Roman Gral se dogaja v času po 1. svetovni vojni in je pravzaprav metafora o moči literature in pristnega človeškega pesništva. Avtor Vlado Žabot obudi od mrtvih zavržene, pozabljene vojne ujetnike in jih obudi v živa duhovna bitja sodobne pesniške fikcije. Skratka, v komunikacijo z današnjim časom. V prologu prepozna Jezusa Kristusa kot tragičnega pesnika ljubezni, ki se s svojim pesništvom sooča z demonskimi silami napuha, zavisti, pohlepa, požrešnosti, jeze, pohote in lenobe. Temeljno sporočilo romana je, da se je treba tudi v času postmodernega individualizma spopasti s malikovalstvom in pristno človeško pesništvo odrešiti demonske oblasti.

Vlado Žabot (1958) je pisatelj, novinar in urednik. Bil je glavni urednik založbe Aleph, novinarja v kulturni redakciji Dela, danes pa dela kot publicist in samostojni književnik. Med letoma 2003 in 2007 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Za delo Pastorala je prejel nagrado Prešernovega sklada, za roman Volčje noči pa kresnika.

Vlado Žabot: Gral

Lazar Melkov, nekdanji semeniščnik in donedavna pehotni prostak 17. cesarskega pešpolka, bi sicer lahko bil zadovoljen, da ni ostal zagreben, zagažen, počrnel in gnil in pozabljen v nekem strelskem jarku na fronti — ali da mu ni manjkala noga ali roka ali na primer čeljust … Vojna leta je po božji in cesarjevi milostni volji prestajal na zelo izpostavljenih kotah. Po strelskih in stražarskih jarkih ali v nevarnih patruljah, tudi v Bukovini, tudi v Galiciji — a tam in drugje ter globlje in globlje v neznanem in kot na nikogaršnjem zmeraj znova in znova kakor pred enim in istim sovraštvom, kakor pred eno in isto smrtjo iz ognjev in dimov in smodov, iz treskanja, sikanja, žvižganja in besnenja. V umazaniji in smradu in blatu in krvi. Z molitvijo, sprva. Z litanijami v mislih. Z nervozno pobožnostjo. In, tako v Bukovini kot v Galiciji — in zmeraj bolj kdove kje, doživel mnogo pokolov, strahu, naskokov, kričanja in blaznosti — vso tisto noro, vse čez po bojiščih v divjaško nizkotnost razgaljeno smrt.

Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli “ravnaj po svoji vesti …” Vpili so: “Za vero, dom, cesarja!” Ničesar niso vprašali. Vpili so: “17. cesarski pešpolk!” Ter “v božjem imenu” ukazali: “Marš!” Nato pa jedko brlizgnili v piščalke ter zakričali: “Streljaj!”, “Kolji!” …

Krogle so blizu sikale. In zadevale mnoge ob njem. Granata je pogosto komu le korak ali dva stran, tako rekoč na dosegu razcefrala, razpljuznila drob ali raztreščila glavo. Večina tistih, ki so v blaznosti pred naskoki, pred pokoli bodisi z molitvijo bodisi s poljub­ljanjem svetinjic ali križcev na verižicah prosili boga ali nadangela Mihaela za pomoč, je tako in drugače razmrcvarjenih, raztreščenih ostala na bojiščih.

Vsekakor je v prvem letu vojskovanja tudi Lazar Melkov veliko molil in molil, ponavljal litanije, prizival angele ter prosil in klical Boga na pomoč — kot so priporočali duhovniki in kot so to glasno ali po tihem počeli mnogi ob njem. Molil je zase. Molil za druge. Za prijatelje bogoslovce. Za semeniškega duktorja. A bolj ko je molil, bolj ko je prosil, več jih je razmesarilo, več jih je stokalo ter v smradu zijalo in v rojih muh gnilo povsod naokoli. Ali izginilo. Tudi zato se mu je potem začelo dozdevati, da tiste, katerim želi najbolje in za katere moli, zagotovo zadene … Muhe in vrane, podgane in neka zverjad, tudi divji prašiči so žrli in žrli in počrneli mrliči so zaudarjali v pamet in dušo. 

Bog — če ga je sploh še kje kaj bilo — pač po vsem sodeč v tej peklenski zadevi že kmalu ni več hotel sodelovati.

In očitno ni bil zavetje. 

Tudi bogoslužja kuratov in blagoslavljanja vojske, molilne ure, molilne skupine, blagoslavljanja orožja in takšni ali drugačni zareki niso zalegli. Ljudje so kljub temu strašno klali in strašno umirali.

Že kmalu je padel njegov semeniški duhovni vodja, duktor Štefan Žmavc.

In čez noč počrnel na robu strelskega jarka.

Nič ni zaleglo. Taka smrt ni smela ničesar pomeniti. Niti pokopali ga niso. Saj so častniki že od ranega jutra kot vragi lajali in brlizgali. In je bilo treba bežati. Pa se potem poravnati v dvoredno kolono. In kreniti v “marš!”.

Pa znova in znova in kar naprej v “marš!”.

Pa sem in tja … in nikamor drugam kot v dim, smrad, med eksplozije in krogle, v žvepleni smod in v kričanje človeške reve, v trpljenje in v mnoge brezbožnosti, v strašno umazane brezbožnosti v božjem imenu — spričo česar se človeka poloti nekakšna vročična samoumevnost, odsotnost misli, nekakšna otopelost … da nekam predse pač strelja, da ne moli več, ne ponavlja litanij, da se ob brlizgu pred naskokom več ne prekriža, da ne poljublja svetinjic in ne pošepetava prošenj za angelsko ali božansko pomoč. Pravzaprav ga je zmeraj huje težila bojazen, da so v takem poblaznela, vročična vojaška rotenja, molitve in zaklinjanja postala Bogu, svetnikom, angelom in Materi božji vsiljivo nadležna. Ter iz dneva v dan bolj in bolj zoprna. In da prinašajo nesrečo.

Zato si je potem, kot je slišal ptiče v zatišjih, raje le še tiho žvižgljal v sapo.

Neke posebne vrste ptiči — kot eni in isti ptiči so požvižgavali v taka zatišja.

Zmeraj enako so požvižgavali.

Znancev in prijateljev iz semenišča ali rojakov že kmalu ni več videval.

Počrneli duktor Žmavc, kljub nekam po žabje srepečim očem, kljub na široko zijavim ustom, v tem peklu, med vsemi temi mrliči in muhami in umiranji in pohabljenci, med vso to brezglavo, brezbožno revo in nesnago že kmalu tudi zares ni več pomenil česar posebnega. Pravzaprav potem, ko so še mnoge tako počrnele in gnile in kakor žabjih oči po jarkih ali na bodečih žicah pustili vnemar ter odšli drugam, ni pomenil skoraj ničesar več. Saj so nekje drugje, kdove kje, izkopali nove jarke. Ter razvlekli nove žice. In so tam naokoli že kmalu črno smrdeli novi mrliči … In potem zopet drugje zopet tako. In Lazar je znova in znova kot tujec med tujci, le še malo priseben, brezbožen in zmeraj bolj blazen tekal in streljal in tekal skozi brlizge, trušč in kričanje in zadimljeni smod in grmenje. Sem pa tja je kdo, ki ga je zadelo, po živalsko zarjul. Nekateri so kričali prošnje in kletve. Toda zvečine so padali in se potem zvijali ječe, se med stokanjem poskušali znova pobrati v tekanje, se dvigniti in pognati v sikanje, sekanje, treskanje šrap­nelov in krogel, kamor si bodi v pekel in grom čez nebo in povsod naokoli, dokler naposled v mlakah krvi niso le še hlastali, drgetali in v belo obračali oči. Neredko je kdo kot mirno, kot pravkar za to dozorel nemo klecnil, se nemo zvrnil naravnost v negibnost. Ostali so tekli naprej. Ali nazaj. Častniške piščalke so brlizgale. Rezka povelja priganjala … Vmes je kdaj skrit v jarku le žvižgljal ter, če je bilo zopet treba, kdo ve kam streljal. Ali zavidal ptičem, ker so v zatišjih lahko ostajali po svoje. Nato pa pogosto ni več vedel, če je res ali ne, ko so kakor vsi v enem, sovražniki in tovariši, enako blazni in besni, enako mimo in sem in tja in gor in dol zopet tekali in brlizgali in kričali in padali …

A tudi njemu se je spodmaknilo.

In odmaknilo. Ko je ob vsem tem v prsih in glavi začutil nekakšno okorno težo.

S katero ni bilo kam.

Misli so se kot same od sebe izvile nekam po svoje.

In nekje tam — najbrž v meglenem zatišju med bitko — so kakor vsemu navkljub požvižgavali ptiči.

Nekdo je v še mračno jutro rekel: “Lazar …”

Predramil se je kakor iz črnega … Resda se je tudi to zdelo, kot da gre za nekaj nepomembnega. Za blodnjo. A je vendarle pomenilo, kar je pomenilo. In pomislil je, da je zoprno, če te nekaj, kar se izreče “Lazar” in česar pravzaprav niti zares ne razumeš, takole pomeni.

Vseeno pa je, utrujen in zmeden — s težo v prsih in glavi vstal.

In šel.

Zaradi teže, zaradi utrujenost, ki sta od vsega ostali v prsih in glavi, so dnevi postali dnevi, ko se je vse skupaj zdelo kot v neko zmeraj mračno jutro odmaknjena blodnja z gromi in kriki, brlizgi in vonji po žveplu in smrti v megleni daljavi — in kot mučno prebujanje v kakor isto blodnjo s požvižgavanjem ptičev v zatišjih. In noči so postale noči, v katere se mu je pletlo, da so se nadenj v ozko jamo, kamor se je bil, utrujen, slaboten, zatekel pred njimi in Žmavčevimi litanijami in vsepovsod brlizgi in vsepovsod klanjem in se kot otrok skrčil vase, pravkar z vseh strani sklanjali neki obrazi vodenih oči. Morda obrazi belo oblečenih žensk. Morda kruto sovražni obrazi kakor v hudiče počrnelih silakov. In ko je hotel rahlo žvižgaje razdihati težo po prsih, razmahati, razbrcati stisko kot v gnilo smrdljive povoje na tesno zahomotanih rok in nog, ni šlo, ni zmogel, zato se je v strahu, da ga bodo vsak posebej znova in znova klali in davili, le onemoglo zvijal in mučil in vedel, da ne more ne vstati in ne vzleteti. Nobene vere ni več premogel. Nobenega zaupanja v nikogar. Namesto ponavljanja litanij je tudi sedaj v sapo kar naprej, da je že tudi njemu samemu presedalo, tajil sled ptičjega ali kar nekakšnega požvižgavanja … Medtem ko mu je v ušesih od odmaknjenih eksplozij granat in lajanja strojnic ter pušk in sem in tja tuljenja še zmeraj zvenelo. Medtem ko so v mižanje, kot bi od znotraj vztrajno čakale na svojo ponovno priložnost, kakor v ognjene bliske in dim vznikale sovražno žabjeoke prikazni. Včasih v potajenem plazenju. Včasih v naskoku. Tudi mrliči. In Cigan … Kar naprej so se dvigali. Kar naprej so lezli na plano. Nekdo je z obeh strani hkrati brlizgal in kričal: “Kolji! Kolji!” In Lazar je znova in znova brezbožno davil in klal — tistega enega samega Cigana … In se nato nekje skrit, v drgetu, s pretežko, natrgano sapo trudil v nekakšen pogum in vojaški ponos nad tem, da je torej bil naposled vendarle lastnoročno zmogel vsaj nekega Cigana, ter skušal pozabiti tisto prelomljeno, pogaženo cigansko frulico v blatu in krvi ter otrplih, v prekratke korake zahomotanih nog hotel zbežati v tisto potem — ko požvižgavajo ptiči. Nič več ni bilo jasnega. Nič več gotovega. Nič več božjega in človeškega.

Dolgo je trajalo.

V dežju in snegu, v vročini in mrazu — in se je zdelo, da se ne more končati.

Kot pekel je trajalo.

In je trajalo tudi potem, ko so v pozni, deževni jeseni čez vse to — od vsepovsod hkrati, kot bi v taki deževni jeseni lahko bilo samo po sebi umevno — razglasili “kapitulacijo”. Poraz. In je nekdo — kot z mrzlim prezirom nad nečim, kar je samo po sebi od nekdaj odveč — rekel: “Lazar Melkov!” Ob tem ga je kot peklenska krivda zaskelela jedka misel, da kljub razglašenemu “koncu” ne premore ničesar, čemur bi naposled tudi sam zopet lahko rekel Lazar Melkov.

Nič več ni moglo biti po starem.