Pod oknom so vozili tanki, v zraku pa brneli helikopterji. Ne vem več, v katerem nadstropju nekega hotela v Kairu sva bila, kakšen kilometer peš od znamenitega trga Tahrir. Nagibal sem se čez okensko polico in živčen, prestrašen, pravzaprav povsem iz sebe zrl na ulice. Temnilo se je. Vse manj ljudi je bilo na ulicah, po njih so patruljirali plačani oboroženi pripadniki Mubarakovega režima. Vsake toliko so se slišali streli, poki. Vonj po demokraciji, ki ga je prinesla arabska pomlad januarja 2011, je počasi slabel. Avtokracija je spet vstajala po udarcih. Kontrarevolucija. V medijih so se širile informacije, da Mubarakova klika išče in zajema tuje novinarje. Tuji diplomati so bežali iz države, turistov in poslovnežev že dolgo ni bilo več. Cel dan sva bila na terenu, med ljudmi.

Vojislav je sedel na postelji in pestoval odprt računalnik. Prižigal je novo cigareto. Cak. Hotel je bil prazen, le še neki portugalski novinar je ostal. In midva, v zadnjem nadstropju. Pobralo bi me od skrbi, kaj bo prinesla noč.

“Mali, vse bo okej. Nimava kaj. Usedi se, napiši svoj del zgodbe,” se ga spomnim. Bil je hladnokrven, preudaren, vsaj vtis je dajal takšen. Tipkal je. Jaz sem nekaj časa še štel kroge po hotelski sobi, nato sem sedel k delu. Tišina. Samo zvok tankovskih gosenic, srhljiv občutek, kot da bo vojna, zdaj-zdaj. “Vse je v Mariboru, ljudje bodo imeli kaj za brat, iz prve roke. Pridi, greva do recepcije pogledat. Valjda imajo kakšno pivo v tej gužvi,” se je zarežal, da bi presekal zaskrbljeno vzdušje.

Receptor, natakar, ki je edini ostal v stavbi, nama je postregel. Tri steklenice je dal na mizo. Nato je tudi on izginil. Hotelska vrata so bila zaklenjena, za njimi pa srhljive sence. Sredi pretresa zgodovine sva sedela in debatirala o novinarstvu, ure in ure, o tem, kako nepredvidljiv postaja svet. Dela nam ne bo (z)manjkalo, je rekel. Še dan prej, ko sva bila na Tahrirju, se nama je zdelo, da demokracije v Egiptu ne more ustaviti nič več. Toda nekaj ur kasneje se je vse začelo obračati.

Bilo je v bistvu naključje, da sva na teren odšla skupaj. Dan pred letom z Dunaja proti Kairu je eden od fotoreporterjev zbolel. “Greš zraven?” me je poklical. “Koliko časa imam, da se odločim?” In je odvrnil: “Eee, tri minute.” Poklical sem po eni. “Grem.” Brez njegovih izkušenj bi težko prišla že skozi vse kontrole, ki so zapirale pot v mesto. Mirno, mentorsko. “Ne ustraši se pušk, mitraljezov, samo mirno.” Povsod so z njimi merili na avto, ki ga je vozil najin lokalec, nato pa skozi okna v naše glave. Vedno bom hvaležen za tisto šolo. V živo, na terenu. Ni bil film. Četudi se mi danes, ko si vrtim te prizore, zdi, kot da je bil.

Večerovec, ekipni igralec

Vojislav Bercko — rojen v Kopru 19. maja 1966, potem pa brez dilem Mariborčan, tukaj je obiskoval osnovno šolo in Prvo gimnazijo — je bil eden od prvih starejših kolegov na Večeru, s katerimi sem se kot mlad praktikant poleg mentorjev Milana Goloba in Mirka Lorencija spoznal. Tedaj je bil še urednik na črni kroniki. Nas mlade, ki smo si zvedavo odstirali šele prve plasti poklica, so navdušili njegovo znanje, odnos, naklonjenost, kolegialnost in brezpogojno sprejemanje. Odstopil nam je svojo pisarno, ki je postala naše legendarno zatočišče, kjer smo ustvarjali, preživljali naše “novinarsko otroštvo”. Imel nas je za mlado gardo, a za enakopravne člane kolektiva, ekipe. Bil je večerovec v najboljšem pomenu besede, ekipni igralec, odličen, izkušen novinar, ki je živel s poklicem.

Najbrž ni moglo biti drugače. Novinarstvo je zaznamovalo in določilo célo njegovo družino. Na Večeru so delali vsi: mama Zarja, oče Vojko, sestra Zvezdana. Vsi novinarji oz. uredniki. Večerovka je bila svoj čas tudi njegova Barbi. Spomnim se, da je ob jutranjih debatah o tem, kako smo kaj naredili, z gotovostjo rekel, da je bilo nekaj dobro, če je dobil odziv od mame, nekdanje odgovorne urednice Večera. Pravil mi je, da je bila ona njegov “najhujši” bralec, najbolj pošten, neposreden kritik.

Kot vsak polnokrvni časnikar je imel svoje omizje. Prej v Rački pri Cirilu, nazadnje jutranje kofetkarsko v Upsu. Čeprav je bil družaben, prijeten, je bil tudi precej samosvoj, individualen, kdaj celo rahlo čudaški, v dobrem smislu. Večer je bil njegov krog. Ray-benke, kratko pristriženi lasje, lederjakna, tudi ko je bilo pošteno vroče, leviske in bele teniske. Vžigalnik Zippo in cigareti Winston. Ja, imel je svoj slog. Heineken je pil, ko ga v Sloveniji še ni bilo v vsakem bifeju. Rad je imel muziko, rokenrol, vinilne plošče, dober zvok.

Rabite komentar?

Nikoli ni rinil v ospredje. Ni bil človek žarometov, zato je bila pisana beseda res njegov medij. Zato ni imel težav s tem, da je pomagal številnim generacijam novinarjev, jim odpiral časopisne strani, dajal priložnost. Povedal je, kaj delajo dobro, kaj je bilo mimo. Nanj sem se vedno lahko zanesel. Nikoli ni pretiraval, histeriziral, ni ga odnašalo v senzacionalizem. Bil je pač profi. Tehtno je presojal novinarske situacije, dileme. Bil je eden tistih, ki se mu dobri teksti niso zdeli samoumevni, znal jih je prepoznati in pohvaliti. Sploh človeku na začetku karierne poti to veliko pomeni. Do sodelavcev je bil prijazen in spoštljiv. Svoje avtoritete ni gradil na funkcijah. V malih in večjih zajebancijah je znal biti zelo duhovit.

Ena težjih preizkušenj v zadnjem obdobju je bila za uredništvo epidemija covida-19. Takrat smo morali delo dobesedno čez noč preseliti v naše dnevne sobe, domače kabinete, za kuhinjske mize. Vojislav je bil eden redkih, ki je po dogovoru vsak dan prihajal v desk tudi med trdim lockdownom. Spet je bil tam, ko smo ga potrebovali. Tudi takrat me je kdaj stiskalo. Bomo izšli? Kako bomo vse oddelali? Smo v tej novi normalnosti vse prav predvideli? In sva se usedla. Če komu, sem ob lastniških in drugih udarcih po novinarstvu, po hiši, ki jo je imel tako rad, povedal prav njemu, da ne vem več, če še znam in zmorem, kaj razmišljam, česa me je groza. Vedno me je odvrnil od radikalnejših misli, potez. Našel je pravo besedo, trezen premislek. Večeru le redko ni bil na voljo. Ko se je uredniški odbor mučil z razmisleki o uvodniku, komentarju, je mirno odvrnil: “Enkrat do poznega popoldneva mi javite, če rabite komentar.” Naša rešilna mreža, nemalokrat. Veliko je namreč znal, vedel. Bil je na tekočem, pripravljen, znal je reagirati.

A jasno mu je bilo, da piše za ljudi, zato je stvari znal ubesediti preprosto. Komentar in portret sta bila njegova najljubša žanra. Poleg reportaže, ki je zaznamovala njegova zgodnejša novinarska leta. Bil je odličen pisec, rutiner, človek kilometrine. Četudi je sebi kdaj rekel “dinozaver” ali “stara šola”, mu nove tehnologije niso delale nobenih težav. Na družbenih omrežjih se ni aktivno udejstvoval, jih je pa natančno spremljal.

Resen, ko je bilo treba

Z njim sva se največkrat med vsemi v naši ekipi slišala sredi noči. Če je šlo za začetek kakšne vojne, uničujoč potres ali politični pretres. Odlično je poznal in pojasnjeval svet, tudi najbolj zapletene procese in geopolitične fenomene. Imel je zgodovinski spomin. Njegova specialnost je bilo poglabljanje v avtoritarne režime in profile tamkajšnjih voditeljev: od Kim Jong Una in Erdoğana do Putina in Lukašenka. Izvrstno se je spoznal na Bližnji vzhod, ki je bil na nek način njegov novinarski, malo pa tudi zasebni fetiš, pa na Ameriko … Rad je pisal in odlično je pisal o Trumpu in vseh spremljevalnih efektih novega političnega populizma. Pomemben del sveta je tudi videl, prepotoval. EU se mu je zdela še najbolj … — v bistvu dolgočasna, skoraj preveč normalna (čeprav zadnja leta tega ne moremo več trditi).

Kot mlad novinar, skoraj začetnik je padel v slovensko osamosvojitveno vojno. Na Večer je prišel v službo tik pred njo, februarja 1991, za časnik pa je pisal že prej. Sprva je pomagal tudi kot fotoreporter. Kasneje je poročal tudi z balkanskih vojnih terenov in iz Izraela. Njegov terenski soborec je bil običajno fotograf Sašo Bizjak. Spremljal je veliko volitev in drugih velikih dogodkov v tujini. Kot urednik se je najprej uveljavil na črni kroniki. Urejal je tudi lentovske strani v Večeru. Kasneje je presedlal v zunanjepolitično rubriko, sprva kot novinar, nato pa kot dolgoletni urednik. Ob smrti so nam sožalje poslali iz dunajske izpostave OZN. Združeni narodi stavijo na medije in novinarstvo, da bodo pomagali ljudem boljše razumeti svet, so zapisali. V Vojislavu so prepoznali te vrline. Cenili smo njegov profesionalizem, a tudi to, da je bil pozitivno naravnan in zabaven, pripravljen na šalo, a resen, ko je bilo potrebno, so še dodali. Dobro so ga opisali.

Vojislav je pisal do zadnjega, delal je še v začetku avgusta. Kolegom, ki so spremljali poplave, je pošiljal spodbudne in pohvalne esemese. Vedel je, kaj je delo v kriznih okoliščinah, na terenu. To je še posebej cenil. Nato je odšel na dopust s tistimi, ki so mu bili najbližje. Odkar je izvedel za bolezen, s katero se je spoprijel odprto, pogumno in odločno, se je umaknil v njemu zadnja leta tako ljubo Morje pri Framu. Tam se je, otrok betona, kot se je vedno poimenoval, na novo našel. Ni bilo predaje, nikoli. Tisti ponedeljek, ko je moral v bolnišnico, mi je od tam napisal, da dobrih novic ta hip nima, a da se kmalu vrne.

PS:

Vsako jutro pogledam tja, proti Upsu, kjer si pil svojo kavo, prebiral časopise in pregledoval omrežja. Ni te. Ko korakam proti desku, me še vedno rahlo stisne. Čudno mi je, ker na konferenčnem klicu ni tvojega glasu. Zelo te pogrešam(o). Ker kdo bo rešil portret, uvodnik, analizo? Kdo nam bo pomagal tuhtati ob dilemah? Kdo bo sploh še razumel ta vse bolj blazni svet? Kdo bo mladim povedal, da znajo in zmorejo?

Vojislav, kolega Denis se je od tebe poslovil z željo, da se udobno namestiš na vrh visokega starega zidu, svetega ali ne, in se s heinekenom v roki tu in tam nasmehneš temu, kar bomo počeli v letih, ki so nam namenjena. Za leta, ki smo jih preživeli skupaj, smo hvaležni. In veseli, da si bil. Delali smo vse, kar smo lahko in kar smo znali, da bi ljudje brali dober časopis. Vem, da ti je bilo izjemno pomembno. Tudi zato se bomo trudili naprej.