In ker je v mrtvi sezoni tudi v glavnem vse zaprto, sem imel še srečo, da sem na nek sobotni večer naletel na odprt pajzl. Izkazalo se je, da je bolj ali manj namenjen domačinom. Ampak niso nič komplicirali, to že moram povedati. Še več! Na Hrvaškem je kajenje v lokalu še vedno dovoljeno, kar je pa še poseben luksuz. Prekrasno.

Back to Vižmarje.

O našem lokalnem lokalu sem pisal že večkrat, vendar bo zgodba tokrat drugačna. S čudnim twistom.

Jebena stranka

Kak slab teden dni nazaj sem nazdravljal z gosti. Imeli so nekega močnega makedonskega hudiča. Ali grškega, kdo bi vedel. V glavnem, neka rakija. In potem sem se ne ravno pri zdravi pameti, a poln optimizma odpravil še v ta naš, domačinom namenjeni bife. Misleč, da sem tu varen. Saj sem domačin, ne? Imam protekcijo.

Izkazalo pa se je, da je novi najemnik — sicer nek bivši nogometaš — malo drugačnega mnenja.

Začelo se je tako, da sem polil pivo. Ne zanikam, da sem bil že malce okajen. Ampak saj vsi vejo, da sem tudi trezen štorast človek, ki rad kaj privrne.

Naprej. Bila je kakšna tretja runda, ko sem prevrnil kozarec. Padel je na tla in se razbil. Pa spet neka jamrarija. In ko je tretja runda šla h koncu, je padlo še opozorilo, da glasno govorim. Seriously? In potem seveda še to, da ne morem več naročit pijače. Ker da vinjenim ne strežejo. Mind you, to ni niti približno res — vsaj ne v tem lokalu —, ampak ta večer sem bil očitno jaz jebena stranka. Če ima šef slab dan, se mora nad nekom kurčiti.

WTF

Ta nepostrežba je bila kaplja čez rob. Pa sem mu rekel: »A se ti zavedaš, kaj je tvoje delo?«

On pa (nadrkano): »Seveda vem, menda me ja ne boš ti učil.«

»E, pa, majstr, let me get some newsflash for you: brisanje politega piva, pometanje razbitih kozarcev, poslušanje glasnih pogovorov okajenih strank … — that's the job, prjatu! That's the job! That's the job, če si v gostinstvu! A si mislil, da bojo cel dan uletavale stare mame pa pile kofe, ki jim ga boš računal pet evrov? That's the job, butl. Če nisi sposoben tega furat, pejd raj nazaj fuzbal špilat!«

Bil sem prav ponosen, da sem naredil tak case for myself kot kakšen res hud odvetnik iz ameriškega filma. In ga zraven še porogljivo gledam.

On pa: »Jure, spizdi dam.«

Ne morem verjet ušesom.

»Jure, nočem težav. Pejd lepo domov.«

Ampak čakaj malo, jaz sem domačin! Jaz sem zaščitena vrsta. Snežni leopard! Fucking panda! Kaj je to zdaj?

»Jure, nočem težav, sam pejd dam. Resno.«

What the fuck, man. Pa sem šel. Doma sem fasal še lekcijo s strani gospe žene, ampak ne bi zdaj o tem. Ker me niti ni preveč zanimalo. Če se me baba naveliča, lahko še vedno grem v klet. Ampak kam bom šel pa na pivo, če me v lokalnem baru benajo?