Tudi v tej vojni je tako. A videti je, kot da se današnje, moderno človeštvo ni prav nič naučilo iz preteklosti — in da jih avtokrati manipulirajo tako, kot pred desetletji, stoletji.
Žal so tudi mediji sestavni del vsake vojne zgodbe. Še posebej tiste zgodbe, ki je v interesu največjih.
Vojna v dnevnih sobah
Že primera zalivske vojne in vojne v Iraku kažeta na zavedanje politike, da je treba najprej obvladovati medije, če želijo v vojno. Leta 1991, ko je koalicija držav pod vodstvom ZDA napadla Irak, ki je anektiral Kuvajt, se je pokazala moč medijev. Še posebej televizije, ki je prinašala načrtovane slike z bojišča. Izjemno pomembno in zaželeno je bilo poročanje z bojišča, predvsem pa podpora za vojno. Ameriška vlada je prepričala domačo javnost o smiselnosti vojaške operacije.
{embed_info_box}194664{/embed_info_box}
Vojna se je začela v osrednjih poročilih, kmalu pa je sledil nagovor iz Bele hiše. Od tistega dne je bila vojna v naših dnevnih sobah. CNN se je takrat ustoličil kot prva televizijska postaja s 24 urnim poročanjem, bila pa je tudi osrednji medijski kanal, ki so ga povzemali drugi mediji. Vsem skupaj je uspelo prepričati svetovno javnost. Vsaj v ZDA in v Veliki Britaniji je bila podpora vojni velika, protivojnih protestov pa v domoljubnem zanosu niso niti predvajali.
Embedani
Leta 2003, pred napadom na Afganistan in Irak, so ZDA razširile domnevo, da obstaja orožje za množično uničenje. To govori o premišljenih korakih, kako vpeti medije v vojno. V zalivski vojni je bil novinarjem dostop na bojišče onemogočen, iraška pa vpeljala tako imenovano embedded novinarstvo, ki bi ga lahko imenovali tudi “v postelji z vojsko” oz. z virom. Ta pristop je bil skrbno načrtovan. Novinarji so bili partnerji v procesu. Mainstream mediji so sodelovali z vlado pri poročanju. Novinarji se pri poročanju niso distancirali. Niso poročali o krutosti vojne, o tragičnih zgodbah svojcev, ki so izgubili bližnje na bojišču, niti o pogledu druge strani.
{embed_info_box}194665{/embed_info_box}
Slabi dve desetletji sta minili od takrat, še nekaj več od vojne na Balkanu — toda naučili se nismo ničesar. Kaj šele, da bi zmogli preprečiti tisto najhujše, kar se v vojni res dogaja.
Strup
Ruska stran tokrat opravičuje vojno kot “posebno vojaško operacijo”. S to propagando si je zagotovila podporo vsaj dela domače javnosti. Evropska javnost pa se te dimenzije ni zavedala dovolj. Tudi mi spremljamo samo svoje, domače medije. Če bi želeli danes videti to, kar edino smejo videti v Rusiji, bi bolje razumeli zlorabo “resnice”. Kako je tam opisana naša stvarnost, žal ne vemo. A prav tako tudi Rusi ne vedo, kaj o vojni vemo mi in kaj imajo povedati nedolžni civilisti, ki izgubljajo življenja.
V globalni vasi smo ponovno podvrženi propagandi, v okviru katere je nekaj dovoljeno izreči, vse drugo pa je prepovedano. Medijska blokada je odraz neciviliziranega sveta, ki ga vodi enoumje. Samo upamo lahko, da bo ta vojna blaznost čimprej mimo. Zavedati pa se moramo, da bodo breme te vojne nosile še naslednje generacije. Spomnimo se samo balkanskih vojn. Za ameriške medije te niso bile zelo zanimive, čeprav so se dogajala hudodelstva. Tudi med sosedi. Prežeti s sovraštvom, ki jim ga je vcepila propaganda, so po koncu vojne spet morali ponovno zaživeti skupaj. To ni preprosto. Vojna propaganda je strup, ki se pretaka po žilah še mnogih generacij.