V romanu Dušana Čatra z naslovom Dežela ZOO spremljamo zgodbo družine Habermann, natančneje rivalstvo bratov Maksa Albina in Friderika, sinov splavarskega gospodarja in veleposestnika Hermana Habermanna. Ta izhaja iz rodu, ki se že več generacij ukvarja s trgovanjem z lesom. Prvorojenec Maks Albin se namerava poročiti s Heleno, ki pa se po naključju zaplete tudi z mlajšim bratom Friderikom, ko se ta za kratek čas vrne s služenja vojaščine, da bi se udeležil prav bratove poroke. Nenavaden ljubezenski trikotnik se tako stopnjuje in zapleta do vožnje bratov s splavom do Beograda.

Čater okretno in doživeto opisuje splavarske navade in delo splavarjev, ki ga spremljamo v napetih časih pred 2. svetovno vojno, povabi nas na postojanke, v krčme, na kmetije in domačije, pa seveda med rečne okljuke Savinjske doline in naprej.

Avtor sam pravi: “Ob pisanju prejšnjega romana Ekstradeviško (2020) me je naenkrat prešinila misel, kaj za vraga imam skupnega z otočani, razen da grem poleti za nekaj dni na morje, če imam pred nosom splavarje. V Celju sem celo mladost presedel pod kipom Splavarja ob Savinji, pa tudi moja stara mama prihaja iz Nazarij. Zazdelo se mi je, da je to moja zgodba.”

Dušan Čater (1968) je pisatelj, prevajalec, scenarist in urednik, ki je na Univerzi v Ljubljani študiral novinarstvo in sociologijo. Delal je kot urednik založbe Karantanija ter kot kolumnist sodeloval pri nekaterih slovenskih časopisih in revijah, od leta 1995 deluje kot svobodni pisatelj. Dežela ZOO je izšla pri Beletrini.

Dušan Čater: Dežela ZOO

Flosarje je sonce tisti dan, dva dni pred cvetno nedeljo, prvič pobožalo, ko so se spustili po letuškem slapu, tik preden so se ustavili, da se okrepčajo. Do tistega trenutka je Maks Albin popil že toliko vina, da je hotel obračunati z obema Brglezoma, zaradi katerih so se z rogovi skorajda napičili v prod pod letuškim slapom, a ga je krmanižu Francu Krolniku uspelo pomiriti, čeprav sta šla tudi njemu razposajena in nevzgojena hlapca pošteno na živce in bi jima tudi sam najraje primazal kakšno okoli ušes. Sicer pa glavnemu krmanižu nista delala največ preglavic Brglezova pobalina. Bolj ga je skrbelo nalivanje Maksa Albina z vinom. Vino so imeli za rajžo odmerjeno – ne ravno strogo, le bolj na oko. Veljalo je, da pride na poti do Celja po liter vina na splavarja, vendar je Maks Albin svoj odmerek popil, še preden so pripluli do Mozirja, ko niso bili še niti na tretjini poti do Celja. Kot je Franc Krolnik kmalu ugotovil, je imel gospodarjev sin svojo zalogo vina in tudi nekaj malega žganega za vmes, a je vseeno praznil skupni meh. Alkohol na njegovo vožnjo ni dosti vplival, če sploh je, bolj se je to odražalo v njegovem vedenju; z vsakim požirkom je postajal bolj zajedljiv in ni je bilo stvari, o kateri ne bi vedel povedati največ, kar je bilo za vse okoli njega precej zoprno. Kljub temu nikomur ni prišlo na misel, da bi Maksa Albina tožarili gospodarju. Veljalo je nepisano pravilo, a je bilo vendar kakor v kamen vklesano, da kar se na flosu zgodi, na flosu tudi ostane. Ko so pluli mimo Celja, tam, kjer Savinja naredi okljuk in nadaljuje proti Laškemu in Zidanemu Mostu, se je Maks Albin že slekel do spodnje majice in trmasto krmaril splav, medtem ko je skušal Franca Krolnika prepričati, da Brglezovima ne izplača njunega dela, sploh pa, da naj jima ne da denarja za vlak, kot je bilo dogovorjeno, ampak naj se peš vrneta v tisto svoje Zadretje. Franc Krolnik je bil mož, ki je znal vsako stvar temeljito premisliti, preden je podal svoje mnenje; ni bil človek poriva ali inercije, sploh pa je imel ogromno izkušenj in je bil prepričan, da bi se bilo najbolje teh dveh motečih članov na splavu rešiti enkrat za vselej. Zato je predlagal, da ju na Polulah, kjer bodo zvezali flose v enega, izplačajo, kot je bilo domenjeno, priložijo poleg še denar za železniško vozovnico do Šmartnega ob Paki, od koder imata najkrajšo pot domov, in da ju, vsaj na splavu, ne vidijo nikoli več. In krmaniževa beseda je obveljala, na rajži je krmaniž gospodar.

Prvi je na desnem bregu, pod gostilno Belej-Koštomaj, po domače Pri grenadirju, pristal splav Franca Krolnika, za njim Maks Albin. Kupci lončevine in čreslovine so že čakali, čeprav so flosarji prispeli pred časom, kljub dolgemu postanku v Letušu, kjer so se okrepčali, zaslužen za to pa je bil močen tok Savinje. Raztovorili so splave, potem pa se lotili njihove vezave v enega dolgega, rogličana. Maks Albin je delal za dva. Na novo je privezoval brezove trte, katerih zanke so spotoma nekoliko popustile, potem pa z deskami povezal splave skupaj, tako da je težji flos vedno dajal zadaj, da je povezani flos laže plul. To je počel že ničkolikokrat; delo je opravljal rutinsko in zavoljo svoje moči je bil pri tem hiter in spreten. Že od nekdaj, skoraj že od otroških let, je to najraje počel sam, zato je oba Brgleza pospremil z brco v rit na vlak, druge pa poslal v gostilno, naj mu vnaprej naročijo bokal vina in šilce žganja, tistega, ki ga stari Koštomaj hrani v kleti, da bodo potem s kupci lončevine in čreslovine udarili v roko, nazdravili uspešnemu poslu in se domenili za novega, kot je bilo to v navadi.

Maks Albin ni preveč maral mesta. Kot so njegovega mlajšega brata Friderika utesnjevali hribi in gore v Savinjski dolini, so njega ljudje. Po naravi je bil ljudomrznež, na vsakomer je našel nekaj, kar ga je motilo, in je to tudi pokazal, še največkrat s pestmi. A ga to ni tako zelo oviralo, da se ne bi večino časa zadrževal v gostilnah. Večkrat so ga slišali praviti, da je bil najbolj srečen pozimi 1936, ko je sam ostal na splavu, vklenjenem v led v fari Oborovo, v okolici Siska. V Celju se ni nikoli zadržal dlje, kot je bilo potrebno. Menil je, da so Celjani vzvišeni, a ne toliko Nemci, temveč Slovenci, ki bi radi bili kot Nemci, in vihajo nosove za vsako figo. Bil je tudi že v kakšnem večjem mestu, kot je Celje, v Zagrebu in Beogradu, na primer, in povsod je bilo isto. Vedno je imel občutek, da ljudje zviška gledajo nanj. Kot kaže, je imel zelo slabo podobo o sebi, ne glede na prepričanost njegove matere, da je njen prvorojeni sin nekaj posebnega. V te njene besede pravzaprav nikoli ni verjel, še več, tega ni hotel verjeti. Želel si je, da bi bil kot vsi drugi; da ljudje ne bi vihali nosu nad njim.

Preden je stopil v gostilno, si je oblekel srajco in šel skozi vežo v točilnico. V Celju ni bilo v navadi, da bi gostje stali za šankom, kot je bilo to v Ljubnem ob Savinji in njegovi okolici skorajda pravilo; gostje so sedeli za mizami, večinoma pravokotnimi. Njegova družba, dva kupca čreslovine in lončevine, Franc Krolnik in brata Smrekar, ki sta prav tako bila v posadki, je sedela za mizo, ki je bila rezervirana za boljše goste in je bila temu primerno tudi pogrnjena s prtom. Nasproti vrat je bilo uokvirjeno ogledalo, v kotu pa je stal obešalnik iz upognjenega lesa. Po stenah so viseli uokvirjeni barvni tiski z nabožno vsebino, četudi se je to bolj malo skladalo z okoljem. Bilo je tudi nekaj fotografij, predvsem družine Belej, ki so bili prvi lastniki gostilne, pa tudi nekaj fotografij splavov na reki je viselo, čeprav so flosarji, ki so obiskovali gostilno, menili, da to niso njihovi tovariši, na fotografijah niso prepoznali nobenega od savinjskih in zadrečkih splavarjev. Šanka ni bilo. Je pa bila ob robu gostilne postavljena majhna mizica s škafom za pomivanje kozarcev, kamor so odlagali steklenice s pijačo. Tla so bila lesena in okna brez zaves, tako da se je videl vsak splav, ki je priplul mimo po Savinji ali so ga tam privezovali. Druge gostilne v Celju in sploh gostilne v Savinjski ter Zadrečki dolini so bile modernejše, bolje opremljene, skoraj vse s šankom in dolgo polico, kamor so odlagali kozarce in pijačo, kjer so hranili zaloge steklenic in tobaka in kjer je stala tudi blagajna; vse pod ključem, če je slučajno prišlo do pretepa.

Prisedel je k mizi, kjer sta ga že čakala kupica vina in šilce žganega. Maks Albin je najprej na dušek zvrnil žganje, potem pa ga zalil z vinom. Gostilna je bila kot ponavadi dobro obiskana. Tu so se sklepali lesni posli in še kaj drugega; bila je tako rekoč v ‚celjskem pristanišču‘, kjer se je od nekdaj na veliko mešetarilo z vsem mogočim. Bilo je veliko takih, ki so samo viseli v gostilni, saj so bile cene Pri grenadirju ugodnejše kot drugod po Celju, in to je bil zadosten razlog, da lastnik, stari Koštomaj, ni preveč vlagal v gostilno in njeno posodobitev. Za sosednjo mizo so kvartali. Največ so igrali dureka, šnops, kralja klicat, ajnc in cu drit. Maks Albin ni prepoznal igre. Karte ga nikoli niso zanimale; v gostilnah se je raje zadrževal za točilnim pultom.

Smo vsi zadovoljni? je vprašal in s pogledom premeril oba kupca, da je bilo jasno, da je vprašanje namenjeno njima, in ker je bil odgovor pritrdilen, je povzel, da si takoj udarijo v roke in gredo naprej. Kam se ti mudi? je zanimalo Franca Krolnika, Maks Albin pa ni rekel nič. Mrko je gledal okoli sebe, ljudje so ga delali nervoznega, zato je Krolnik nadaljeval kot pravi krmaniž. Danes morava priti samo do Radeč. Tam prenočiva, je rekel. Časa je več kot dovolj.

Brata Smrekar, ki še nikoli nista šla dlje od Celja, sta napeto prisluhnila pogovoru dveh izkušenejših splavarjev, v upanju, da bosta izvedela kaj več, tudi tisto zamolčano. V Radečah se marsikaj godi, sta slišala praviti starejše splavarje. Eden od tamkajšnjih pregovorov je govoril, da je do Radeč vsakdo poročen, naprej pa ledik. Mladca, čeprav neporočena, sta hotela izkusiti več. Čeprav drži pravilo, da kar se na flosu zgodi, na flosu tudi ostane, je marsikatera pijana glava znala povedati še kaj več. Tako sta mlada Smrekarja že vedela, da se v Radečah prodaja živo meso po trideset dinarjev na večer. Vsak po svoje sta si v mladih glavah predstavljala to živo meso, te punce, ki so bile v njunih sanjarijah vsaj kakih deset let starejše od njiju. Splavariti sta začela šele prejšnje leto, in preden bosta lahko plula naprej od Celja, bo moralo steči še veliko vode čez letuški jez. Glavni krmaniž, ki bo od Celja prevzel prednje krmilo, jima ni dal zadovoljstva. Ni rad preveč govoril. Govoril je le tisto, kar je bilo nujno, sploh pa je po mnenju večine flosarjev, ki so ga poznali, njegov besednjak vseboval največ dvesto besed, ki jih je vedno tehtno izbiral.

Potlej pa spijmo še kak glaž, je rekel Maks Albin in dvignil roko, da bi birta opozoril nase. Natakar je prinesel pijačo in morda je bila prav to tista kaplja čez rob, ki je botrovala temu, da si je Maks Albin spet poškodoval členke na zapestju, da so se rane, ki jih je imel tam že od prej, spet odprle in je kri pronicala skozi strjene kraste. Starejši od bratov Smrekar, ki se je že udinjal kot prednjek na rajži do Celja, je po nerodnosti, čeprav je dodobra poznal naravo Maksa Albina, omenil, da je pred slabim letom dni, prejšnje poletje, ko je pohajkoval po Celju, na Glavnem trgu naletel na njegovo zaročenko Heleno Lipold, ko je tam pozirala znanemu fotografu Josipu Pelikanu. Sam je sedel v slaščičarni Ane Petriček in skozi okno videl, kako se je vozila na moškem kolesu, noge pa držala kvišku, da se ji je bela obleka napolnila z vetrom in je plapolala okoli nje, fotograf Josip Pelikan pa jo je fotografiral od spredaj in od zadaj in od spodaj. Znal je še povedati, da je bila videti res lepa, da si je zapomnil njen prečudoviti obraz in kako je bil presenečen, ko jo je pozneje spet videl na Rečici ob Savinji. Hotel mu je tudi čestitati k zaroki, a ga je še pred tem doletela trda pest Maksa Albina, da je kar poletel s stola. Maks Albin si je nerodnega mladeniča privoščil še potem, ko je ta ležal na tleh, in je udarjal po njem, da je kri špricala naokoli in so ga komaj zvlekli stran, sicer bi reveža še ubil.