Vsega je enkrat konec, pravijo. Ne vem, kdo se je tega spomnil, ampak ali je to sploh pomembno? Obstajajo stavki, ki nam obležijo v mislih in se nam vtisnejo v spomin. Pa če so še tako generični.
Govorim o koncu. Tole bo morda moja zadnja kolumna. Vsekakor bo zadnja v tem kontekstu. Čutim, da se pripravlja nekaj novega — čeprav mi ni še čisto jasno, kaj naj bi to bilo.
Toda v nekem trenutku sem začutila, da je čas za novo poglavje. Lahko bi bil katerikoli komad, ampak v ozadju se je vrtel komad Srajca od skupine Papir.
Tako si vedno zapomnim trenutke. Po glasbi, ki igra v ozadju. Morda pa bi začela kar pri srajci.
Figura, silhueta in duh
Važno je izbrati pravo srajco. Vsak dan jih videvam na stotine. V metroju, na vlaku, ko hodim po ulici. Polikane, zmečkane, pisane, jutranje, večerne, svetle. Pogrebniške, mafijske, potiskane z zemljevidi, opicami in bananami. V barvi zenfa, avokada ali papaje. Z gumbi, prevlečenimi s svilo. Vsaj na videz prefinjene. Vsaj na videz zlagane. S fleki od parfuma ali od hrane. Z detajli, ki jih opaziš samo na skrivaj, ali s tistimi, ki jih vidiš celo iz letala.
Všeč so mi bele srajce. In sinje modre, ki poudarijo oči. Enobarvne. Zlikani konci in zasukani rokavi od časa do časa, ko je prava priložnost, ko je trenutek ta pravi.
Rekla bi, da imam glede tega klasičen okus. Želim si enobarvne srajce, ki poudari oči. Z zlikanimi robovi in čez poletje z zavihanimi rokavi. Želim si jasne figure, postavne silhuete in odprtega duha. Želim si srajc, ki jih ne prodajajo v vsaki trgovini in ki jih ne moreš kupiti kar tako, čez vikend na sobotnem špancirju, priložnostnem šopingu ali na razprodaji.
Ključ brez ključa
Ampak nočem pretiravati in s predvidevanjem latentno kontrolirati potek dogajanja. Vse lepe zgodbe se zgodijo po naključju, kajne? Tako se dogaja življenje. Po naključju. Po ključu brez ključa. Nekontrolirano. V tem je kleč.
Ne bom lagala, da si ne želim klišeja. Ne želim si juter v beli moški srajci in gore palačink. Samo od časa do časa. Ko je trenutek ta pravi. Ko so jutra vetrovna in topla, a delno oblačna. S prebujenimi galebi in jutranjim plesom na domači terasi nad mestom. Ko so dnevi sobotni in svobodni v ritmu valčka. V ritmu klasike, ki zna združiti prefinjenost in talent za lagodno, neobremenjeno življenje. V ritmu, ki pravi, da so tukaj, na domači terasi nad mestom, možne vse mogoče čarovnije.
Toliko lepega se lahko zgodi. Tudi če samo odpenjaš ali zapenjaš gumbe na sinje modri srajci, ki kot razpršen akvarel inspirira nebo. V tem je kleč. Razbrati malenkosti, ki so kot biseri, ki jih želiš še dolgo imeti ob sebi. Čeprav veš, da je to samo vprašanje časa, ker ti nič ne pripada. Ne srajca ne biseri ne svet. Niti ta majhna modra pika.
Ampak zakaj bi nehala verjeti v njeno veličastnost?
Sedem grehov, sedem gričev
Majhna modra pika in luna na nebu. Zdaj ji pravim »la luna piena« ali »la luna vuota«. V otroštvu sem vedno bolščala vanjo. Kot da je moja. Kot da mi pripada. Kdo bi si mislil, da bom nekoč imela možnost gledati posnetke lune in slike astronavtov tako zelo od blizu. Če ne nehaš verjeti in upati, ko ni več upanja, te življenje podpira.
To je še ena generična, ki mi je odležala v mislih in se vtisnila vame.
Ne vem, kako se bo vse to odvijalo. Tega nihče ne ve. Niti starec s tarotom niti džezva kave. Čutim samo, da se je v nekem drugem kontekstu — med komadom Srajca — nekaj zgodilo. Morda se je ravno v tistem zapel ali odpel gumb na srajci. Klasično lepi. Starinsko prefinjeni, navdahnjeni kot sinji akvarel. Nekaj minut čez osem, devet ali deset. Prijetno zaspan. S smejočimi očmi, zazrt v mesto na sedmih gričih. Palatin, Aventin, Kapitol, Kvirinal, Viminal, Eskvilin in Celij. Pustil se bo presenetiti.