Začetek novega leta je čas, ko svojim najdražjim, pa tudi znancem, prijateljem in sodelavcem voščimo vse dobro v letu, ki prihaja. Tudi letos je tako: vsak od nas je prejel vrsto takih voščil. In prav tako je vrsto takih voščil sam zaželel drugim. Običajno si voščimo zdravja. Sreče. Tega, da se izpolnijo vse osebne želje. In podobno. V zadnjih letih k temu — pač pod vtisom vojne v Ukrajini — morda marsikdo dodaja tudi mir. Ki ni zgolj tisti osebni. Ne samo mir pred osebnimi demoni. Ampak tudi zunanji. Družbeni. Tisti mir, ki je nasprotje vojne.

V naši družbi je to nekakšen odmik od običajne matrice novoletnih voščil. Ta so namreč v glavnem in praviloma osebna. Usmerjena v osebne svetove posameznikov in posameznic. V njihovo osebno dobrobit.

Osebna in neosebna plat

Vendar prav ta odmik natančno in pravilno opozarja na dejstvo, ki ga ob novoletnih voščilih tako radi pozabljamo: da ima naše osebno blagostanje, uresničevanje naših osebnih želja, načrtov in interesov širšo, neosebno plat. Širšo, neosebno dimenzijo. Ki je vsakokratna družbeno zgodovinska dimenzija naših želja. Interesov. Osebnega dobrega. Da torej ničesar, kar si želimo, ne moremo v resnici uresničiti mimo danih trenutnih družbenozgodovinskih okoliščin. Da te družbeno zgodovinske okoliščine predstavljajo možnosti za uresničitev naših osebnih želja. Načrtov. Interesov. In podobnega. In da hkrati predstavljajo tudi mejo njihovega uresničevanja. Oziroma zid, v katerega v njihovem uresničevanju nujno trčimo. V dobrem. In slabem.

To pomeni, da uresničitev naših želja, načrtov, interesov in drugega niti slučajno ni samo del naših osebnih mikrosvetov. Kot si zahodni neoliberalni posamezniki tako radi mislijo. In kot to ob novem letu spontano doživljamo tudi sami. Ne, ne gre samo za to, kaj mislimo. Kaj hočemo. Kaj počnemo. Kako se trudimo. Kakšne novoletne zaobljube sprejemamo. Zakaj. In podobno. Ampak gre v enaki meri tudi za to, v kakšnih družbeno zgodovinskih okoliščinah se trudimo. Za to, ali so naši načrti, želje, interesi in podobno skladni s trenutnimi družbeno zgodovinskimi razmerami. Ali so jim nasprotni.

V prvem primeru imamo bistveno več možnosti, da jih uresničimo, kot v drugem primeru. V drugem primeru se namreč možnosti za uresničitev naših želja, planov, načrtov in interesov pomembno zmanjšajo. In se lahko približajo nuli.

Resne ovire

Zakaj to pišem? Zato, ker smo po mojem danes v času, ko nam obstoječe družbeno zgodovinske razmere predstavljajo resne ovire za uresničevanje naših osebnih želja. Načrtov. Interesov. Osebnih dobrobiti. In podobnega.

Ob začetku leta 2026 je namreč več kot očitno, da so družbeno zgodovinske okoliščine izjemno nenaklonjene uresničevanju vrste naših želja. Interesov. Načrtov. In podobnega. Ob začetku leta 2026, je družbenozgodovinskih ovir za uresničevanje naših osebnih želja, interesov, načrtov, dobrobiti in ostalega več kot ob začetku leta 2025. In že lani jih je bilo več kot leto prej. Kar ni samo posledica dejstva, da imamo spet vojno v Evropi. Da torej vojna v Ukrajini ni vojna drugih. Njihova vojna. Samo njihova vojna. Ampak je posledica vrste drugih družbeno zgodovinskih dejavnikov, ki si jih — neoliberalni subjekti, zaprti v svoje mikrosvetove — ne priznavajo. Se jih ne zavedajo.

A ti družbenozgodovinski dejavniki neglede na to seveda objektivno delujejo. Ob začetku leta 2026 je namreč bolj kot leto ali dve prej jasno, da je slogan Margaret Thatcher — da “družba ne obstaja, obstajajo samo posamezniki” — popolnoma zgrešen. Posamezniki seveda obstajamo. A družba prav tako obstaja. Še kako obstaja. In določa, omejuje in naddoloča posameznike. Neglede na to, kako si ti morda predstavljajo, da družba ne obstaja. Da jih ne določa ali naddoloča.

Napaka v sklepanju

Ena takšnih skupin dejavnikov, ki ključno opredeljuje naše mikrosvetove in naše bivanje v njih, zadeva voditelje svetovno pomembnih držav. Dokler imamo na oblasti Trumpe, Putine, Netanjahuje, Zelenske in podobne, ki vodijo vojne, genocide, pobijajo druge za uresničitev svojih ekonomskih, gospodarskih, družinskih in podobnih interesov, se nam kot posameznikom slabo piše. Ne samo zato, ker gre za voditelje, ki se jim uzurpacija in zloraba moči ne zdi nič problematičnega. Ampak ker ravno nasprotno misijo, da jim moč na nek skorajda naravni način pripada. Ker drugi kot ljudje za njih ne obstajamo.

Dokler je ta problematična dimenzija usmerjena v druge zunaj lastne družbe, v tuje sovražnike, se ljudem v družbah, ki jim vladajo, običajno zdi morda celo vse v redu. Ker to vsaj navidez ne zadeva njih. Toda tu gre za logično napako v sklepanju. Za človeka, ki mu za drugega človeka ni mar, ampak je zanj samo sredstvo za doseganje lastnih ciljev, namreč velja, da tako razumejo in ravnajo z vsemi drugimi ljudmi. Tudi s tistimi, ki živijo v za njih sovražnih državah. Družbah. In svetovih. A tudi za tiste, ki živijo v njihovih lastnih družbah. In svetovih.

Okoljska kriza

Druga skupna dejavnikov, ki objektivno vedno bolj določa uresničitev naših individualnih želja, načrtov, dobrobiti in podobnega v naših mikrosvetovih, pa je okoljska kriza. Vsako leto znova dobimo dokaz, kako kapital na svetovni ravni ni zmožen na okoljske probleme odreagirati na zgodovinsko ustrezen in produktiven način. Morda je to celo logično. Odreagiranje na zgodovinsko in družbeno primeren način vključuje tudi radikalno spremembo temeljne logike, po kateri delujejo današnje zahodne družbe.

Gre za spremembo, ki pomeni konec današnjega neoliberalnega kapitalizma in ki zahteva tisto, kar je Plut v svojem delu Ekosistemska družbena ureditev (prva knjiga, druga knjiga) poimenoval ekosistemska družbena ureditev. Gre za radikalno družbeno spremembo, saj je danes jasno, da okoljskih problemov v družbah, ki jim je temeljni cilj večanje profita, ni mogoče rešiti. Sreča, ljubezen, zadovoljstvo, zdravje in podobne reči, ki smo si jih zaželeli v naših novoletnih voščilih, so nam objektivno vsako leto manj dosegljivi, če okoljskih problemov ne bomo rešili. In nič ne kaže, da jih bomo. V letu 2026 ravno tako ne kot v letu 2025. In 2024. in 2023. In tako dalje.

Svetovi, ki jih ni

Skratka: naša novoletna voščila nam slikajo svetove, ki jih ni. Zato je tisto, kar vam sama v letu 2026 želim, predvsem, da se zbudite. Zdramite. Izstopite iz lastnih namišljenih avtonomnih in obvladljivih mikro svetov. Da se zaveste lastne družbeno zgodovinske umeščenosti. In tega, da lastne sreče, zdravja, miru in ostalega ni mogoče uresničiti zunaj te zgodovinske umeščenosti. Ampak samo znotraj nje. Kar pomeni, da jih je treba pogosto spreminjati. In ukinjati. Namreč obstoječe družbeno zgodovinske okoliščine. In umeščenosti. Ne lastne sreče. Zdravja. Miru. In ostalega.