Odločitev Ustavnega sodišča, da je referendum o intervencijskem zakonu dopusten, je velika zmaga opozicije, sindikatov in civilne družbe. Veliko pove že to, da je bila odločitev skoraj soglasna. Vsi ustavni sodniki z izjemo enega so prepoznali naklep v jedru intervencijskega zakona: da so bile določbe o davkih v zakonu samo sredstvo, kako zakon zaščititi pred referendumskim odločanjem.

Tisto, kar je treba pred referendumskim odločanjem zaščititi, je v resnici povečevanje privilegijev že privilegiranih, slabšanje položaja zaposlenih s strani delodajalcev in krčenje socialne države, ki bo prizadelo vse Slovence in Slovenke razen tistih nekaj procentov najbogatejših.

V tem smislu je odločitev Ustavnega sodišča razlog, da si lahko oddahnemo. Vsaj začasno. Vsaj začasno zato, ker bitka zoper intervencijski zakon z odločitvijo Ustavnega sodišča še ni dobljena. Dobljena bo, če in ko bo večina Slovencev in Slovenk na referendumu glasovala proti sprejetju zakona.

Kaj je huje?

Da tak rezultat referenduma ni samoumeven, je jasno. Najprej zato, ker je strankam, ki so danes v opoziciji, že uspelo zavoziti nekaj referendumov. Tudi če se je zdelo, da jih ni bilo mogoče zavoziti. Če so stranke današnje opozicije tako neučinkovito in neuspešno delovale že pred porazom na volitvah, je človeka lahko strah, kaj se bo zgodilo zdaj, ko so izgubile na volitvah. Poraz na volitvah je namreč predvsem na SD in na Svobodo deloval porazno. Stranki sta dezorientirani. Njuni vodji se večkrat nista uspela izogniti niti osebnim polomijam. Resnici na ljubo to ni bil vedno rezultat Janševega delovanja. Delovanja nove vlade. Vladnih strank plus Resnice. Vsaj nekajkrat je šlo za več kot očitno nesposobnost Svobode in SD, kako se znajti v opozicij. Tako Golob kot Han sta kar izginila. Dajala neustrezne izjave. Pokazala, da se jima v opoziciji ne ljubi delovati. Da niti ne znata delovati. Kaj je huje, ni povsem jasno.

Rešilna bilka

Skratka, referendum proti intervencijskemu zakonu bo treba dobiti. Kar pomeni, da bo treba na volišča pripeljati dovolj Slovencev in Slovenk, ki bodo glasovali proti. Kako se bodo opozicijske stranke pri tem odrezale, ne vemo. Aktivacija zadostnega števila lastnih volivcev trenutni opoziciji ni šla od rok niti v situacijah, ko so bile kot stranke v bistveno boljšem stanju. Torej takrat, ko so kot vladna koalicija imele podporo volivcev, ki je ni imela prej nobena druga vlada.

Kako jim bo šlo to od rok zdaj? Človeka obhajajo resni dvomi, da bosta Golob in Han zmogla prepričati in/ali zmotivirati dovolj veliko število volivcev in volivk, naj glasujejo proti intervencijskemu zakonu.

Zdi se, da je edina rešilna bilka, ki lahko reši referendum, v resnici civilna družba. Ali natančneje Inštitut 8. marec. Z Niko Kovač na čelu. Upamo lahko tudi, da se bodo v opozicijskih strankah morda našli drugi posamezniki in posameznice, drugi “obrazi”, ki jim bo v imenu lastne stranke uspelo pripeljati na volišče dovolj Slovenk in Slovencev, ki bodo glasovali proti.

Čudežni Čeferin

Očitno je, da bi slovenska opozicija potrebovala organizacijske in motivacijske sposobnosti kakega Čeferina, ki mu je uspelo tako rekoč v trenutku zorganizirati dovolj močno opozicijo Infantinovi ideji o privatizaciji svetovnega nogometa. UEFA se je pod Čeferinovim vodstvom oglasila takoj. In to učinkovito. Da bi si rešil kožo, je Infantino opustil idejo pod Trumpovim vodstvom.

Na podobno učinkovit način bi morale delovati naše opozicijske stranke. Ne pa, da so po porazu na volitvah izgubile vsako motivacijo in energijo za za slovensko družbo konstruktivno delovanje. Kar jasno demonstrirata tako Han kot Golob. Prvi še bolj od drugega.

Zdaj pa še nesreča

A referendum ni edino, kar utegne jeseni krojiti slovensko prihodnost. Drugi tak dogodek je prometna nesreča Nataše Pirc Musar. Čeprav gre za nepomemben pripetljaj, se kaj lahko zgodi, da bo to postalo zelo pomembno za izid jesenskih referendumov, morda pa tudi za prihodnost Slovenije. 

Janša in vse stranke vladne koalicije, z opozicijsko Resni.co vred, se bodo obesili na najbolj minorne okoliščine te nesreče, da bi volilno telo obrnili zoper predsednico. Ki navsezadnje zaseda edini položaj, ki ga nova vlada še ne kontrolira. Zato je v objektivnem interesu vlade, da se Pirc Musarjeve čim prej odkrižajo.

Prva taka minorna okoliščina je dejstvo, da Pirc Musarjeva ni bila pripeta. To bo sprožilo vladni rafal na predsednico, ki sama ne spoštuje predpisov in zakonov. Češ, kako je taka oseba sploh lahko predsednica, saj je moralno neverodostojna. Pričakujem poslansko vprašanje v parlamentu (ali kje drugje), kako je mogoče predsednici, ki ne upošteva niti tako lahko izvedljivih zakonskih predpisov in določil, kot je uporaba varnostnega pasu, verjeti in zaupati, da bo v bolj resnih, zapletenih in težkih situacijah upoštevala zakonska pravila in določila. Njena kršitev prometnega predpisa lahko postane ključna točka za dokazovanje njene moralne vprašljivosti. Ta igra lahko resno vpliva na jesenske referendume. Pa tudi na njene možnosti za drugi mandat.

Boj se Rusinj

Še huje bo, če se bo izkazalo, da sta bili prijateljici, ki sta se z njo vozili, res ruski državljanki. To natolcevanje je zgovorno. Tudi če ni res. Če je, bo to osnova za osebno in politično diskreditacijo Pirc Musarjeve pod Janševo taktirko. To bo delal z vso vnemo, zagrizenostjo in sovraštvom, ki izvirajo iz osebnih zamer do socializma. To seveda ne bi bil problem, če bi šlo samo za njegovo osebno averzijo oziroma sovraštvo. Toda nikakor ne bo šlo samo za to. S tem bo aktiviral averzijo in sovraštvo v tistem delu volilnega telesa, ki je že tako ali tako nastrojen zoper socialistično preteklost. Ki mu že samo beseda “socializem” zadošča, da drvi na volišče in voli zoper vse, kar je tako ali drugače povezano s socializmom. Ali bi lahko bilo. Ali pa tudi če ni.

Če prištejemo še strah pred ruskimi špijoni — kar smo videli že v ne tako oddaljeni preteklosti —, je prognoza slabih časov za Pirc Musarjevo realna. Kolikor poznamo predsedničine nasprotnike, je manipuliranje in zlorabljanje informacij tako rekoč zagotovljeno. Kaj lahko se zgodi, da bo ta nesrečna vožnja predsednico stala drugega mandata. Da negativnega vpliva na referendume niti ne omenjam.

Treba bo trpeti

Pri vsem tem gre samo za to, kateri strani bo na jesenske referendume uspelo pripeljati več volivcev. Opoziciji ne kaže dobro. Kot tudi ne Pirc Musarjevi.

Dobra novica pa je, da se to stanje lahko spremeni. A upanje, da se bo to res zgodilo, je premalo. V športnem žargonu bi rekli, da si bo to spremembo treba prigarati. Treba bo trdo delati. Trpeti. Tako kot za zmage garajo in trpijo slovenski športniki.