Tako kot vse prejšnje vlade tudi sedanja izpostavlja medije — na čelu z RTV — kot ključne organizme družbe, ki jih je treba ozdraviti. Drži. Bolezensko stanje je treba diagnosticirati in takoj začeti z zdravljenjem. A prav resne analize, kaj je v resnici narobe in kako se lotiti sprememb za bolj zdrav organizem, še nismo zasledili.
Bojazen ostaja
Ideja, da bi po novem predlogu Zakona o RTV Slovenija namesto enega (generalnega) direktorja bili kar štirje, je morda koristna. Ali pa tudi ne. Lahko pa je škodljiva z vidika učinkovitosti. Z učinkovitostjo ima javni servis ponavadi probleme. Takšna sprememba ni videti zelo nujna in pomembna za zdravljenje RTV.
Kaj od RTV pričakujemo v digitalni dobi? Kaj, da bo od vseh nas skupaj in od vsakogar posebej? To ni vprašanje samo za plačnike RTV prispevka, temveč tudi vprašanje za RTV sámo. Ne samo, kaj hočemo za ta prispevek, temveč tudi, kaj lahko glede na razmere na trgu sploh dobimo.
Če bi živeli v idealnem svetu in se odlikovali z visoko politično kulturo, se nam tega ne bi bilo treba bati. Ker pa ne živimo v idealnem svetu, ta bojazen ostaja.
Obvezno ali ne?
Razprava o RTV prispevku — ali naj ostane obvezen ali ne več —, je politično, pravzaprav demagoško vprašanje.
Nekatere skandinavske države so se sicer otresle obvezne naročnine, vendar so jo nadomestili z davkom na RTV, ki pa gre spet iz javnih sredstev — pa še bolj odvisen je od volje in vpliva politike.
Jasno je, da moramo zagotoviti sredstva za javne storitve, če seveda čutimo po njih potrebo. In zaenkrat je naročnina še najbolj oprijemljiva in najmanj fleksibilna oblika financiranja.
O potrebnosti in nepotrebnosti financiranja BBC z naročnino (licenčnino) — ki je zdaj ključni vir prihodkov britanskega javnega servisa — naglas razmišljajo tudi na Otoku. Javni servisi so na prepihu še marsikje po svetu.
Ideja, da bi po novem predlogu ZRTVS namesto enega direktorja bili kar štirje, je morda koristna. Ali pa tudi ne. Lahko je škodljiva z vidika učinkovitosti. Z učinkovitostjo ima javni servis ponavadi probleme. Takšna sprememba ni videti nujna in pomembna za zdravljenje RTV.
Javno seciranje
Ob tem javnem seciranju javnega servisa bi si v Sloveniji morali zastaviti vprašanje, kaj od RTV sploh pričakujemo. Kaj od javnega servisa pričakujemo v digitalni dobi? Kaj pričakujemo od javnega servisa, da bo od vseh nas skupaj in od vsakogar posebej? In to ni vprašanje samo za plačnike RTV prispevka, temveč tudi vprašanje za RTV sámo. Ne samo, kaj hočemo za ta prispevek, temveč tudi, kaj lahko glede na razmere na trgu sploh dobimo. Medijska strategija bi morala slediti tem razpravam in določiti, kaj je tista vrzel, ki jo RTV mora zapolniti — ker jo drugi medijski ponudniki ne morejo — in koliko to stane.
Dnevno prepiranje
Toda dnevno prepiranje o vsem, kar RTV počne (ali ne počne), tem nujnim ciljem ne sledi in ne koristi. Ravno nasprotno! RTV Slovenija je recimo ostala brez pravic za prenos kvalifikacijskih košarkarskih tekem, kot nedavno s Hrvaško in Švedsko. Ljubitelji športa so to seveda opazili, medtem ko marsikaj dobrega, kar javni servis tudi ponuja, običajni državljani spregledajo. Slovenci smo nedvomno športna nacija, zato je škodljivo pozabljati na pomen športnih vsebin, ki nas povezujejo. Naloga RTV ni razdvajanje, temveč povezovanje in iskanje javnega interesa. Stičnih točk, ki povezujejo vse člane družbe. In ob vsem tem, kar RTV vendartle še premore, so mnogi aktualni upravljalski koraki in predvsem tako kruto mrcvarjenje RTV pred očmi javnosti vse prej kot pot k njeni ozdravitvi.