomanjkljivosti. Torej dejstva, da tudi kapricioznemu Velikemu Drugemu vlada Pravilo. Torej Zakon. V imenu katerega se je mogoče ne samo ločiti od kapricioznega Velikega Drugega. Ampak se mu tudi upreti. Kar je v klasični zahodni socializaciji naredil ojdipovski otrok. Torej otrok okrog petega leta starosti.

Trepljanje in objemanje

Zanimivo bo opazovati, kdaj — če sploh kdaj — bodo voditelji vzhodnobalkanskih držav izstopili iz pozicije predojdipovskega otroka. Izvedli omenjeno separacijo. Od kapricioznega Velikega Drugega. Torej od EU. Ter mu postavili jasno protizahtevo v imenu Zakona. Na primer v obliki vprašanja: “Kako si drznete za to, da nas pretvarjate v kolonijo, od nas zahtevati prostovoljno sodelovanje v tem procesu?”

Seveda ne bo nič presenetljivega, če tega vprašanja ne bodo zastavili. Navsezadnje ga tudi Slovenija ni nikoli zastavila. Slovenski predsedniki se, nasprotno, dovolijo trepljati in objemati lastnim kolonizatorjem. In to razumejo kot dobre odnose. Kar je demonstracija čiste neumnosti.