Vsakodnevne novice mi povzročajo slabost. Tudi ko tole pišem, mi je slabo. Ne vem, ali se bo iz tega razvila kakšna trebušna gripa ali pa se na ta način samo manifestira moj pogled na trenutno stanje v naši sicer res najlepši deželi na svetu.
Zdi se, da je zmeda, neusklajenost, nejasnost, kaos naš najbolj dosleden, nepopustljiv strateški načrt. Trenutno se zdi, da je vse narobe. A to nas sploh ne preseneča več. Preseneča nas bolj to, da smo naivno mislili, da bi lahko bilo kaj prav. In bolje.
Zakaj pa ne?
Začnimo pri zdravstvu, tej naši večni Ahilovi peti.
Po prvotni verziji zadnjega predloga zdravstvenega zakona smo zdravnikom, ki delajo v javnem sektorju, odločno in absolutno prepovedali delati pri zasebnikih. Mislili smo, da bo to rešilo težave, ker — … no, zakaj pa ne? Mogoče bo pa šlo.
Pa ni šlo. Nova različica zakona zdaj ponuja novo genialno rešitev. Zdravnikom iz javnega sektorja bo dovoljeno delati tudi pri zasebnikih. Toda samo, če se bodo pri njih delno zaposlili.
Ideja bo v praksi težko našla podporo. Sama si jo razlagam tako, kot da bi gasilcem dovolili gasiti požare v prostem času samo pod pogojem, da jim tisti, h katerim pridejo gasiti, najprej ponudijo v podpis pogodbo, s katero je potrjeno, da so v času gašenja prostovoljci.
Najhujši sovražniki so notranji
Premaknimo se k varnosti. Vsaj od osamosvojitve naprej živimo v prepričanju, da živimo v eni najbolj varnih držav na svetu. Roko na srce, tudi v prejšnji državi je bil ta občutek zelo močan. Toda za varnostno oceno včasih ni treba paziti, kdo so morebitni sovražniki in napadalci, ki prežijo na nas od zunaj. Najhujši sovražniki so lahko notranji. Tisti, ki jih ne vidimo in o katerih sploh ne razmišljamo.
Tako je Center za varovanje in zaščito (CVZ) trenutno pod drobnogledom zaradi obtožb, da so varnostniki in policisti zlorabljali in izvajali prikrite metode dela in zbirali zasebne podatke o eni od tožilk. Minister za notranje zadeve je zato ukazal reorganizacijo CVZ. Naloga, ki jo mora izvesti generalni direktor policije.
Upravno sodišče pa je nedavno odločilo, da je bil ta isti gospod — namreč vrhovni šef policije — na svoje delovno mesto imenovan na podlagi nezakonitega sklepa.
Malenkostni dodatni zaplet? Presodite sami.
Gol brez golmana
Taisti generalni direktor policije nas je navdušil tudi z izjavo, da je bilo o delu policije in CVZ v zadnjem času izrečenih “veliko neresnic”. Resda so zaznali nekaj nepravilnosti, zamenjali nekaj tožilkinih varnostnikov — po njeni zaslugi so bile nepravilnosti pravzaprav zaznane —, a naj nas to ne skrbi. Varovanje je po njegovem vseeno potekalo ves čas brezhibno.
Seveda, kako pa drugače. Slovenija je vendar dežela, kjer stvari ne potekajo pravilno, “niso pa bile nikoli prekinjene”. To je nekako tako, kot če bi nogometni selektor rekel: “Res je, da je vratar med vso tekmo sedel na klopi, ampak ne skrbite. Gol je bil ves čas varovan.”
“Vstop prepovedan!”
Generalni direktor policije pa je šel še korak dlje in nas opozoril, da je “neprimerno”, da o varovanju oseb razpravljamo vsi, ki imamo pet minut časa — nimamo pa znanja.
Seveda. Za oblast je idealno, če ljudstvo ne razmišlja, ne opazuje, se ne pritožuje, ne kritizira in ne opozarja.
Namesto da govori nam, bi bilo bolje, če bi to napisal na tablo in jo postavil pred parlament, pred katero od ministrstev in še katera druga “državna” vrata: “Če imate čas, nimate pa znanja, vstop prepovedan.”
Le koliko bi jih tako ostalo zunaj?
Če povzamem njegovo logiko: državljani nimamo dovolj znanja, da bi razpravljali, kaj policija dela za naš, davkoplačevalski denar, obenem pa smo dovolj “usposobljeni”, da z istim denarjem financiramo reorganizacijo institucij, ki jo izvajajo z nezakonitim sklepom imenovan kader. Se vam ne zdi to ironično?
In seveda, v tej zmedi nihče ne omenja bistvenega vprašanja: kako je mogoče, da imamo policijo, ki bi morala zagotavljati varnost, očitno pa niti sama sebi ni sposobna zagotoviti integritete?
Za vse so krivi prejšnji
Generalni direktor sicer zanika vse očitke. Zadeva Lindav ne obstaja, nepooblaščenega zbiranja informacij ni bilo, vse je v redu — samo malce odklonsko. Ampak veste: v Sloveniji, kjer “odklonsko” postaja nova normalnost, je to najbrž kompliment. Bi hitro dodal veliki šef na desnici.
Tu je še naša ljuba vlada, ki se odločno drži svojega novega gesla: “Za vse so krivi prejšnji.” Čeprav so na oblasti že dve leti in pol, še vedno vztrajajo, da je vse, kar je pri nas narobe, posledica napak prejšnjih vlad.
Da smo si na jasnem: res je, da prejšnje vlade niso bile sanjske — a po dveh letih in pol je sklicevanje na to enako prepričljivo kot izgovor, da je za vaš slab rezultat na letošnjem Ljubljanskem maratonu krivo to, da se leta 2022 niste dobro ogreli.
Čeprav vlada obljublja spremembe, smo dobili samo še več birokratskih labirintov in še več nesposobnega kadrovanja in izgovorov, zavitih v politično meglo. Namesto prepotrebnih rešitev smo dobili politično avanturo, ki nas spominja na sestavljanje letala med letom.
Še vedno mi je slabo
Kje smo torej? Smo na poti, ki vodi v še večje politične absurde? Načrti se spreminjajo hitreje, kot zdravniki lahko menjajo službe med javnim in zasebnim sektorjem. Reforma postaja farsa, reorganizacija pa je samo zamenjava oznake ali napisa na vratih.
Državljani kljub temu ostajamo vsaj malo optimistični. Res je, da je v naši državi problemov več kot znanja. Ampak še sreča, da je časa očitno dovolj. Dovolj za vse možne reorganizacije, za eksperimentiranje z variantami zakonov in za izgovore. In seveda tudi za takšne satirične kolumne.
In kar je sploh pomirjujoče, Slovenija je država, kjer smo vsi varni in varovani. Samo pred državo ne.
Zaključujem to kolumno. Še vedno mi je slabo.