Vsekakor gre za nekaj, kar je vredno razmisleka. Pa ne zato, ker volitve, na katerih volilci izbirajo med samo enim ali kvečjemu dvema kandidatoma, spominjajo na volitve v času socializma. Ko so volitve pogosto potekale kot obkroževanje edinega možnega kandidata. Zato bi volitve županov v občinah z zgolj enim kandidatom lahko videli kot nekakšo dediščino socializma.
Kaj je in kaj ni
V resnici pa je razumevanje volitev s samo enim kandidatom povezana z bolj oddaljeno zgodovino. Povedano konkretneje: povezana je s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. Pomemben del te tirnice je slovenska nativna demokracija. Ta je potekala v obliki zborovanj v zvezi s preživetjem ljudi v določeni skupnosti.
Slovenska demokracija se pomembno loči od zahodnega tipa demokracije, ki ga kot edino demokracijo razumemo danes. To pomeni, da v nativni slovenski zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici veljajo drugačni kriteriji, kaj je demokracija. In kaj ni demokracija.
Ta oblika demokracije se je v vrsti značilnosti pomembno ločila od zahodnega tipa demokracije, ki ga kot edino demokracijo razumemo danes. To pomeni, da v nativni slovenski zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici veljajo drugi in drugačni kriteriji, kaj je demokracija. In kaj ni demokracija.
Ena od ključnih razlik je skratka vprašanje, ali je bistvo demokracije izbira med več možnostmi.
Izbira
Da je treba do ideje, da je možnost izbire tisto, kar tvori bistvo svobode, imeti resne zadržke, je v svoji knjigi Izbira že pred časom pisala Renata Salecl. Tako rekoč vsi argumenti, ki jih v knjigi navaja, veljajo tudi za problem, ali je bistvo demokracije dejansko možnost izbire.
Čeprav se nam danes na Zahodu zdi, da je bistvo demokracije v možnosti izbire, ob upoštevanju argumentov Saleclove ugotovimo, da ni tako. Da gre v resnici za zanko. Katere bistvo je, da izbiro enačimo s svobodo. In z demokracijo. Tako svoboda kot demokracija sta namreč vse kaj drugega. In več od izbire.
Lastno mnenje
Če k temu dodamo še nekaj lekcij iz zgodovinsko vzpostavljene slovenske socialne in kulturne tirnice, se vse skupaj še bolj zaplete. Za nativno slovensko demokracijo namreč ni bistveno, da gre za možnost izbire med različnimi možnostmi. Gre za to, da demokratični proces omogoča sodelovanje vseh, ki v tem procesu želijo sodelovati. Vedno, ko to želijo.
Hkrati je povedna tudi oblika sodelovanja v demokratičnem procesu: ne gre za izbiro, ampak za možnost izražanja lastnega mnenja. To je razvidno tudi na ozadju mojih na terenu zbranih negativnih ocen sedanjega tipa demokracije v Sloveniji. Ljudje menijo, da to, kar imamo danes v Sloveniji, ni demokracija. To pa zato, ker ljudem omogoča izbiro samo na vsake štiri leta. Onemogoča pa jim trajno sodelovanje v procesih odločanja.
Da ni več kandidatov, ni nujno odsotnost pravice izražanja mnenja. Mnenje lahko izrazijo pred volitvami in na samih volitvah. Da grejo volit. Ali pa ne. Da obkrožijo edinega kandidata za župana. Ali pa ne. Če lahko izbirajo med dvema kandidatoma, še toliko bolj.
Kadarkoli, kjerkoli
Če upoštevamo zgoraj zapisano, postane jasno, zakaj Slovence v občinah, kjer so volili župana tako, da so imeli samo enega ali morda dva kandidata, to dejstvo ni zmotilo. To, da nimajo na razpolago več kandidatov, ni nujno razumljeno kot odvzem pravice izražanja lastnega mnenja. Svoje mnenje so lahko izrazili tako v debatah pred volitvami kot na samih volitvah. In to s tem, da so na volitve šli. Ali pa ne. S tem, da so na volilnem lističu obkrožili tega edinega kandidata za župana. Ali pa ne. Če so imeli možnost izbirati med dvema kandidatoma, je bila ta možnost še toliko večja. Volitve navsezadnje skladno s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico niso bistvo demokracije. Bistvo demokracije je možnost izražanja mnenj. Kadarkoli kdo to želi. In kjerkoli kdo to želi.
Petrovčič
Možno je, da pritožb glede nedemokratičnosti volitev župana s samo enim kandidatom ni bilo zato, ker so ljudje s tem edinim kandidatom za župana v praksi zadovoljni. In si drugega niti ne želijo. Ali zato, ker imajo vsakotedenskih volitev vsega mogočega že dovolj. In še bi lahko naštevali.
To bi nas moralo pred referendumi, ki bodo to nedeljo, skrbeti. Predvsem zato, ker je Petrovčičeva na soočenju nevladnih organizacij o referendumih o novem zakonu RTV pokazala, kaj danes pomeni “demokratična” razprava. V oddaji so bile tri osebe, ki so zagovarjale stališče za. In štiri, ki so zagovarjale stališče proti. Skupaj s Petrovčičevo jih je bilo pet. Oddajo je uvedel zelo dolg povzetek Avbljeve kolumne proti zakonu. Ni pa bila enaka količina časa namenjena povzetku nobenega teksta, ki zagovarja stališče za zakon. Vsak, ki je gledal to “demokratično” razpravo, je videl dokaz, da to, kar danes v Sloveniji razglašamo za demokracijo, ni demokracija.