“Roke proč od naših otrok!” je na družbenem omrežju nedavno vzkliknil eden izmed naših političnih veljakov in svoj digitalni udarec s pestjo po mizi podkrepil z obtožbo, da nekdo z nečim neposredno krši 54. člen Ustave Republike Slovenije.

Ustava je pomembna reč in njene kršitve niso mačji kašelj. Za tiste, ki je ne znate na pamet, naj povem, da 54. člen govori o pravicah in dolžnostih staršev glede vzdrževanja, izobraževanja in vzgoje svojih otrok.

Vmešavanje v pravice glede vzgoje otrok je občutljiva zadeva, pa naj staršem pod prste gledata tašča ali država, kaj šele kdo drug. Ker je tokrat svojo zaskrbljenost izrazil nekdo, ki ima — kadar gre za otroke — zelo poudarjena stališča, me je seveda zanimalo, kdo in na kakšen način ogroža naše otroke.

Obramba in samozaščita

Ni dvoma, da gospod o obrambi in samozaščiti ljudstva pred družbenimi grožnjami veliko ve. Gre za mojega bivšega gimnazijskega učitelja splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. In mentorja obrambnega krožka. Tokrat ga je razkačil priročnik z naslovom Mavrica v žepu, ki ga je že pred skoraj štirimi leti v okviru strateškega partnerstva programa Evropske unije Erasmus+ izdala Legebitra, civilnodružbena organizacija, ki deluje na področjih človekovih pravic, izobraževanja, duševnega, fizičnega in spolnega zdravja ter se zavzema za družbene in sistemske spremembe, ki temeljijo na spoštovanju spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spolnega izraza.

Ker vem, da nekdanji tovariš učitelj dandanes težko prenaša že mavrico na nebu, kaj šele mavrico na zastavi — in očitno še manj mavrico v žepu —, je presenetljivo zgolj to, da je z izbruhom ogorčenja čakal toliko časa. Večjo budnost so izkazali v tedniku Demokracija, saj so kmalu po izidu priročnika starše opozorili, da jim bodo “otroke indoktrinirali ter spreminjali v homoseksualce”.

Poživitveni odmerek čuječnosti

Po zaslugi tega poživitvenega odmerka čuječnosti smo torej po štirih letih izvedeli, da se za indoktrinacijo, ki nam otroke spreminja v homoseksualce, skriva ideologija LGBTQI+. Ta je, kot opozarja na družbenem omrežju objavljeno sporočilo, “ob močni politični podpori čedalje bolj navzoča v slovenskih šolah in vrtcih”: “Organizacije LGBTQIA+ vlagajo veliko denarja in časa v novačenje ter usposabljanje učiteljic in učiteljev, da bi z ideologijo LGBTQIA+ indoktrinirali otroke v vrtcih in šolah.”

Tako, zdaj veste. Hvala bogu, da so med nami še vedno ljudje, ki jim glede teh stvari pozornost nikoli ne popusti. Če bi želeli ustanoviti krožek za obrambo otrok pred ideologijo LGBTQIA+, bi težko našli boljšega mentorja.

Za nepoučene: doktrina o obstoju ideologije LGBTQIA+ temelji na tezi, da imajo ljudje, ki pripadajo spolnim manjšinam, načeloma in v teoriji sicer pravico do enakopravnosti in spoštovanja njihovega človeškega dostojanstva, toda samo dokler teh pravic ne začnejo javno zagovarjati in zahtevati njihovo spoštovanje in udejanjanje v praksi.

V tistem trenutku pravice pripadnikov teh družbenih manjšin niso več pravice, ampak postanejo ideologija in teorija zarote. Proti kateri se smemo in moramo braniti z vsem, kar nam pride pod roke in pade na pamet.

Capljamo za Rusijo

Pri tem se lahko učimo od drugih. Tokratno kolumno pišem med povratkom iz Vilne v Litvi, kje sem se srečal z aktivisti za človekove pravice iz Rusije, Belorusije in Ukrajine. Med njimi so bili tudi ideologi LGBTQI+ iz Ruske federacije, ki so se pritoževali nad nedavno sodbo ruskega vrhovnega sodišča, s katero so v tej državi dejansko kriminalizirali vsakršno delovanje organizacij, ki se zavzemajo za pravice seksualnih manjšin. Sedaj tudi v teoriji ne morejo več širiti svojih teorij, ne da bi tvegali, da končajo v arestu.

V Putinovi Rusiji so pred ideologijo LGBTQI+ varni ne le otroci, ampak tudi odrasli. Tudi najboljši mentorji imajo vzornike.

V Sloveniji za zdaj capljamo za Rusijo, vendar nekateri vlagajo veliko truda, da bi jo dohiteli. Firbec mi ni dal miru, zato sem se spravil k branju, da ugotovim, na kakšen način nam otroke ogroža Mavrica v žepu. Pokazalo se je, da gre za priročnik, namenjen poglabljanju strokovne podkovanosti in znanj šolskega osebja v obravnavanju vrstniškega nasilja, trpinčenja, zmerljivk, predsodkov in stereotipov na podlagi osebnih okoliščin dijakinj in dijakov.

Iz muhe mavričnega slona

Naključnemu bralcu morda ne bo takoj jasno, kako bi takšno delovanje lahko kršilo katerikoli člen ustave — vključno s pravicami in dolžnostmi staršev. Priznam, da sem bil sprva glede tega tudi sam nekoliko zmeden. Morda pa kritiki menijo, da pojavnost tovrstnih oblik vrstniškega nasilja ne dosega praga, ki bi upravičeval poseg v pravico staršev, da svoje otroke vzgajajo v duhu trpinčenja, zmerljivk, predsodkov in stereotipov na podlagi osebnih okoliščin njihovih sošolcev?

Raziskava, objavljena v priročniku, je pokazala, da je bilo leta 2003 v Sloveniji nasilju zaradi svoje istospolne usmerjenosti med šolanjem izpostavljeno pičlih 54 odstotkov vprašanih. Leta 2014 je število takšnih, ki so odgovorili, da so bili v času svojega šolanja diskriminirani ali nadlegovani, padlo na neznatnih 30 odstotkov.

Verjetno res ne gre, da bi pri tako nizkih številkah iz muhe delali mavričastega slona. Roke stran od naših otrok in njihovih rok, s katerimi maltretirajo sošolke in sošolce! Pri tem bi dodal, da pri slabi petini izmed njih ni šlo za nikakršno medvrstniško nasilje, ampak so jih nadlegovali in diskriminirali učitelji. Roke torej stran tudi od naših učiteljev!

“Pravica do ločevanja od drugih”

Morda se bo kdo tudi vprašal, kako je mogoče takšno interpretacijo 54. člena ustave uskladiti z njenim 14. členom, ki pravi, da so v Sloveniji “vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, neglede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino”.

Za tradicionalne vrednote bolj občutljivi bralci se bodo gotovo spomnili nedavnega stališča ustavnega sodnika, ki je v odklonilnem ločenem mnenju na odločbo, s katero je Ustavno sodišče zavrglo zahtevo po referendumu o spremembi družinskega zakonika, opozoril na kršenje “pravice do ločevanja od drugih”. Ustavni sodnik je namreč potožil, da “opolnomočenemu posamezniku, ki razmišlja in ravna neodvisno od tega, kakor misli večina”, ne omogočamo, da bi imel več pravic kot nekdo drug. Pri tem je poudaril, da gre pri “pravici do ločevanja” za “drugi steber naše tradicije”.

To do določene mere drži. Pravico do ločevanja, vsaj glede statistike kaznivih dejanj, je poznal tudi pravni red v Butalah. Spomnimo se grozanskega razbojnika Cefizlja, ki je zadušil sedem ljudi in tri ženske.

Nesramen in površen

Nesramnejši in površnejši kronist kot sem, bi se ob teh razmišljanjih spomnil na ogorčenje rajhsministra za razsvetljevanje in propagando Josepha Goebbelsa, ki je v govoru junija 1935 ostro obsodil vse tiste, “ki brez sramu izjavljajo, da so Judje tudi ljudje”. Ko se je ločevanju na ljudi in Jude, na katerem je temeljil tedanji nemški pravni red, nekaj dni kasneje drznil ugovarjati osrednji judovski časnik Jüdische Rundschau, ga je minister brez oklevanja prepovedal.

Sam menim, da bi bila takšna primerjava med opisanimi zgodovinskimi dogodki in današnjimi razmišljanji o ločevanju pretirana in zavajajoča. V prvem primeru je šlo za preganjanje nekaterih družbenih skupin na podlagi njihovih osebnih okoliščin, v drugem pa zgolj za zaščito pred osebnimi okoliščinami nekaterih družbenih skupin.

Še Cefizelj bi zaštekal, da gre za popolnoma različni zadevi.