Zadnje ankete javnega mnenja so pokazale, da se med Slovence vrača optimizem. To je lepo in pomembno, čeprav morda nekoliko nepričakovano. Resnici na ljubo je bil v anketi prag optimizma postavljen precej nizko. Za status nekoga, ki vedro gleda v prihodnost, je bilo dovolj izraziti prepričanje, da se življenje ne bo poslabšalo.

To me je spomnilo na znamenito balkansko definicijo optimizma in pesimizma, kjer nekdo pravi, da so stvari tako slabe, da ne morejo biti še slabše — drugi pa odvrne, da so seveda lahko. Nikoli mi sicer ni bilo popolnoma jasno, kdo je v tej zgodbi optimist in kdo pesimist, ampak glede na čase, v katerih živimo, je pravzaprav vseeno. Tu nekje smo.

Leto, ki se je izteklo, nam je po mojem ponudilo malo razlogov za utemeljen optimizem. Na nobenega od globalnih izzivov — od podnebnih sprememb, potrebe po razumnem in človekoljubnem upravljanju z migracijami, reševanju ekonomskih težav in socialnih nepravičnosti, pa do digitalne transformacije, ki včasih daje vtis, kot da bo vsak trenutek podivjala — nismo našli ustreznih odgovorov. Eni krvavi vojni smo dodali še novo. Obup nad godljo, v kateri smo se znašli, krepi moč nevarnih političnih klovnov, jaz-bi-bil avtoritarcev in mešetarjev s strahom in sovraštvom. Če kdo, lahko z optimizmom v 2024 vstopajo predvsem ti zadnji. V tem letu nas čaka kar nekaj pomembnih volitev. Predvsem evropske v začetku junija in novembrske predsedniške v ZDA.

Erfurt, 1184

Med evropskimi in ameriškimi volitvami bomo letos zaznamovali še en zgodovinski dogodek: 860. obletnico latrinske katastrofe v Erfurtu. Šestindvajsetega julija 1184 je kralj Henrik VI. v tem nemškem mestu organiziral mirovno konferenco, med zasedanjem pa so se pod skupno težo sodelujočih delegatov udrla tla. Na svojo nesrečo so zbrani politični veljaki zborovali nad latrino, tako da jih je na koncu kar šestdeset utonilo — v saj veste v čem.

Erfurtske tragedije seveda ne omenjam kot paralelo s katerimkoli političnim dogodkom v sedanjosti. Še manj privoščim podobno usodo kateremukoli današnjemu politiku. Je pa ta zgodovinski dogodek zanimiv kot izjema od razširjenega ljudskega prepričanja, da politiki zgolj mešajo — saj veste kaj —, a sami nikoli ne končajo v njem.

Ampak vrnimo se v sedanjost — ko smo, če nič drugega, varni pred padcem v latrino. Vsaj dobesedno. V prenesenem pomenu pa se ves čas sprehajamo tik nad njo. In vsakič, ko namesto treznega razmisleka besno cepetamo z nogami, tvegamo, da bo popustila še kakšna deska ali podporni tram.

Kaj torej storiti? Smo ob vsem tem — saj veste čem — res tako nemočni in brez vpliva?

Oblast, ki si jo zaslužimo

Za vse krize in težave ljudje ponavadi odgovornost iščemo v politikih. Ne brez razloga. Navsezadnje so oni tisti, ki imajo v rokah škarje in platno. Pozabljamo pa na dejstvo, da jim te škarje in platno — vsaj v demokracijah — v roke polagamo sami. Kot je dejal Thomas Jefferson: oblast, ki jo izvolimo, je oblast, ki si jo zaslužimo. Res je, da na volitvah ljudje pogosto glasujejo iz protesta, jezni in razočarani nad neizpolnjenimi obljubami in nesposobnostjo reševanja problemov s strani ljudi, ki so jih sami izvolili.

Frustracija je razumljiva in pogosto utemeljena. Ni pa razumno, da v svojem besu izberemo tiste, ki so še manj pripravljeni ali sposobni najti odgovore na nakopičene težave. Če potrebujete ventil, da izlijete svoj gnev, si kupite boksarsko vrečo. V glasovalni kabini pa je vendarle pametneje uporabljati razum.

Čeprav obstajajo indikatorji, parametri in metodologije, ki bi nam lahko pomagali pri bolj racionalnem odločanju in delovanju v interesu demokracije in naše lastne prihodnosti, je to več kot očitno lažje reči kot storiti. Paradoksalno smo se te zadeve lotili tako, da smo priročnike za demokratično kulturo najprej naredili za otroke.

Daleč od tega, da bi trdil, da otroci ne potrebujejo izobraževanja za demokratično državljanstvo — so pa takšni napori objektivno oteženi z dejstvom, da otroke učimo vrednot in ravnanj, ki so pogosto v diametralnem nasprotju z obnašanjem odraslih.

Prvič in zadnjič

Ko me je bivši predsednik republike pred leti (prvič in zadnjič) povabil na enega izmed svojih posvetov — govora je bilo o sovražnem govoru —, mi je na koncu podelil trideset sekund, da predstavim referenčni okvir kompetenc za demokratično državljanstvo.

Gre za preprosto in učinkovito metodo izobraževanja za demokratično kulturo, ki smo jo v Svetu Evrope razvili na temelju podobnega skupnega evropskega okvira kompetenc za znanje tujih jezikov. Pri slednjem gre za tisto kategorizacijo, na katero se sklicujemo, ko lažemo o svojih lingvističnih sposobnostih na razgovoru za novo službo. Španščina? C1. Olé! Gospodu bivšemu predsedniku sem razložil, da gre pri referenčnem okviru kompetenc za demokratično kulturo za metodologijo, s katero na otroke prenašamo vrednote in ravnanja, ki bi si jih želeli videti in ki bi jih potrebovali pri politikih.

Mimogrede, glede razumevanja in načina boja proti sovražnemu govoru z gospodom bivšim predsednikom nikoli nisva prišla skupaj. Morda je šlo za eno od tistih napak, ki jih je — kot je povedal v nedavnem intervjuju — delal namenoma, da ne bi ljudem vzbujal vtisa, da je popoln. Tisti, ki me redno berete, se boste spomnili, da sem bil do gospoda bivšega predsednika pogosto kritičen, tokrat pa moram priznati, da je bil vsaj v tej svoji nameri zelo uspešen.

Referenčni okvir

Kompetence za demokratično kulturo so razdeljene v štiri skupine. V prvi so vrednote. Spoštovanje človeškega dostojanstva in človekovih pravic, spoštovanje kulturne raznolikosti, spoštovanje demokracije, pravičnosti, enakopravnosti in pravne države.

V drugi skupini so sposobnosti samostojnega učenja, analitičnega in kritičnega mišljenja, poslušanja in opazovanja. Poleg tega pa še empatija, prilagodljivost, jezikovne kompetence, sposobnost sodelovanja in reševanja sporov.

V tretji skupini med drugim najdemo odprtost do drugačnih kultur, prepričanj svetovnih nazorov in navad ter spoštovanje in odgovornost. V zadnji, četrti skupini pa so kompetence, ki se nanašajo na znanje in sposobnost kritičnega razmišljanja — od poznavanja in kritičnega razumevanja samega sebe do poznavanja in kritičnega razumevanja sveta okoli nas.

Referenčni okvir za vse te kompetence ponuja tudi za različne starosti prilagojena znanja, ki jih mora učenec osvojiti, pa tudi metodologijo za ugotavljanje in ocenjevanje pridobljenih sposobnosti. Priročnikov za različne starostne skupine je kar nekaj.

Pa za politike?

Manjka pa tisti, ki bi ga verjetno najbolj potrebovali. Referenčni okvir demokratičnih kompetenc za politike, ki jim zaupamo svoj glas na volitvah.

Si predstavljate družbo, v kateri bi imeli — na oblasti in v opoziciji — politično moč ljudje z empatijo, spoštovanjem človeškega dostojanstva, pravičnosti in kulturne raznolikosti? Politiki, sposobni kritičnega razmišljanja in kritičnega razumevanja samega sebe? Politiki, ki bi bili sposobni ne samo govoriti, ampak tudi poslušati in slišati? Ki bi bili sposobni sprejemati odgovornost za lastna dejanja in napake? Vključno s tistimi, ki to delajo namenoma, da ne bi vzbujali vtisa, da so popolni?

Glede na smer, v katero se ta svet vrti, se zdi to skoraj nemogoče. Kako daleč smo, postane jasno, če po zgornjih kriterijih ocenite nivo demokratične kulture Donalda Trumpa. Ali trumpkov, ki skoraj povsod poganjajo kot gobe po dežju.

Pa vendarle imamo — vsaj v demokracijah — volilci še vedno moč, da dosežemo spremembe. Ne poslušajte tistih, ki tulijo, da so vsi isti. Ker niso. Pa čeprav nihče ni brez napak. Napravite si svoj priročnik. In z njim najprej ocenite sami sebe in svoje vrednote, znanja in ravnanja. Pri oceni lastnih demokratičnih kompetenc bodite zahtevni in kritični. Za empatijo ni dovolj, da jo čutimo samo do sebe in do svojih. In če ste eden izmed tistih, ki do vsega, kar slišijo od znanstvenika ali zdravnika ali preberejo v časopisu, avtomatično in brez premisleka zavzamejo diametralno nasprotno stališče, potem niste kritični mislec, ampak bedak.

Pa brez zamere.

Potem pa enake kriterije uporabite še za izbiro ljudi, ki jim boste na volitvah zaupali svoj glas.

Zeleni, rumeni, rdeči ali frjolčasti

Tukaj ne gre za nikakršne ideološke preference. Zaradi mene lahko glasujete levo, desno ali po sredini. Volite zelene, rumene, rdeče ali frjolčaste. Prepričajte se le, da premorejo toliko kompetenc za demokratično kulturo, kot jih spodoben šolski kurikulum pričakuje od povprečnega prvošolca. Če vam je to odveč in boste na naslednjih volitvah spet raje dali duška frustracijam in besu in vsem — še posebej pa sami sebi pokazali sredinec —, se ne pritožujte, ko vas bodo doletele posledice vaših ravnanj.

Povem pa vam, da se bom sam še kako pritoževal. Ker s svojim ignoriranjem kompetenc in vrednot, ki so potrebne za demokracijo, ne vlečete — saj veste v kaj — samo sebe, ampak tudi vse okrog vas.

Pa srečno novo leto vam želim. Olé!