Dan po stoletnici ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije sem spet potovala v Neapelj. Na veliko noč. V mesto brez cenzure. V mesto krikov z balkonov.
Zraven mene sta na vlaku sedeli ženska in mačka. Mački nekaj ni in ni šlo v račun. Ves čas je sitnarila. V glavi so mi zvenele besede filma Manifesto Juliana Rosefeldta, ki sem ga videla v Rimu kot videoinstalacijo. V njem so inspirativno zmešani Marx in Engels, dadaizem Tristana Tzaraja, Aleksandra Rodčenko in mnogi drugi. Kot molitev so mi odzvanjalo:
»Tole pišem, ker nimam česa povedati. Praktični pristop. Govorim samo o sebi. Nikogar nočem o ničemer prepričati. Nikogar ne silim, da mi sledi.«
Prav na veliko noč je bilo edino, o čemer sem lahko razmišljala, komunistični pamflet dveh Nemcev. Kapital. Lastnina. Predvsem pa nove oblike družbenega boja.
{embed_youtube}https://www.youtube.com/watch?v=VWzHVroUNA8&feature=youtu.be{/embed_youtube}

Meje časa in prostora

V kazinojih, galerijah in muzejih časa ni. Meje, ki definirajo čas in prostor, se tam porušijo. Meje. Včasih se moram pozno zvečer opomniti, kje sploh sem in v katerem jeziku govorim. Tehnologija mi pri tem ne pomaga prav veliko. Ljudje, ki so daleč, so po drugi strani tako blizu. Zato spet pozabljam. Jezik, kraj, razdalje. Vse me še vedno preseneča. Ker vse pomešam. V katerem mestu sem. Na sledi čému sem.
Poleg vsega so se mi v glavi spet začeli mešati jeziki. Prekmurščina, slovenščina, angleščina, italijanščina. Zdaj še napolitanščina. Napolitanščina se mi je zdela prijetna. Kot da bi jo slišala že leta nazaj v komadih Iztoka Mlakarja.
V Neaplju smo za veliko noč jedli jajca. Itak. Pa slano rikoto. Pa šunko v testu. Seveda so mi rekli, da je kruh s šunko brez mesa. Nasmehnila sem se in poskusila vse. Tudi v Prekmurju šunka in svinjska mast nista meso. Pili smo vino Lachrymae Christi. Kristusove solze.

Spet vse od začetka

V Neaplju sem bila že prejšnji vikend. In takrat se je nekaj zgodilo. Prijateljica mi je zaupala šokantno novico. Nič takega, ob čemer bi Dalmatinci rekli »ajmeeeee«. Nekaj takega, kar te sesuje. Še huje je bilo, ko je rekla, da ni nič takega. Potrlo me je, a njen pogled je izdajal, da ni čas za žalost ali jok. Da ne zmore. Čeprav je delovala trdna in tako prisebna. Prekleto nerealno.
Tisti večer sva se samo smejali. Toda ni bilo samo to srečanje. Še nekaj drugega me je presenetilo v Neaplju.
Življenje je res polno naključij. S pisateljem Štefanom Kardošem, ki je te dni javnosti predstavil kratki dokumentarec Stric Geza ide v Zaturce, sva izmenjala stavek ali dva o naključjih.
Njegov literarni svet je zadnja leta silno zanimiv, zato sem vedela, da bo tudi dokumentarec nekaj posebnega. Toda zanimalo me je, kaj se je zgodilo po koncu dokumentarca. Pove, da so se šele takrat pričela res nora naključja. Bolj ko so naključja čudna, bolj so resnična, rečem.
Bilo je tudi po naključju, da sem končno spustila iz sebe tiste solze, ko sem se vračala iz Neaplja. Jokala sem vso pot na vlaku do Rima. Zaradi prijateljičine novice, ki me je pretresla. Zaradi svoje selitve. Zaradi prijateljstev na daljavo. 
Končno sem dojela, da sem spet zamenjala vse. Da gre spet vse od začetka. Pomislila sem, da sem strahopetna. Razmišljala sem, kako ljudje prenašajo take spremembe. Po glavi so se mi podile misli, da najbrž nisem dovolj nadarjena za življenje. Da nisem dovolj marsikaj. Da sem preveč resnična za instantni čas. 
Pomirjalo me je le eno. Pravi občutek. Niti za trenutek si ne bi želela vrniti v prvotno stanje in živeti svojega prejšnjega življenja. Vsaj to. In to je bilo vse.

Saudade

Ko sem se vrnila v Rim, sem šla v restavracija na trgu svetega ne vem koga. V ozadju je zaigral nek znan komad. In v tistem je natakar pred menoj zaplesal in zapel. Kot v filmu. Jedla sem pašto z vongolami in ga gledala. Na roki je imel tatu »forza e amore«.
Američan za mano se ni mogel načuditi. Ženski ob sebi je kar naprej ponavljal: »Okusno, okusno, tako zelo okusno.« Mimo so šli smrkavci z učiteljico, ki je v rokah nosila rumeno ukulele. Na vratu glasbila je bil majhen križ. Nebo se je zjasnilo, čezenj se je zarisala sled letala. Križal jo je galeb. Štirje so bili, ki so se zaganjali čez nebo.
Z V. sva se nekoč na poti na konferenco ustavila v Veroni. Tam sem napisala pismo. Sredi Neaplja se je zgodil trenutek, ki me je spomnil na nekaj, kar se je že zgodilo. Je bil to okus po mandljih? Hiše na bregu, ki se pomikajo proti morju, ob čemer mi vedno zastane dih? Ali saudade?
Samo saudade, sem zašepetala. Samo nostalgija po preživetem.