Na začetku akademskega leta s študenti spet razpravljamo o vlogi medijev in novinarstva v ponorelem svetu. V prvih urah se običajno osredotočamo na ideale in standarde, ki bi morali služiti institucijam kot moralni kompas pri odločanju, kaj je v javnem interesu.
Toda razkorak med medijskimi ideali in medijsko realnostjo je vse večji, tako da naše razprave zvenijo skorajda utopično. Tako je v to realnost pravkar zarezala knjiga Ane Kamenik, posvečena njenemu tragično preminulemu očetu. Neposredno in kruto, pa vendar katarzično in dobronamerno. Ta težka zgodba je ena od mnogih, ki razgaljajo krutost, neobčutljivost in neodgovornost ljudi in medijev.
To je bila “afera”, ki ni samo polnila medijev, ampak so jo mediji ustvarili in napihnili. Izhajali so iz pobalinskih posnetkov mladoletnikov, ki so posneli spolni akt učiteljev. Javni pogrom je terjal hudo žrtev, ravnatelj je storil samomor. Bilo je prehudo.
Kam se je vse to izgubilo?
Deset let pozneje je mlado dekle z zrelim pogledom na svet nastavilo zrcalo medijem. Takšen pogled na obravnavo stisk in človeškega trpljenja verjetno zmore le nekdo, ki je prehodil težko pot in ki na lastni koži občutijo, kako besede bolijo in kako kruto in neprizanesljivo je lahko medijsko okolje. Knjiga Ane Kamenik je poziv k odgovornosti — še posebej v digitalnem svetu, v katerem se tako radi skrivamo. Tam je odgovornost še bolj zamegljena.
Nekoč so mediji veljali za branik odgovornih, relevantnih in verodostojnih informacij. Kam se je vse to izgubilo? Nenehno opozarjanje, da bo za resne medije pogubno, če bodo tekmovali z influencerji za všečke in komentarje, je bilo preslišano. Še več! S sledenjem všečnemu, bizarnemu, šokantnemu občinstvo vzgajajo, oblikujejo naš okus in naše želje.
Upam si trditi, da smo v 70. in 80. letih odraščali v prijaznejšem prostoru in času. Medijem je bila dostojnost privzgojena. Družba je prepoznavala sovražni govor in ga ni bilo treba opredeljevati v posebnih aktih. Razumeli smo, da je za dejanja (in besede) treba prevzemati odgovornost. Danes, ko se malčki, rojeni v digitalnem svetu, sprehajajo s tablicami in naravno bivajo v digitalnem svetu, pa se nam definicije dostojnosti, sovražnega govora in solidarnosti zdijo problem, ki ga ne znamo rešiti.
Prav kričimo po informacijah
Zaradi vsega tega nekateri še tem bolj pogrešamo verodostojne vsebine, relevantne teme in odgovorno posredovanje informacij. Imamo problem. Prav kričimo po informacijah, ki bi nam ponudile moralni kompas. A vse je zaman. Morda so se mladi že sprijaznili, da tako pač je. Da ni vredno iskati idealov in da objektivnih pogledov na svet niti ne rabijo — saj niso ne zabavni ne šokantni.
Tukaj je še večja skrb. V iskanju dopamina iščemo vse več in več vznesenosti, ki nam jo lahko ponudijo samo vsebine. Digitalni svet je raj za ponujanje ugodja in vsebin, ki nas priklepajo pred ekrane, in všečkov, ki nam dajejo družbeno potrditev. To je svet, ki nas spreminja in preoblikuje. Dela nas neobčutljive do soljudi in do družbe.