Po zamenjavi vodstva Levice prejšnji teden je javnost dobila informacijo, da je v stranki vse v redu. Da gre samo za zamenjavo vodstva. Mesec je položaj koordinatorja zapustil sam, ker je zaznal, da povzroča notranje delitve. V tekmi za vodenje stranke med Kordišem in Vrečkovo je podprl slednjo. Ta je nazadnje zmagala.

Po izvolitvi je povedala, da Levica ostaja trdna in enotna in zapela nekaj slavospevov Luki Mescu. “Najboljši retorik”. O točnih podatkih o številu glasov na volitvah ni želela govoriti, kar je utemeljila s posebnostjo notranje demokracije v Levici. Napovedala je tudi delo na terenu.

Skratka: gre za povsem napačno komuniciranje z javnostjo. Katerega rezultat je, da nastaja vtis, da je Levica v krizi. Kar ni daleč od resnice. Levica ima težave že nekaj časa.

Lév je lahko kdorkoli

Osnovna težava je, da si v stranki — tako kot v slovenski politiki nasploh — vsak po svoje predstavlja, kaj je sploh levica. V Sloveniji je levica namreč lahko vse. Tudi Pahor, recimo. Ali Fajonova in Golob. Ki s politično levico nimajo nobene zveze. Politična levica so vsi, ki se jim zdi, da se lahko tako deklarirajo. Ne da bi poznali kakršnokoli teorijo politične levice. Ali zgodovino leve politične misli.

Ko sem pred kratkim kolega na FDV — politologa in levičarja — vprašala, ali ga kdo s tako imenovane slovenske levice o tem kdaj kaj vpraša, je rekel, da ne. Da gre za popolno odsotnost teoretskega razumevanja leve politike. Da celo mladi desničarji teoretsko danes naredijo več kot tako imenovana levica. Kar se posledično vidi v praksi.

Tako kot je v slovenski znanosti lahko antropolog vsak, ki se za to odloči — ki torej v medijih ali na nastopnih predavanjih za habilitacijo brez znanja in poznavanja discipline govori neumnosti —, je tudi v slovenski politiki lahko levičar vsak, ki se tako deklarira. Dovolj je, da se bolj kot desnica zavzema za socialno državo. Ali da je bolj liberalen kot slovenska katoliška cerkev, katere duh kot slab zadah preveva slovensko desnico.

Nagrade

Slovensko volilno telo, ki je večinoma spontano levo, vsak odmik od desnice nagradí. Ob pomanjkanju resne levice — takšne, ki bi imela jasen program in ki bi na tem delala tako v parlamentu kot tudi z bazo in v bazi — je nagrajen vsak, ki je bolj levi od Janše in ki ima možnost na volitvah premagati Janšo.

Takšnemu razmišljanju volilnega telesa napačno rečejo “antijanšizem”. Bolj ustrezno poimenovanje bi bilo “iskanje levice”. Ki je ni. Zato volilno telo nagradí vsakogar, ki vsaj od daleč spominja na levico. Zadnji je to nagrado pobral Golob.

Tudi Levica nima jasne predstave, kaj je levo. Izpostavljanje ekosocializma itd. sicer vzbuja upanje, da jim je vsaj za silo jasno, kaj bi lahko bila politična in socialna leva alternativa. Toda v praksi se stvar zaplete.

Preveliki kompromisi

Kordiš pravilno poudarja, da se je stranka v praksi preveč oddaljila od svojega programa in da sklepa prevelike kompromise, da lahko sodeluje v vladi. Zato je Mesec ob odhodu med uspehi Levice pod njegovim vodstvom omenjal tudi zaprtje trgovin ob nedeljah. Kar je smešen politični dosežek. Ne da je nepomemben. Za zaposlene v trgovini je zelo pomemben. Toda to ni tisto, kar bi morala početi politična levica, katere cilj je ekosocializem. Najmanj, kar bi takšna stranka morala početi, je to, da bi vedno in povsod borila za prevlado socialne racionalnosti nad neoliberalno ekonomsko racionalnostjo. Tega pa stranka ne počne. In tudi drugih reči, povezanih z doseganjem svojega političnega cilja, ne počne. Tu ima Kordiš prav.

Kdo je najbolj nadarjen?

Toda problem Levice s Kordišem ni samo v tem, da ima Kordiš prav. Ampak to, da je bistveno bolj politično inteligenten od Mesca in Vrečkove. Ki ob njem delujeta precej nebogljeno. Poleg tega pa je v Levici prav Kordiš — in ne Mesec, kot je napačno izpostavila Vrečkova — najbolj nadarjen politik. To je jasno demonstriral med kampanjo za predsednika republike. Že takrat sem zapisala, da če bo v politiki ostal, predsednik republike tudi bo. Če bo hotel. Če se ne bo odločil ustanoviti in voditi resne leve stranke. 

Zadeva v Levici je naslednja: stranka je ne samo v resni krizi, ampak je prešla v fazo, značilno za delovanje socialnih skupin v družbah, ki funkcionirajo po logiki domačijskega produkcijskega sistema. In temu sistemu se reče cepitev. Cepitev je notranja zakonitost družbe, ki delujejo po tej logiki. Kar smo videli že večkrat. Najbolj očitno v LDS. Cepitev je pokopala LDS.

Pokop: po poti LDS

Zato je Vrečkovi verjetno jasno, da lahko Levico pokoplje. Odtod njeno govorjene o trdnosti, enotnosti, delu na terenu itd. Kar je vse lepo in prav. A ne bo dalo rezultatov. To pa zato, ker Vrečkova — kljub vrsti pozitivnih lastnosti, ki jih ima — ni oseba, ki bi lahko poenotila stranko. Ona je prej oseba, ki bo stranko pokopala. Tako kot je Kresalova pokopala LDS. Za poenotenje stranke je treba imeti karizmo, ustrezno energijo in močan socialni nastop. Vrečkova nima nič od tega. Vrečkova je tako kott Fajonova — na katero neizogibno spominja — nekoliko socialno čuteč birokrat. Ni borka. Ni “fajterka z jajci”. Kar je to, kar zdaj Levica potrebuje. Kar nas spet vrača h Kordišu.

Da je Mesec na volitvah podprl Vrečkovo, je bila ena od njegovih številnih političnih napak. Njega si namreč ne bomo zapomnili niti po politični inteligenci, niti po pronicljivosti, niti po teoretskem poznavanju stvari, niti po politični nadarjenosti, ki mu jo pripisuje Vrečkova. Zapomnili si ga bomo po političnem kompromisarstvu in politični mehkosti. Kar v slovenskem političnem prostoru ni nujno slabost. Spomnimo se stranke DESUS, ki je potonila, ko jo je nehal voditi Mescu izjemno podobni Erjavec.

Je pa res, kar je povedala Vrečkova: Mesec ima zasluge, da je Levica sploh v parlamentu. Toda zdaj, ko koordinatorka postala Vrečkova, stranka nima možnosti, da bo na naslednjih volitvah tam tudi ostala.

(Ne)večinska podpora

Še beseda o posebnosti notranje demokracije v Levici. Ja, res je, sistem zastopnikov oz. delegatov je posebna oblika demokracije, katere pasti pa se v Levici ne zavedajo. Niso brali Kardelja. Poenostavljeno povedano: težava je v tem, da ima večinsko podporo Kordiš, ne Vrečkova. In ker Vrečkova po zmagi ni izbrala Kordiša za svojo levo in desno roko, je povzročila še večji razdor.

Večina stranke upravičeno čuti, da jo je vodstvo stranke izdalo. Če bi bila Vrečkova politično inteligentna, bi takoj odstopila. In prepustila mesto koordinatorja tistemu, ki ima med člani stranke največ podpore. Večina glasov delegatov ni dovolj. Še posebej ne, če se ta večina ne sklada z večino glasov članov. Če pride do takšnega protislovja, mora zmagati večina članov stranke. Kar nas spet vrača h Kordišu.

Če nočejo potoniti

Toda tu je treba čestitati Mescu: premogel je dovolj inteligence, da je, ko je izgubil večinsko podporo med člani — izgubljati jo je začel že pred leti, ko se je sam skliceval na večino, ne pa na konsenz v stranki —, odstopil sam. V dobrobit stranke. Bravo, Mesec!

Zdaj mora to narediti še Vrečkova. In če noče potoniti, se mora Levica soočiti s problemom, ki ga ima. In ga začeti reševati. Postati mora resna leva politična stranka. To od nje zahteva večina njenih članov.

Sprejeti pa mora tudi pravilo, da je za vsako ključno odločitev potrebna večina glasov članov stranke. Ne večina glasov zastopnikov. Če tega ne bo storila, je z Levico konec. Kot politična opcija ji ostaja samo še združitev s Socialnimi demokrati. In izguba večine članov. Ki bodo šli h Kordišu, če se bo odločil ustanoviti svojo stranko.