Prvi september je ena izmed redkih prelomnic, ki se niso spremenile že več generacij. Mnoge praznike smo dodali, mnoge odstranili, mnoge počitnice koledarsko premaknili — a 1. september je ostal. Začetek šole.

Ta dogodek je izziv za učence in dijake, v veliki meri pa tudi za učitelje in starše. Z mojima otrokoma sem vsako leto, ko sta šla v nov razred, doživljala prijetno vznemirjenje. Malo sem bila tudi nostalgična, ko sem se spominjala, kako sem pri sošolcih občudovala Jolly barvice in nove torbe, pozneje pa že kot mama navdušeno iskala potrebščine, za katere mi ni bilo več treba čez mejo. Tudi zato, malo pa tudi zaradi dolgega poletja in vznemirjenja pred novim, je bil vsak začetek šolskega leta nekaj pomembnega. Šola ni tudi v mojih časih ni bila povezana samo s prijetnim — tako kot tudi zdaj ni —, a zagotovo je povezana z nečim velikim. 

Preveč rigidno

V obdobju med pandemijo in po njej smo poskušali spoznavati nove vidike šole, predvsem pa smo se učili znova ceniti pomen institucionalnega izobraževanja v razredu. Toda še vedno je veliko otrok, ki se šolajo na domu. Razlogi so domnevno v tem, da se v šolah otroci učijo tudi stvari, ki jih v življenju večinoma ne bodo potrebovali, in da so s tem izpostavljeni nepotrebnemu stresu, ki ga predstavlja ocenjevanje.

Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je naš šolski sistem preveč rigiden in da se ne posveča posamezniku. Toda to je sistemska napaka, ki bi jo lahko odpravili. Mnenje staršev, da so nekatere vsebine — z ocenjevanjem vred — nepotrebne, pa vidim kot zanikanje realnosti. Velik del znanja, ki ga morajo naši otroci prežvečiti, je v danem trenutku morda res nepomemben, vendar ne moremo biti prepričani, katero znanje to je. Pri osemletniku ne zmoremo vedeti, kaj ga bo zanimalo čez deset ali petnajst let.

Travme in nerealizirane ambicije

Izobraževalni pristopi se morajo spremeniti. To drži. Drži tudi, da je faktografsko znanje manj pomembno od tega, da otrokom približamo vrednotenje in analiziranje podatkov.

Toda veščine vrednotenja dejstev in kritično razumevanje podatkov — skupaj z medijsko in digitalno pismenostjo — so znanja, ki bi jih morali vključiti v šolske načrte. Starši ne morejo teh znanj ustrezno ponuditi svojim otrokom, pa četudi so na teh področjih vrhunsko izobraženi. Starši bodo vedno subjektivni. Svojega otroka najbolje poznamo, vendar ga vidimo tako, kot ga želimo sami videti. Želimo ga zaščititi.

Problem šolanja na domu je tudi v tem, da starši prenašajo svoje šolske travme na otroke. Bodisi tako, da zanikajo pomen šole, ali pa da poskušajo na otrocih izživeti lastne nerealizirane ambicije. To je lahko nevarno za otroke. In ko bodo enkrat odrasli, je lahko nevarno za družbo.

Zveni idealistično

Družba, ki ceni izobraževanje, ceni znanje. Koliko znanje res ceni, se kaže tudi v tem, kako obravnava šolstvo, šole, učitelje in učence. Biti šolnik je velika odgovornost, biti učenec pa priložnost in hkrati odgovornost. Prav je, da imamo različne izobraževalne pristope in različne šole. Prav je, da se posvečamo posameznikom in jih spodbujamo k razvijanju svojih najboljših plati. Prav je, da razumemo, da imajo učenci različne talente in različne.

To bi nas moralo voditi k temu, da bodo za šolanje na izbiro institucije z različnimi, strokovno utemeljenimi pristopi. Naš cilj bi moral biti sistem, ki se ga bodo otroci 1. septembra veselili, ker jim bo ponujal marsikaj dragocenega.

To ne pomeni, da bodo vsi vrhunski matematiki, jezikoslovci, kemiki … Pomeni pa, da bo šola vsakomur od njih omogočila, da razvije svoje talente, morda celo uresniči želje in postane dober in predvsem zadovoljen na svojem področju. Zveni idealistično — toda otroci si to zaslužijo.