Golob je oznanil, da bo Slovenija vendarle priznala Palestino. In to že naslednji teden. Naj povem odkrito: tega ne bom verjela, dokler se to ne bo tudi v resnici zgodilo. Dokler tega ne vidim na lastne oči.

Razlogov za to je več. Postalo je jasno, da je bil glavni problem (s tem v zvezi) Golob. Golob, ki je hotel sedeti na dveh stolčkih. Po eni strani na strani Španije in drugih držav, ki so se odločile takoj priznati palestinsko državo. Torej na pravi, progresivni strani zgodovine. Po drugi strani pa se ni hotel zameriti jedrnim državam EU. Predvsem Nemčiji, ki ob vseh grozodejstvih, ki jih v Gazi dela Izrael, ostaja neomajna podpornica in zagovornica Izraela.

Kolonialni položaj

To hlapčevstvo je glede na gospodarsko odvisnost Slovenije od Nemčije razumljivo. Vsaj iz Golobove perspektive. Kot gospodarstveniku mu je jasno, da je Slovenija dejansko v kolonialnem položaju. Kar pomeni, da ne bi bilo dobro, da se Slovenija Nemčiji zaradi česarkoli resno zameri. Ker bi to za Slovenijo lahko imelo resne gospodarske posledice. Kar za Slovenijo ne bi bilo dobro. Vprašanje je tudi, ali si Slovenija kaj takšnega gospodarsko sploh lahko privošči. Njegov gospodarski um je bil torej na delu. 

Prisotnost tega gospodarskega uma pa hkrati dokazuje, da Golob ni politik. Da poleg pragmatičnega ekonomskega uma ne premore političnega uma, ki ga politik potrebuje za vodenje države. Golob se je v svoji politični presoji ne prvič motil. Zelo motil. Zelo usodno motil. In s tem Slovenijo kot državo in slovenske državljane in državljanke vpisal na napačno, sramotno stran zgodovine. Na stran, ki ne ščiti naroda, ki trpi genocid. Ker za to v resnici gre. Priznati Palestino pomeni dati Palestincem adut, s katerim se kot država lahko postavijo po robu načrtnemu genocidu, ki ga izvaja Izrael.

Ne vprašal ne poslušal

Morda Golob ne ve prav dobro, kaj je genocid. In kaj o teh rečeh pravi mednarodno pravo. Kar bi mu lahko povedali drugi, ki to vedo. A jih očitno ni vprašal, niti poslušal. Zato si je kot predsednik vlade izmišljal za lase privlečene razloge, zakaj Slovenija ne prizna palestinske države.

Eden od teh razlogov je bil, da Palestina ne izpolnjuje pogojev za priznanje, ki so si jih izmislili v Golobovem kabinetu. Govoril je o tem, da ima Slovenija uravnotežene kriterije za priznanje Palestine in da jo bo priznala, ko bo izpolnila kriterije, ki so se jih spomnili. Vrabci so že čivkali, da so ti kriteriji takšni, da jih Palestinci ne morejo izpolniti. Kar bi bil udoben razlog, da Slovenija ne bo priznala Palestine. Nikoli.

In to seveda ne po svoji krivdi. Saj je bila Slovenija menda celo prva od vseh evropskih držav, ki je hotela priznati Palestino. A je ni mogla. Ker Palestinci niso izpolnjevali kriterijev za priznanje. Za nepriznanje palestinske države s strani Slovenije torej ni bila kriva Slovenija. Ampak Palestinci sami. Ki se niso potrudili izpolniti v resnici neizpolnjivih slovenskih kriterijev za priznanje.

Prozorna neinteligentnost

Ni jasno, kako si je Golob zamislil, da bo ta manever deloval. Kako je lahko mislil, da ne bomo uvideli njegove prozorne neinteligentnosti. Kako je lahko mislil, da mu bo kdorkoli nasedel. Očitno se je navzel še ene od neprijetnih lastnosti Janeza Janše — namreč podcenjevanja državljanov. Niti Golob osebno niti člani njegovega kabineta očitno še niso dojeli, da so slovenski državljani bolj lucidni, kot se morda zdi. Je že res, da so običajno tiho. Da molčijo. In nič ne naredijo. Toda iz tega sklepati, da nič ne razumejo, je prvovrstna politična napaka. Ki politike, ki jo prakticirajo, praviloma stane nadaljevanja njihove politične kariere.

Politiki, ki s svojimi praksami demonstrirajo tovrstno držo, namreč na naslednjih volitvah praviloma izgubijo. To se zgodi celo Janši, ki ima za seboj vojaško disciplinirano in organizirano volilno telo. Še toliko prej pa se to zgodi politikom, ki nimajo vojaško organiziranega in discipliniranega volilnega telesa. In med te politike sodi Golob.

Kultura nevidnosti

Golobovemu vedenju je botroval vsaj še en pomemben vzrok. To je politična kultura nevidnosti, ki je del zgodovinsko vzpostavljene slovenske socialne in kulturne tirnice. Slovenci to prakticirajo že od približno 9. stoletja dalje. Že okrog tisoč petsto let prakticirajo politično kulturo nevidnosti, ki jo samo občasno, vsakih nekaj stoletij, prekinejo z vidno politično aktivnostjo. Recimo s kmečkimi upori. Z bojem proti okupatorju. Z razglasitvijo samostojne države.

Toda teh nekaj odločnih nastopov v zgodovini ne more spremeniti dejstva, da Slovenci v politiki nočejo biti vidni. Da se v njej nočejo javno in vidno angažirati. Se izpostaviti. Ker očitno menijo, da takšno delovanje ni smiselno. Niti koristno. Še več: lahko je celo nevarno.

Golobovo mlatenje prazne slame, da bo Slovenija priznala palestinsko državo, če bo ta izpolnila pogoje, ki ji jih nalaga Slovenija, sodi v to politično kulturo. To je to politično vedênje. Navsezadnje je Golob tudi govoril, da bo Slovenija priznala Palestino, ko se bo oblikovala dovolj velika skupina držav, ki bodo vse skupaj naredile ta korak. Slovenija bi se torej skrila v množici drugih držav, ki bi priznale Palestino. Ker potem ne bi bila vidna in problematična. In ne bi izzivala negativnih posledic s strani držav, ki so na strani Izraela.

Obstajajo pa situacije, ko je politična kultura nevidnosti zgodovinska sramota. Pri kolaboraciji z nemškimi, italijanskimi in madžarskimi okupatorji je šlo za to. In pri nepriznanju palestinske države gre za isto. 

Rešitev zavožene kariere

Ni povsem jasno, ali je to končno dojel tudi Golob. In njegov kabinet. Ali se za napovedjo, da bo Slovenija priznala Palestino že naslednji teden, skriva kalkulacija o političnem preživetju? Golob zdaj razume, da je ob vseh političnih fiaskih, ki si jih je doslej (še lahko) privoščil zaradi politične večine, ki jo v parlamentu ima, priznanje Palestine ena od tistih potez, ki lahko reši njegovo zavoženo politično kariero. To sicer ni dovolj. Predstavlja pa nujni pogoj te rešitve.