Čeprav živimo v času, ko se lahko hvalimo z mnogimi civilizacijskimi dosežki, pa smo po drugi strani tudi priča ravnanjem, ki jih ne bi počele niti najbolj primitivne civilizacije. Razkorak med bogatimi in revnimi ter med človečnostjo in nečloveškimi ravnanji še nikoli ni bil tako velik. Pa tudi razkorak med tehnološkim napredkom in človeško pasivnostjo. Umetna inteligenca nam omogoča marsikaj in nam olajšuje življenje. Obenem pa nas uspava in dela pasivne, celo apatične.

In v tem času smo zaradi pasivnosti izjemno ranljivi. Dobivamo ogromne količine informacij. Vključno z lažnimi. Spomnimo se samo, kaj je že davno tega rekel Ernest Hemingway: “Najpomembnejši talent dobrega pisatelja je detektor za neumnosti. To je pisateljev radar. Vsi dobri pisatelji so ga imeli.”

Od pamtiveka komunikacije

In če se je že Hemingway pred sto leti zavedal škodljivosti lažnih ali zavajajočih informacij, potem si lahko samo predstavljamo, kaj bi porekel na vse to, kar nas preplavlja danes. Lažne informacije so bile vedno del družbe, že od samega začetka človeške komunikacije. Z nastankom medijev pa so postale strateško blago. Zato danes rabimo dober detektor za neumnosti, ki loči dejstva od neresnic. Lažne informacije so sicer precej manj škodljive kot polresnice in zavajajoče informacije — torej prava dejstva v namerno napačnih kontekstih. Lažna dejstva lahko namreč hitro prepoznamo, medtem ko so zgodbe, ki vsebujejo nekaj točnih, a premišljeno predelanih dejstev, najbolj škodljiva. Precej težko jih je uloviti.

Kalibriranje možganov

Detektor za ločevanje zavajajočih informacij od kredibilnih je zelo težko najti. To je odvisno od naše odprtosti in pripravljenosti, da trditve primerjamo, preverjamo, analiziramo vire … Naši možgani so kalibrirani tako, da želijo informacijam verjeti. Še posebej tistim, ki se skladajo z našimi prejšnjimi prepričanji. V mehurčkih, kamor nam algoritmi premišljeno plasirajo informacije, nas ni težko uloviti. Mediji in novinarstvo so nastali tudi zato, ker javnost ni sposobna sama spremljati in analizirati neznosnih količin informacij. Zato je novinarstvo jepoklic, ki preverja, analizira in posreduje informacije v javnem interesu.

To je bila vedno premisa, na kateri je temeljilo novinarstvo. Tako je bilo ob njegovem nastanku in tako bi še tem bolj moralo biti tudi danes. V poplavi informacij, zgodb in platform in še posebej v tej divje razvijajoči se medijski industriji hitro pozabimo, kaj je vloga novinarja in medijske organizacije. Hitro pozabimo uporabniki, ker pač raje spremljamo posredovane zgodbe na družbenih omrežjih. Hitro pozabijo tudi predstavniki oblasti. Na žalost pa tudi novinarji postajajo zmedeni, saj jim ni prav nič jasno, koliko je še vredno njihovo delo.

Zgodba za izbrance

Ko smo pred dnevi spremljali informacije v zvezi z očitki KPK predsedniku vlade, se nam je zazdelo, kot da je to zgodba samo za izbrance. Pravni zastopnik politika z najvišjo politično močjo se je odločil, da bo delil informacije samo izbranim, povabljenim novinarjem!

Ni naloga novinarjev, da se odzovejo na klic in da pišejo po nareku. Da posredujejo samo tisto, kar je predstavniku oblasti po volji. To delajo službe za stike z javnostmi. Oni so tisti, ki poročajo po naročilu, kar pa podjetje ali politik želita. Naloga novinarstva pa je, da zbere, analizira in posreduje teme, ki so v javnem interesu. In tema o morebitni prekoračitvi pooblastil najvišjih funkcionarjev je vedno v javnem interesu.

Novinarji niso povabljenci 

Zato se ob tej zgodbi sprašujem, kaj si o tem mislijo novinarji in javnost. V tem konkretnem primeru je bila iz prostora odstranjena novinarka javnega RTV servisa. Torej servisa, ki ga morajo državljani obvezno plačevati. Novinarka je delovala v interesu javnosti. Bilo v interesu javnosti, da je tam in da dogodek spremlja in o njem poroča. Novinarji niso povabljenci. Novinarji so dolžni spremljati dogodek, ki je v javnem interesu.

Nekateri novinarji znajo pokazati hvaležnost, če so “povabljeni” na nek dogodek ali dogajanje. Tipičen primer je pošiljanje novinarjev na vojna prizorišča z odobritvijo vojske. “Embedded” novinarji — kar dobesedno pomeni, da so “v postelji” z vojaško enoto — imajo dostop do vojnih prizorišč in informacij v zvezi s tem. Ta izraz oz. ta praksa se je pojavila prvič leta 2003 med vojno v Iraku, ko so ameriške enote medse sprejele ameriške novinarje. Lahko si samo mislimo, kako prizanesljivo do vojske je bilo njihovo poročanje.

Novinar je “v postelji” z vsakim, ki mu omogoča, da poroča. In lahko si predstavljamo, koliko objektivno in kritično je poročanje do tistih, s katerimi so “v postelji”! Tu ni prostora za objektivnost in kritičnost!

Poslanstvo za zaščito javnosti

Kakorkoli: novinarstvo je nastalo kot poslanstvo za zaščito javnosti. Novinarstvo je potrebno zato, da v imenu javnosti korektno spremlja, preverja, analizira in posreduje zgodbe.

Verjamem, da to znajo bolje narediti novinarji kot pa umetna inteligenca. Še posebej pa upam, da “nepovabilo” novinarjev ne bo odvrnilo od objektivnosti, kritičnosti, korektnosti in verodostojnosti. V normalnem okolju politični akterji razumejo, kaj je naloga novinarstva. Jasno jim je, da mediji niso podaljšana roka PR služb, ampak da je njihova družbena vloga drugačna. Predvsem pa morajo v to verjeti in v skladu s tem prepričanjem delovati tudi novinarji in medijske hiše.