V Goseničjem kožuhu, romanu Tamare Štajner, nastopajo Irina, Jagoda, Olívia. Tri ženske s treh koncev Evrope in ena skupna točka — Dunaj. Tu se njihove poti križajo v trenutku, ko vse tri stojijo na pragu turbulentnih eksistencialnih odločitev. Romunka Irina, violončelistka pri Dunajskih filharmonikih, beži pred družinsko tragedijo in hrepeni po Portu. Na drugem koncu mesta se Hrvatica Jagoda skuša izviti iz nasilnega zakona, sanja o boljšem življenju in lastnem lepotilnem salonu. Olívia pa po materini smrti zapusti Slovenijo, da bi na Dunaju študirala klavir, konča pa v samostanu sester salezijank, kjer se stvari razpletejo povsem drugače, kot si je predstavljala …

A tu je še nekaj: nepričakovana nosečnost, s katero so soočene vse tri protagonistke romana. Irina, Jagoda in Olívia iščejo in bežijo. Od preteklosti in ran, ki jih avtorica romana Goseničji kožuh opisuje na igriv, a pretanjen način, skozi spretno stkano pripoved pa odpira vprašanja o avtonomiji, pripadnosti, materinstvu, predanosti, izgubi. Predvsem pa o tem, kaj pomeni dati življenje in biti živ.

Tamara Štajner (1987) živi in dela na Dunaju, kamor se je preselila pri devetnajstih letih. Po izobrazbi je magistrica viole, danes pa uspešno prepleta delo glasbenice in literatke, pri čemer redno vodi interdisciplinarne delavnice na univerzah na Dunaju, v Gradcu in ZDA. Je štipendistka avstrijskega ministrstva za kulturo in članica prestižnih ustanov, kot sta Akademija znanosti in literature v Mainzu in Gutenbergova akademija. Leta 2022 je izdala pesniško zbirko Schlupflöcher (Luknje v zakonu), leta 2023 pa svoj prvi roman Raupenfell, ki kot Goseničji kožuh zdaj prihaja še med slovenske bralce. Za svoje literarno delo je prejela več pomembnih nagrad: leta 2024 za pesniški ciklus Balkan Ultra glavno nagrado Lyrikpreis Meran ter istega leta na tekmovanju za nagrado Ingeborg Bachmann še nagrado Kelag za besedilo Luft nach unten.

Tamara Štajner: Goseničji kožuh • 1

“Takšne žlahnte kapljice pa menda ja ne bomo zapravljali!” zakliče Jagoda v praznem salonu in zvrne preostanek šampanjca v kozarec. Malo prej sta si z zadnjo stranko privoščili aperitiv. Pomisli na Maxa, prevzame jo lahen občutek svobode: samo še povedati mu moram, potem bo končno vsega konec. Danes jo želi peljati na zmenek, je rekel. Da se ji oddolži. Pred nekaj dnevi se je spet zgodilo.

“Ne, tega se ne grem več,” se glasno bodri in v ogledalu nazdravi sami sebi: “Naj se konča!” Na dušek izpije, nato pospravi kozarec v pomivalni stroj, pobere svoje stvari in zaklene salon.

Pozna je. Na Stephansplatzu za hip pomisli, da bi šla na podzemno, a gre raje peš. Mimo fijakarjev pohiti po Rotenturmstraße do Schwedenplatza. Ljudje brzijo v vse smeri, zbegani turisti iščejo pot do priljubljenega lokala Griechenbeisl, tri sključene frančiškanke vrvijo k večerni maši v stolnico. Spretno se prebija skozi gnečo, prečka tramvajske tire in končno prispe do Schwedenbrücke. Spodaj se ob Donavskem kanalu pred lokali zbirajo živahne gruče ljudi. Popoldanska sopara je popustila. Le še deset dni je do poletnega solsticija.

Sredi mostu obstane in opazuje strešne napušče okoliških stavb, ki se zrcalijo v Donavi. Na terasi bara Motto am Fluss se neka ženska v lahkotni poletni obleki naslanja na ograjo, srka koktajl, si gladi lase in nagiba glavo v stran, medtem ko ji njen spremljevalec zapeljivo šepeta v uho. Jagoda motri njun igrivi flirt: bežni dotiki po nadlahteh, potem se malce oddaljita in takoj zatem še tesneje približata drug drugemu. Jagoda odvrne pogled. Njuna zaljubljenost jo močno zaskeli. Tudi z Maxom sta bila nekoč srečna. Brezskrbna. Kako hitro se je vse spremenilo, razmišlja. Potem končno prečka most in zavije v Praterstraße. Ja, odločena je: še danes mu pove.

Po ozkih ovinkastih ulicah četrti Leopoldstadt zavije v Zirkusgasse. Ko prispe do svojega stanovanjskega bloka, z nogo potisne vrata. Ključavnica je pokvarjena. Razpadajoča vrata, počečkana z grafiti, so že mesece odprta. Stene na stopnišču so na več mestih popackane. Omet se kruši. Po kamnitih stopnicah se povzpne v tretje nadstropje. Leta hoje so jih izdolbla. Pred vrati stanovanja brska po torbi, dokler ne začuti puhaste krznene kroglice s šopkom ključev. Cingljajo, ko išče režo. Ključavnica zaškrta, vrata zaškripljejo. Stopi na ozek temen hodnik in prisluhne. V stanovanju vlada tišina. Čudno, si misli, saj mora biti doma, hotel je, da greva ven.

“Max?” Nobenega odgovora. Odpre vrata kopalnice, pogleda v kuhinjo. “Max? Ma-ax!” Kje je, se sprašuje, prevzame jo neprijeten občutek. Na hodniku odloži torbico na stol in odpre okno, ki gleda na pusto betonsko dvorišče brez enega samega drevesa. Zadaj, pred kantami za smeti, tri deklice s pisanimi kredami rišejo kvadrate po asfaltu in skačejo: ristanc. Kot otrok je Jagoda to igro obvladala. Tik pod njenim oknom se deček na kolesu s pomožnimi kolesci vozi sem in tja: “Mami, mami,” vriska, “poglej, kaj znam!”

Njegova mama stoji naslonjena na zid, smehlja se mu, kadi in telefonira. Ob pogledu na cigareto si jo zaželi tudi Jagoda. Odpre torbico, nestrpno brska po njej in končno najde pomečkan zavojček marlbora. Prižge si cigareto.

“Engin,” Jagoda zasliši žensko na dvorišču, “pridi, večerja bo!”

Deček jo pogleda čez ramo, njegovo kolo je usmerjeno proti steni hiše. Nekaj trenutkov zasanjano zre predse, nato naredi nekaj korakov nazaj in skuša obrniti kolo v drugo smer. Ko mu končno uspe, zmagoslavno krene proti mami.

“Braaaavo!” vzklikne ta in razpre roke. Ko deček prispe do nje, ga dvigne s kolesa in v tesnem objemu zavihti njegovo telesce sem in tja.

Jagoda ugasne cigareto. Do filtra pokajeno. Le kako je prišlo do tega, se vpraša, ko spet pomisli na Maxa. Ni bilo vedno tako. Nekoč jo je imel rad. Ja, ljubil jo je, takrat na začetku. Veliko sta se zabavala, tudi brezplačno prepustnico za toplice Oberlaa ji je priskrbel, kjer je delal kot maser. Pozneje sta se preizkusila v bungee jumpingu, jadralnem padalstvu in tandemskem skoku s padalom. Poleti sta na Lošinju deskala. Po dobrem letu se je začelo. Max svojega besa ni in ni mogel nadzorovati, to je Jagoda že zgodaj opazila. Izbruhnil je lahko kadarkoli, kjerkoli, zaradi česarkoli. Takrat, na začetku, njegova jeza vsaj ni bila namenjena njej. A po tisti stvari z otrokom se je vse preobrnilo. Naenkrat je Jagoda postala osrednja tarča njegovih nepredvidljivih izbruhov. Nista poiskala pomoči, ki bi jo tako nujno potrebovala. Tudi si nista stala ob strani, nista skupaj žalovala. Prepad med njima se je sprva počasi, potem pa vedno hitreje večal, se poglabljal in nazadnje postal ne­pre­most­ljiv. “Mah, vse je do konca zavoženo,” zamrmra in se mimo dnevne sobe napoti v spalnico. “Max? Ma-ax!”

Iz kabineta, ki meji na spalnico, skozi priprta vrata nenadoma zasliši grlene in ploskajoče zvoke. Visok ženski glas teatralno stoka. Pa to ni res, ne že spet, si misli in odpre vrata. Ta mali kabinet je najtemnejši kotiček njunega dvoinpolsobnega stanovanja. Tu imata računalnik, športno opremo in tisto pokvarjeno sobno kolo, ki se ga še vedno nista znebila. Jagoda ujame še drobce dialoga: “… yeah, you like that … tell me you like that …” Namesto da bi zaprl okence z videom, Max brezbrižno pritisne na pavzo in v črnem vrtljivem stolu še naprej bulji v zamrznjeno sliko. Kaže golega moškega in žensko v perilu iz lateksa z izrezom na zadnjici, ki se sklanja čez klop za fitnes.

“Ej, mislim, a lahko to zapreš?”

Max se ne odzove. Nosi oprijete športne hlače in majico brez rokavov. Vedno poudarja, da njegovo mišičasto telo tako najbolje pride do izraza. Kot vedno ima svoje pepelnato blond lase z gelom počesane nazaj, lica gladko obrita.

“Halo? Kaj si gluh al kaj? Lahko že enkrat zapreš to sranje? Pa kaj ti je?”

Max še naprej strmi v ekran. V sobi je slišati le suho drsenje miške, ki jo brezciljno pomika sem in tja. Jagoda v steni zasliši plazeče se, praskajoče zvoke. Podgane. Zdaj se Max na stolu počasi obrne za devetdeset stopinj, pri tem glavo naslanja na desno roko. Ustnice mu trzajo, levo oko ima priprto.

“Ej, pa kaj ti je?” še enkrat ponovi Jagoda. “Kaj me tko gledaš? In potem nej grem s tabo na pijačo? Ej, brez veze, res …”

“Kje si bla? Že eno uro te čakam. Kje si bla?”

“V salonu,” odgovori, “kje pa nej bom?”

“Ne mi lagat!”

“Pa kaj ti je?” mu zabrusi. “Kaj ne mi lagat? Mislim, samo poglej se: nonstop gledaš te jebene porniče enga za drugim, pa še drkaš ne.”

Hoče ven, on pa skoči pokonci in jo potegne k sebi.

“Ej, pa kaj ti to resno al kaj? Spust me!”

Za hrbtom išče kljuko, ampak Max jo zgrabi za nadlahti: “Vprašal sem te, kje si bla, ti kura zafukana!”

“Spust me,” zakriči, “pa ti nisi normalen!”

Še močneje jo zgrabi, pritisne njena zapestja ob vrata in jo udari v obraz.

“Pa ti si nor, kreten zajeban!” sikne in ga brcne z nogo. “Sovražim te! Res te sovražim!”

Max se hinavsko zasmeje in se začne s trupom drgniti ob njo: “Drž gobec.” Stisne ji zapestja, da zastoka od bolečine.

“Sovražim te! Slišiš? Ločla se bom, ti pizdun! Ločla se bom! Sita sem te do konca!”

Obraz mu za trenutek zamrzne, zenice se mu razširijo. Potem jo z vso silo udari v obraz. Osuplo ga pogleda. Njegov neobvladani bes in vedno močnejši udarci jo prestrašijo. Tokrat je drugače kot običajno.

“Kaj si rekla? Ha? No dej, ponov to svojo pizdarijo! Ponov, če ti rečem, da ponov!”

“Ločla se bom!” krikne. “Grem! Začela bom na novo! Brez tebe, ti svinja usrana!” Srce ji divje bije pod težo njegovega telesa. Končno, jo prešine, končalo se bo.

“Pa kaj si pa ti domišljaš? Ti je dolgčas v glavi al kaj?” Zgrabi jo za vrat, žila na čelu mu utripa, spet jo udari, potem še enkrat. “In kam misliš, da boš šla? Ha? Nazaj k teti Frankici na Balkan al kaj? Ti kurba zajebana!”

Poskuša se osvoboditi iz njegovega prijema. Premočan je, nima možnosti. “Prasec! Kreten! Spizdi! Ne rabim te! Kaj še nisi skapiru? Ne rabim teh tvojih pizdarij!”

Usta se mu penijo: “Še zadnjič te vprašam: kje si bla?”

Jagoda čuti svojo nemoč v njegovem prijemu. Začne jo ovohavati, grize jo, vleče za lase. Potem jo zgrabi za čeljust in jo prisili, da ga pogleda. Hlepi po zraku, z vso močjo ga poskuša odriniti. Ko jo zgrabi še močneje, mu pljune v obraz. Spet jo udari. Tako močno, da začne hlipati. Prisili jo na tla in se ji usede na trebuh. Do smrti me bo pretepel, jo prebliskne.

“Takooo, Jagodica moja, ha? Kaj sva rekla? Ha? A nisva rekla, da moja Jagodica ne sme lagat? Ja, to sva rekla, a ne? In zdej Jagoda spet laže? Ja — kako pa to?”

Udari jo v obraz. Visoko šumenje v njenih ušesih preglasi vse ostalo. “Jebi se, ti svinja,” izdavi, “jebi se …”

“Pa kaj ti res misliš, da boš našla koga boljšga, ha? Koga boljšga, a ne, Jagodica moja. Zdej boš vidla, takoj boš vidla …” Raztrga ji bluzo.

“Samo v salonu sem bla, prisežem …”

Max ne umakne pogleda z nje in zagrabi pas, ki visi čez sedež sobnega kolesa. Obrne jo na trebuh, trdo oklepa njene roke in ji z vso silo večkrat udari po hrbtu. Obraz se ji spači od bolečine.

Kot bi gledala skozi povečevalno steklo, opazuje razpoke v laminatu pod seboj: vsako prasko, vsako nepravilnost, vsako odrgnjeno mesto vidi. Tega poceni poda že od prvega dne ni marala.

S stopal ji strga bele superge in jih zabriše v zrak. Ena zadene računalniški zaslon, ki se takoj prevrne.

“Ma nej gre v kurac!” zakolne in ji ves razsrjen sleče hlače. S pasom jo še naprej udarja po goli koži, da se zvija od bolečine. Pograbi jo za lase, jo zvleče na noge in jo prisili, da se s trebuhom upogne čez sedež. Otepa se, zvija, stiska stegna.

“Dej mir!” zasika. Otrese se hlač, se prime za svoj otrdeli penis in ji ob tem pritiska dlan ob grlo, da se začne dušiti. Zapusti jo zadnja moč, izmučena se preda. Razkreči ji stegna in z vso silo prodre vanjo.

Pozno sonce riše pravokotnik na tleh pred njo. Skozi zaprto okno z ulice sliši glasove. Na steni se njuni senci borita druga z drugo. Sovražim te, sliši svoj glas v sebi, sovražim te. Kot da se ne dogaja njej. Kot da je ni več tu. Ampak je, ona je, ki to doživlja. Nepovratno.

S sedeža naprave zdrsne na tla. Obrne jo na hrbet in se ponovno zažene vanjo. Pride mu. Znoj mu s čela kaplja na njen obraz. Trese se, ihti od bolečine.

Nekaj sekund kasneje si hlače potegne nazaj gor in si pogladi lase, medtem ko ona sključena leži pred njim. V očeh mu srhljivo bliskne. Gleda jo, kot bi bila žival. Potem poklekne k njej in jo potreplja po glavi: “Eh … dej no, nehi s to dramo tlele za brezveze.”

Še nekaj časa jo tako opazuje, nato vstane in odide iz sobe.

“Danes sem zmenjen s fanti!” zavpije iz kuhinje. “Ne me čakat!”

Sliši, kako odpre in zapre hladilnik, šelestenje plastične vrečke, kozarec, ki se polni z vodo. Sliši, kako si na hodniku žvižga, ko se obuva. Sliši rožljanje ključev, škripanje vrat, preden jih zaloputne.

Sobo začne polniti mrak. Še nekaj časa negibno leži, zre skozi okno, v turobne stene sosednjih blokov. Potem se obrne na bok, se opre na sobno kolo in počasi vstane. Od bolečin stoka, med stegni je vsa lepljiva. Opoteče se v kopalnico. Ob pogledu nase v ogledalu se zgrozi. Nos krvav, lica črna od razmazane maskare, vrat poln temnih madežev, po trupu, hrbtu in rokah široke rdeče brazde, še čuti udarce. Ko vključi prho in stopi v kabino, zdrsne in z vso težo pade na ploščice. Zajoče, ko ji voda pljuskne na pekoče rane. Pod njo v odtoku izginjajo sledi krvi, znoja in sperme.

Sedi za kuhinjsko mizo, ovita v brisačo. Ne potrebujem ga, si ponavlja, ne trebam ga …

Na hodniku v njeni torbici zavibrira telefon. Še naprej nemo zre predse. Ne trebam ga … Ve, da se danes ne bo vrnil domov. Mogoče jutri ali šele čez dva, tri dni. Ne ve, kje spi, kadar ga več noči ni domov, na to se je že navadila. Ampak ko se tokrat vrne, nje ne bo več. Vstane, gre na hodnik in preveri telefon. Nekdo je prek aplikacije rezerviral IPL-tretma: Irina Laurent, ne pozna je, nova stranka. V ponedeljek čez dva tedna. Jagoda potrdi rezervacijo. Čez dva tedna, pomisli, kje bom takrat? In če me začne zasledovati? Če me najde?

Vse jo boli, a vendarle se privleče do spalnice in s police vzame velik kovček.