Habemus Pahor
Če se najprej za trenutek ustavim pri Anžetu Logarju: slabo mu je kazalo, dokler je prakticiral svojo SDS-ovsko logiko. A že ob prvem soočenju na TVS se je stvar spremenila. V tej Tarči je namreč deloval kot Borut Pahor. Ne samo, da je imel drugačno frizuro. Drugačno mimiko. Ampak je tudi drugače komuniciral. Cinična SDS-ovska zajedljivost, v kateri je včasih prehiteval celo samega Velikega vodjo, je izginila. Ubral je spravljive tone. Govoril brez napadalnosti. Agresivnosti. In ostalega.
Moji sogledalci so glasno komentirali, da je tak kot Pahor. Da bo njegova volilna strategija očitno to, da bo oponašal Pahorja. Da se bo Slovencem ponudil kot novi Pahor. Drugi Pahor. Da bo po Pahorju Pahor.
Strategija se mu očitno obrestuje. Logar je že dohitel Pirc Musarjevo. Nekatere javnomnenjske ankete kažejo, da bi jo morda premagal, če bi bile volitve že danes.
Kdo še ogroža NPM?
Toda Pirc Musarjeve od zdaj naprej ne bo ogrožal samo Logar. Ampak tudi Brglez. Ki ga je Socialnim demokratom uspelo prepričati, naj kandidira kot njihov predsedniški kandidat.
Če Gibanje Svoboda ne bo podprlo Brgleza, bo pokazalo, da ne izpolnjuje obljub volilcem. Da ni zmožno načelne politike, ki stavi na profesionalnost in strokovnost mimo osebnih preferenc in zamer. Za levo volilno telo je Nataša Pirc Musar dobra kandidatka. Toda Brglez je boljši.
Ob prvih merjenjih javnega mnenja Brglez sicer še ni imel podpore, ki jo imata Pirc Musarjeva in Logar. A bo po mojem kmalu zelo drugače. Prepričana sem, da bo Brglez na predsedniških volitvah zmagal. Če mu tega ne bo preprečilo Gibanje svoboda.
Zakaj menim, da bo v normalnih pogojih Brglez novi predsednik Republike Slovenije?
Zato, ker ga osebno poznam. Vem, da ima tisto strukturo osebnosti, ki je za takšno funkcijo potrebna. A še bolj bistveno je nekaj drugega: in sicer to, da ima izobrazbo, znanje in izkušnje, potrebne za resno opravljanje predsedniške funkcije.
Predsednik, ki ve, za kaj gre
Brglez je mednarodni politolog. Bil bi torej prvi predsednik države, ki je izšolan za delo, ki naj bi ga opravljal. In to ne samo izšolan na osnovni ravni. Brglez ima najvišjo možno stopnjo znanja, ki jo je na omenjenem področju mogoče pridobiti. Namreč doktorat znanosti. Bil je predavatelj mednarodne politologije. Znanje o problemih, ki se dotikajo vsakdanje eksistence slovenske države kot mednarodnega subjekta je prenašal na študente. In bil je zelo priljubljen predavatelj. Z visokimi ocenami študentov. S strani študentov je prejel oceno, da so njegova predavanja teoretsko najbolj poglobljena.
Bilo bi super, če bi imeli takšnega predsednika republike. Predsednika, ki ve, za kaj gre. In ki pri razsojanju o političnih vprašanjih, ki zadevajo Slovenijo, ni odvisen od mnenj takšnih in drugačnih, vprašljivih, problematičnih svetovalcev. Sam ima dovolj znanja, da ve, kaj kaj pomeni. Kaj je treba storiti. V dobrobit Slovenije kot države. Svoj položaj, ugled in moč bi utemeljeval na strokovnosti. Ne pa na všečkih iz virtualnega sveta. Ali s friziranjem blondink.
Gibanje še ne dojame
Poleg znanja pa ima Brglez tudi politične izkušnje. Politično kilometrino. Kot predsednik Državnega zbora. Kot evropski poslanec. Itd. Skratka: ima vse pogoje, da postane kompetenten predsednik republike. Ne pa klovn z narcisističnimi samozaslepitvami.
A očitno je, da Gibanje svoboda teh dejstev še ni dojelo. Ni se še odločilo, ali bo Brglezovo kandidaturo podprlo. Za svojo podporo postavlja najrazličnejše pogoje. Kar je napaka.
Če Gibanje Svoboda ne bo podprlo Brgleza za predsedniškega kandidata, bo naredilo drugo usodno napako. Prva je — kot sem že pisala — neureditev razmer na javni TV.
Bilo bi super, če bi imeli takega predsednika. Ki pri razsojanju o političnih vprašanjih ne bi bil odvisen od mnenj takšnih in drugačnih svetovalcev. Brglez sam ve dovolj. Svoj položaj, ugled in moč bi utemeljeval na strokovnosti. Ne pa na všečkih. Ali s friziranjem blondink.
Niti enega mandata
In v tem je zanka. Če Gibanje Svoboda zdaj ne bo podprlo Brgleza, bo v praksi pokazalo, da ne izpolnjuje danih obljub volilcem. Da ni zmožno načelne, konsistentne leve politike, ki stavi na profesionalnost in strokovnost mimo osebnih okusov, preferenc in zamer. Za levo volilno telo je Nataša Pirc Musar namreč dobra predsedniška kandidatka. Toda Brglez je boljši.
Če bo Gibanje Svoboda zresnilo, bo Brglez na predsedniških volitvah ponovil to, kar je uspelo Golobu na parlamentarnih. Če se ne bo zresnilo, bo to škodilo Brglezu. A še bolj bo škodilo Gibanju Svoboda samemu. Ki ob takšnih političnih potezah lahko samo sanja o drugem mandatu. S takimi političnimi potezami ne bo preživelo niti prvega.