Ko to pišem, se izteka stavkovni dan na univerzah v Sloveniji. Lahko bi rekli: še ena od stavk, ki jih vlada obžaluje, čeprav s svojim delovanjem v bistvu provocira. Človek ima občutek, da to počne zavestno. Kot da hoče, da ljudje, ki delajo v različnih sektorjih, stavkajo. Seveda ne vsi naenkrat. Enkrat eni, enkrat drugi. Enkrat zdravniki. Drugič medicinske sestre. Tretjič policisti. Četrtič gasilci. In tako dalje. Zdaj torej zaposleni na slovenskih univerzah. Jutri pa spet nekdo drug.

Dogaja se torej tisto, kar je bilo mogoče predvideti že takoj, ko je vlada začela kar počez obljubljati višje plače in se začela neuspešno pogajati z zdravniškim sindikatom. Razpad plačnega sistema v javnem sektorju je prinesel zmedo in neusklajenost tako na sindikalni strani kot na strani vlade.

Obljube

Sama nisem bila nikoli zagovornica plačnega sistema v javnem sektorju. Ta je imel ne šele v zadnjem času, ampak že od vsega začetka vgrajenih kar nekaj neustreznosti in napak. Ko danes o tem govorijo kritiki plačnega sistema v javnem sektorju, pa tudi zaposleni in sindikati, seveda ni mogoče reči, da nimajo prav.

Problem je drugje. Namreč v tem, da ko je razpadel tudi ta slabi sistem usklajenega določanja plač zaposlenih v javnem sektorju, je vsaka skupina zaposlenih v javnem sektorju — tudi v visokem šolstvu — ugotovila najmanj dvoje. Prvič, da so plačani premalo. Nekateri kar sramotno premalo. In drugič, da so njihove plače neusklajene oz. neustrezne glede na plače drugih primerljivih skupin v javnem sektorju.

V zadnjem času se je tema dvema ugotovitvama pridružila še tretja: da je namreč inflacija požrla del plač zaposlenih in da se je zaradi nje (bistveno) poslabšal položaj vseh kategorij uslužbencev v javnem sektorju. Tudi v visokem šolstvu.

V tem smislu s strani visokošolskih sindikatov tudi tokrat nismo slišali nič novega. Morda je treba posebej izpostaviti samo še eksplicitno trditev, da po mnenju visokošolskega sindikata vlada sindikate zavaja z obljubami, ki jih nato v praksi krši.

Vsesplošni kaos

Vlada oz. minister Papič po drugi strani visokošolskemu sindikatu — spet pričakovano — očita nepotrebno stavko. To utemeljuje z dejstvom, da se vlada in sindikati visokega šolstva še vedno intenzivno pogajajo. Kadar pa pogajanja potekajo, stavke ne bi smelo biti.

To je lahko sicer res. Težava pa nastopi, če se zavedamo, da bi brez stavke in zahtev visokošolskega sindikata slabšanje položaja zaposlenih v visokem šolstvu potekalo stihijsko še naprej. Čeprav je treba tudi povedati, da v vsesplošnem kaosu ob razpadu plačnega sistema v javnem sektorju ni nobenega zagotovila, da se bo s pritiski sindikata položaj zaposlenih na slovenskih univerzah kakorkoli izboljšal. Lahko se zgodi tudi popolnoma obratno.

Že pred včerajšnjo stavko smo videli, da obe strani — torej minister Papič na eni strani kot sindikati zaposlenih v visokem šolstvu na drugi — skladno z lastnim socialnim statusom in pričakovanim vedênjem ravnajo tako, kot morajo ravnati. Vlada obtožuje sindikate za neprimerno vedenje in nerealistične zahteve. Visokošolski sindikati obtožujejo vlado, da se ne pogaja na ustrezen način in da ponuja neustrezne predloge. Še več! Očitajo ji, da hoče zaposlene na slovenskih univerzah opetnajstiti.

V leru

Če povzamem: pogajanja med visokošolskimi sindikati in vlado so v leru, obe strani obtožujeta ena drugo za zaplete, nobena pa tudi ne pričakuje, da bi druga stran v potekajočih pogajanjih ravnala pošteno in skladno z doseženimi dogovori. Prav nasprotno! Vsaka stran zdaj že odkrito pričakuje, da jo bo druga stran skušala opetnajstiti.

Kar tudi ni nujno napačno razumevanje. Takšno vedenje obeh strani v pogajanjih je tudi povsem razumljivo: v pogajanjih se mora namreč vsaka od obeh strani boriti za maksimizacijo lastnih ciljev in koristi. Pri tem se ne ozira na interese in koristi druge strani. To je pričakovano socialno vedenje vsakogar, ki je vpet v pogajanja o plačah v slovenskem visokem šolstvu. Oziroma v pogajanja o plačah v celotnem javnem sektorju.

To nas torej ne bi smelo skrbeti. Upravičeno pa nas lahko skrbi nekaj drugega: in sicer to, da iz zahtev in delovanja vlade in sindikatov ni videti kakšnih posebnih možnosti, da bi do konstruktivnih pogajanj in rešitev lahko prišlo kmalu.

V vsesplošnem kaosu o plačah v javnem sektorju se namreč obeta še dodatna težava oz. zaplet. Četudi bi lahko v doglednem času prišli do rešitev in dogovorov, sprejemljivih tako za sindikate kot vlado, bodo te rešitve postale problematične takoj, ko bodo doseženi dogovori o plačah v drugih delih javnega sektorja.

Deli in vladaj

Vladna logika deli in vladaj se ne bo sprevrgla v uspeh, ki se ga je nadejala vlada — da bo probleme lažje rešila, če bo javni sektor razdelila na manjše skupine in se ločeno pogajala z vsako od njih —, temveč v neskončna pogajanja. Ki ne bodo mogla pripeljati do zaželenega rezultata. Niti za vladno stran niti za stran zaposlenih.

Učinkovit in delujoč sistem plač v javnem sektorju ne zahteva samo doseganja zadovoljivih dogovorov v vsaki parcialni dejavnosti, ki je v javni sektor vključena, ampak tudi vzpostavitev razmerij med vsemi dejavnosti, ki so del javnega sektorja. Danes ne vidimo ničesar od tega.

Pri doseganju ustreznih in sprejemljivih dogovorov za posamične dejavnosti v javnem sektorju je vlada danes tam, kjer je bila prvi dan svojega vladanja. Pri določanju sprejemljivih razmerij v plačah med različnimi dejavnostmi v javnem sektorju se od tega cilja celo vedno bolj oddaljuje. Kje bi torej lahko bil konec sedanjega kaosa, ni mogoče niti ne slutiti ne vedeti.