Menuet za kitaro, kultni roman Vitomila Zupana, je prvič izšel leta 1975 in je bil doslej preveden v nemščino, italijanščino, španščino, angleščino, albanščino, madžarščino in srbohrvaščino.

Dvodelna avtobiografska pripoved govori o oboroženem partizanskem odporu Slovencev proti italijanskemu in nemškemu okupatorju, v kateri se prvoosebni pripovedovalec Jakob Bergant Berk poda v boj, ki ga vse bolj doživlja kot kaotičen boj za preživetje v nepregledni, nikoli končani vojni. Roman s svojo razdrobljenostjo in večplastnostjo slika človekovo dojemanje v času vojne — in postaja labodji spev lažnemu blišču boja in junaštva. Ponatis Menueta je izšel pri Beletrini.

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro

Veliko pogovorov z Antonom se mi je povrnilo v spomin, ko nas je v tistem hladnem dežju hodilo in hodilo enajst s Krima v Suho krajino, in neštetokrat nisem mogel ločiti njegovih besed od svojih, vse je postajalo skupno iskanje, skupna tesnoba, skupni radostni čar begotnih misli v nekih gozdovih, ko je bil pred nami še trden cilj; zmaga, osvoboditev, konec vojne. Sedem je bilo ranjencev, drugi smo bili Sneguljčice. Eden jo je skupil v roko, drugi v rame, tretji v glavo, najhuje je bil ranjen plavolas fant, ki je dobil kroglo v višini popka, le bolj na strani, zadaj je izstopila; samo zalepili so ga, in on je hodil 28 ur, da dokaže resničnost pregovora “človek zdrži več ko konj”. Prazni drob mu je rešil življenje. Tudi lakota nima samo senčne strani.

Saj sta samo dve možnosti, je rekel Anton; videl sem, kako se je naslonil na drevo. Ali: cilj posvečuje sredstva, kakor veruje Evropa, ali pa velja samo pot, kot misli Azija, cilj pa je malo važen. Nobeden pa o tem ne spregovori glasno; to so skrivna verovanja.

Vsaka stvar v vsem je neomejena, čeprav ji pripisujemo meje. Vse deluje, živi, se giba po zakonitostih izven posameznosti, izven človeka, izven človekove vednosti; človek pa skuša posegati v naravni red stvari in potem toži o nesreči.

Sredi vojne vihre je preživela starka v lični hišici na samem; kočica je bila postavljena po meri njenega malega, tenkega telesa; vse je bilo kakor pravljica. Starka in njena hišica sta bili nedotakljivi. Dala mi je kos kruha, rezino špeha in majhno čebulo. Ob slovesu mi je rekla pomenljivo: Po vojni se morate oglasiti; zelo rada sprejemam goste; tudi nemški oficir mi je obljubil, da se po vojni oglasi.

Prišli smo v divizijo.

Napravil sem vse možne napake, omogočil sem vsem, da so napravili z menoj vse napake. Samo ubili me niso.

Iz divizije sem šel v brigado. Iz brigade v bataljon. Iz bataljona v četo. Zgornji Korinj, Hinje, Polom. Korakali smo v gosji vrsti proti cesti, ki vodi na Reko. Od tam smo šli do Ogulina in potem nazaj do Loškega Potoka in Ribnice; čez štirinajst mesecev smo šli v Trst, iz Trsta v Ajdovščino in prišli devetega maja zjutraj v soncu po vrhniški cesti v Ljubljano. Stotine kilometrov.

V visokem snegu korakamo proti Mrzlim Vodicam. Srečali smo vrsto politikov, nekatere poznam še z univerze. Oni vodijo naše gibanje.

V Mrzlih Vodicah pritisne hud mraz. Kmetice z otroki nabirajo ostanke plodov na krompirjevi njivi, zemlja je trda ko led. Zvečer me povabijo na sladki pečeni krompir, ki je resda droben ko šiške, a slasten, topel in dragocen. Spim — ušiv, kakor sem — v mehkih pernicah; goske dajejo puh. Zdravim si krvave žulje na nogah; na poti je bil večkrat sneg rdeč pod stopinjami. A človek se naglo prenavlja. Nemški top strelja natanko na naša stražarska mesta, granata udari naravnost v kotel. Jasno je, da je naš položaj nekdo izdal. Ženske, kaj češ, tihotapijo na Reko in z Reke, poznajo stezice v goščavi. Vmes je kakšna, ki nese Nemcem listek, zašit kam v krilo. Megla na cesti v Zgornje Jelenje; Nemci ujamejo z rokami živega komandirja druge čete. Napad na letališče, obdano z bunkerji. Spopad z Nemci v skalovju, v megli, ki jo tu in tam razprši veter. Zdaj smo potopljeni, vsi, Nemci in mi, v meglo, gosto kakor mleko, naslednji hip se zagledamo na nekaj metrov. Nemški vojak nima fiziognomije pod tisto čudno čelado. Nos ima pa rdeč od mraza kakor jaz.

V sramoto me je spravil poročnik Vagelj, sokol in rezervni oficir, načelnik štaba bataljona; lepega dne je izginil, izvedel sem, da je dezertiral na Reko; jaz sem pa rad govoril z njim angleško, samo da vadim jezik.

V noči so na mestu, kjer je bila cesta prekopana, streljali na štiri od nas, ki smo šli lagodno mimo po ilovnatem nasipu, neznani napadalci.

V selo Homer hodim k staremu kmetu na žganje in poslušanje radia. Pove mi, kako so Nemci tule pod njegovo hišo na njivi zakopali živega partizanskega kurirja. Oficir ga je videl čez dolino (z daljnogledom), kako gre po stezi, poslal je zasedo, ujeli so ga z rokami. Tepli so ga in zasliševali, potem je pa moral skopati jamo na njivi in leči vanjo; nekaj vaščanov je to videlo. Zasipali so ga in zasipali, on je pa skušal moleti glavo iz prsti, potem so ga pa le zasuli, a prst se je še vsa gibala, teptali so jo s škornji, in naposled se je zemlja umirila pod njihovimi podplati.

Nascali smo z griča nemški avto in blindo na cesti, ravno ko je blinda pripeljala na most. Avto se je kmalu vžgal, Nemci so pa nepopisno urno poskakali iz vozil in že so bili pod mostom, kjer so imeli kritje. Užigali so nazaj. Rešil jih je mrak.

Pleček mi je povedal, kako se je srečal z Nemcem na Travni gori. Šel je po gozdu z rokami v žepih, ko je obstal kakor okamnel: na robu jase je stal Nemec v močeradasti bluzi, z brzostrelko v rokah, uperjeno v prihajajočega partizana. Bila sta si tako blizu, da sta razločila vsako potezo na obrazu. Stala sta in se gledala. Potem se je Pleček počasi, ritensko začel odmikati, obrnil se je in se korak za korakom oddaljeval, pogledal je nazaj: Nemec je stal tam, ko kip. Počakal je, ali bo že počilo ali ne, potem se je naenkrat utrnil v beg. Ni počilo.

V vasi Stari Laz nas je napadla ustaška črna legija. Vas leži v ozki dolini med hribi. Nažigalo je z vseh strani. Naša patrulja je stekla po pobočju navzgor in užgala z boka, mi smo streljali iz vasi. Trajalo je samo kakšne pol ure. V nobeni hiši ni bilo moške osebe, same ženske in otroci.

Na slabo obiskanem mitingu izvem, koliko železniških prog smo vrgli v zrak.

Naši so ujeli starca, o katerem pravijo, da je ustaški velikaš. Zaslišujejo ga v štabu. Lokalna partizanska oblast zahteva, da ga predamo njej. Baje že deluje izmenjava ujetnikov.

Ustaši ubijajo in mučijo, mučijo in ubijajo ljudi v taborišču Jasenovac, ki leži ob Savi. Trupla mečejo v reko. Nekateri od mučilcev in klavcev so si napravili zlovešče zveneča imena. Priljubljeno jim je pobijanje s kladivom.

Na Dolenjskem so boji med partizani in domobranci, ki so se reorganizirali. V Begunjah streljajo Nemci vsako jutro. Obsojence privezujejo pred streljanjem na kole.

Niti vedel nisem, v kako čudni deželi živim. Ob cesti so vasi, izmenoma je ena katoliška, naslednja pravoslavna, potem pride spet katoliška in tako dalje do Ogulina. Katoliške vasi so ustaške, pravoslavne četniške; uničujejo se med seboj. Mi prihajamo kot tretja sila. V hrvaških vaseh nas sprejemajo mračno, v srbskih z zanimanjem. Izvemo, kako so z ognjem in mečem ustaši “prekrščevali” pravoslavne Srbe. Pod Klekom je jama, v katero so zmetali ustaši toliko ljudi, da so naslednji padali že na mehko; še ves teden je bilo slišati stokanje in zapomaganje iz štirideset metrov globokega brezna. Ne vem, kaj se mora zgoditi, da bi ugasnilo to smrtno (religiozno in narodnostno) sovraštvo, ki ga Nemci s pridom uporabljajo in razpihujejo, kolikor se da.

Rojstni dan praznujem v srbskem selu Vitunj v ogulinski kotlini. Prišel sem v hišo, kjer me je pogledala stara žena v črnini, sklenila roke in rekla: Sine moj! Baje sem podoben njenemu rajnkemu sinu. Zato je poslala hčere trideset kilometrov daleč, da so prinesle pijače in mesa za proslavo mojega rojstnega dne. Ob enajstih zvečer — sredi slavja — so zapele ustaške strojnice v vas. Čez eno uro smo slavili naprej. Milica, ki je služila v Zagrebu, je za ta dogodek oblekla črne svilene nogavice in obula čevlje z visoko peto; črne svilene hlačke z belimi čipkami: človek bi znorel od dobrega.

V selu Turković smo našli skritega ustaša, ki se ni utegnil umakniti pred nami. Zbegan mlad fant. Kdo je napravil Vidu srajčico? Boš povedal? Njegova mati je prosila zanj, tako mlad je še, vzeli so ga s sabo v Ogulin, kar moral je iti, zdaj je dezertiral, samo da obišče mater in sestro. Kaj je naredil Nemec z njegovo sestro! Naperil je nanjo orožje in morala se je sleči do nagega, vzel je njeno obleko in jo je gnal tamle za hlev ... “pridem ... in zagledam, kaj se godi”, pripoveduje mati, “vidim Marijo nago, kakor sem jo rodila ... in tisti Nemec stopa za njo z njeno obleko in s šmajserjem v roki ... začnem kričati in viti roke, jokati in prositi ... no, pa se je ustrašil in spustil njeno obleko na tla pa odšel ...” Sestra stoji tam v ohlapni obleki, čednega telesa, in se drži z rokami za lice. Fant skoči, da bi pobegnil. Dobi rafal v sredo hrbta. Mati se vrže nanj. Tisti, ki je streljal, ureja orožje. Pravila igre so znana.

Z obveščevalno patruljo grem čez griče nad Ogulinom. Naloga je najti stik s partizani Kordunskega korpusa. Januarja — pa tako toplo sonce, da lahko posedamo na travi in nastavljamo obraze. Vse naokrog šibje, višje od človeka.