Nadaljevanje teksta Tisti, ki »vedo«, odkod prihajajo otroci — in ali je 5G res škodljiv (31.1.2020).

Ker si mi zdi, da so pristaši teorij zarote popolnoma pobezljali, vam ponujam v branje še drugi del te moje interpretacije.
Kot sem že povedal prejšnjič, je Freud zastavil razumevanje teorij zarote leta 1907 v spisu O seksualnem razsvetljevanju otrok, nadaljeval pa naslednje leto s spisom O infantilnih seksualnih teorijah. Na njegova teksta je mogoče navezati interpretacijo teorij zarote.
Freud je poudarjal, da imajo nekateri otroci večje potenciale in da se lahko v svojih infantilnih seksualnih teorijah pošteno zakalkulirajo, če v mislih zmotno napletejo številne razlage. S temi infantilnimi teorijami si sicer krepijo samoiniciativnost, vendar jim to potencialno lahko škodi v odraslosti, če se ujamejo v zanko konstruiranja teorij zarote.

Navdahniti in okužiti

Takšni »pametni otroci« — pogosto prvorojenci, ki pri treh ali šestih letih dobijo bratca ali sestrico — izostrijo svojo sposobnost razmišljanja v odraslosti do te mere, da ne znajo nehati (kronično) razmišljati, tudi ko jim zmanjka zadovoljivih »vhodnih« podatkov. Namesto da bi si samoomejevalno in z zavedanjem omejenosti človeškega (raz)uma oz. spoznavanja resnice rekli, da od tukaj naprej stvari ni mogoče pojasniti ali da tega pač morejo vedeti, spoznati, vedeti, se ujamejo se v kronične nanašalne blodnje in pri tem proizvajajo bolj ali manj nore teorije zarote. V njih 100% verjamejo, radi bi pa navdahnili oz. okužili še druge.
S številnimi obrambnimi mehanizmi racionalizirajo resnice, da so sami pri sebi pomirjeni s svojimi norimi konstrukcijami. Na prvi, nekritični, laičnis pogled se celo zdi, da so povsem legitimne. Za dokazovanje uporabljajo številne trike, s katerimi najprej prelisičijo same sebe in svoj razum, potem pa še druge naivne poslušalce.
Nazadnje se lotijo še prave znanosti in pravih znanstvenikov.
Če so ti ljudje še histrionično-narcistično strukturirane osebnosti, so kot ustvarjeni za guruje raznih verovanjskih ali celo verskih sekt. Manično se silijo v medije, se brez posebne samorefleksije javljajo k besedi na vsakem posvetu — kot recimo na tem nedavnem o 5G.

Prežanje na mikrofon

Na tem posvetu je prežalo na mikrofon kar nekaj takšnih zarotnikov. V medijih bi se radi uveljavili kot eksperti za teme, ki so v zraku. V znanost se zaletavajo kot svinja v buče. Do znanstvenikov se obnašajo verbalno agresivno in se nad njimi sadistično izživljajo s kontriranjem — čeprav v resnici nimajo pojma, kako mimo sekajo.
Ob Miranu Vučku je bil pred leti med najbolj eklatantnimi tovrstnimi patroni, ki so bruhali teorije zarote, dr. France Susman. Običajno se taki histrionični narcisi zadovoljijo že z javnimi predavanji in intervjuji z dramatičnim, šokantnim nabojem. Če pa so narcistično lačni (in histrionično kontaminirani), pa prirejajo še različne verske/verovanjske shode, na katerih so sami »slavnostni«, »plenarni« govorci oz. predavatelji. Svoj ego napajajo iz pozornosti in občudovanja nekritičnega, laičnega občinstva, svojih ovčic.
Da bi razumeli delikatnost uslišanja opozicije pobudnikov uvedbe 5G, bom bralcem poskušal natančno pojasniti, zakaj morajo biti previdni in kritični do populističnih nergačev.

Neuslišani in prezrti

Po Freudu se »raziskovalni nagon« napaja iz ojdipalno-kastracijskega obdobja, v katerem se otrok, ujet v čustveno stisko in še pod pritiskom nerazumevanja — če mu starši ne dajejo zadovoljivih razlag —, zateče v libidinalno hipertrofirano miselno dejavnost.
Če otrok od staršev in od izobraževalnega sistema (vrtec, šola) dobi prave in predvsem zadostne informacije, ki sklenejo otrokov začarani krog nevednosti, bo v odraslosti prisegal na uradne teorije. Če pa otroka ravno v tem miselno občutljivem obdobju prepustimo lastni miselni iznajdljivosti, se lahko tak otrok hitro zavozla in si v svoje miselne sisteme naseli dispozicijo za poznejše konstruiranje nanašalnih blodenj. Jezi ga, da je neuslišan in prezrt, morda celo zasmehovan s strani odraslih. Otrok sluti, da mu odrasli lažejo, in ko je starejši, tudi racionalno spozna, da je kot otrok imel v resnici prav. In ravno na tem vzorcu vzpostavlja teorije zarote, saj misli, da sam pozna resnico, ki mu jo avtoriteta prikriva.
Ljudje z nanašalnimi blodnjami so v nekaterih delih razmišljanja lahko zelo prodorni in ustvarjalni, vendar se v ključnih trenutkih izgubijo.
Problem zarotnikov je skratka v tem, da so kot otroci ponotranjili oz. potlačili zamero in jezo do lažnivih prvih avtoritet — torej staršev — kar se v odrasli dobi vrača kot upor do uradnih avtoritet. To so lahko znanost, »vlada«, »NATO«, »Američani« (NASA, CIA, FBI …) itd. Za te ljudi v resnici ni bistvena teorija zarote sama — to (si) vedno znova že nekako najdejo, si jo sami ustvarijo, jo poiščejo v registru obstoječih —, bistven je odpor do avtoritete. V tem uporu si simptomatsko organizirajo sadistični užitek z zadovoljevanjem svoje kronične prepirljivosti. Pri njih ni bistvena resnica sama, temveč kontriranje uradnim avtoritetam, uradni znanosti, uradnim institucijam.