Tam, kjer plešejo tulipani je novi roman Irene Svetek, v katerem avtorica raziskuje zgodbo svoje družine. Skozi preplet resničnih in fiktivnih dogodkov razkriva usode žensk treh generacij. Začenja se leta 1912 v mestu Vršac na srbsko-romunski meji, kjer se v času vojn, političnih preobratov in družbenih sprememb odvija ljubezenska zgodba, ki bo zaznamovala prihodnje rodove. Gre za osupljivo družinsko sago, ki skozi usode osrednjih junakinj — babice, hčere in vnukinje — preigrava vprašanja preživetja, identitete in prenosa travm s prednikov na potomce, ob tem pa v ospredje postavlja moč ljubezni in družinskih vezi.

Irena Svetek (1975) je doktorirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na FF v Ljubljani. Za svoj prvi roman Od blizu je leta 2004 prejela nagrado SKS za prvenec. Napisala je še romana Sedmi val (2008) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014), ukvarja pa se tudi s scenaristiko. Leta 2021 je izdala Rdečo kapico, prvo iz trilogije psiholoških kriminalk, in po njej je pripravila tudi scenarij za televizijsko serijo. Sledili sta nadaljevanji Beli volk (2022) in Črni princ (2023). Irena Svetek je glavna urednica plaforme Beletrina Digital. Knjiga je izšla pri Beletrini.

Irena Svetek: Tam, kjer plešejo tulipani

Katarina Katka Garaj leti. Bosa je, na sebi ima le belo obleko. Leti visoko nad strehami hiš, visoko nad starim avstro-ogrskim mestom, nad tlakovanimi cestami, pod katerimi se vije ozka struga, skozi katero teče mali Mesić, potoček, čez katerega je, kot bi bil Donava sredi Bukarešte, zgrajenih devetnajst mostov. Najlepši med njimi, pravijo mu most pri Mali cerkvi, je star več kot dvesto let. Njegov kamen je povsem zlizan, čas je prenehal šteti korake v drevoredu pod krošnjami visokih topolov, v katerih debla so vrezana imena nekoč davno zaljubljenih mladih. Na drugi strani mosta stoji Dvorna ulica, na njej že več desetletij rastejo tulipani s kot kri rdečimi cvetovi. Včasih čez mestne parke zaveje ledeno mrzel veter in jih upogne, vendar se spet dvignejo in rdeči cvetovi divje zaplešejo. Naenkrat zapiha veter južnega Banata, njegov hladni piš se ovije okoli Katkinega telesa, ki se dviguje nad hišami, nad njihovimi strehami in dimniki. Katka leti, leti, visoko, visoko v nebo, čez mestni trg in Vladičanski dvor, čez vrhove katedrale svetega Gerharda, čez park, na vogalu katerega še danes stoji Schmidtova pekarna, pod njo izginja mestece skupaj z zgodbami, ona pa leti daleč, daleč proti soncu, kjer jo čaka Teodor, njen ljubi Teodor Butzul, nadarjeni slikar, ki se je že zdavnaj pridružil duhovom mesta. Mesta, ki so mu Madžari rekli Versec, Srbi Vršac, Nemci Werschetz in Romuni Vârşet.

Vršac, SFRJ, 18. 9. 1965

Svetlo modre oči Katarine Katke Garaj so strmele v ljudi, ki so sedeli za mizo in se ji smehljali. Za vsakim izmed obrazov se je skrivala zgodba, ki jih je povezovala. Toliko ljubezni in toliko gorja … Rada jih imam, vendar ne vseh, še zdaleč ne vseh … Okoli nje pa so že lebdeli duhovi preteklosti. Še malo, počakajte samo še malo… Ne bodite nestrpni, kmalu se vam pridružim … Večer je padel na mesto in ga ovil v temno moder plašč, zvezde so ležale posute po nebu. Do takrat, do takrat pa … nekaj časa bi bila še tukaj … Dlan njene drugorojenke je prijela za pecelj kozarca in ga dvignila proti njej.

“Draga mama, želim ti vse najlepše in, seveda, še na mnogo let.”

Poteze na obrazu njene hčerke so bile nežne, kot takrat, ko je bila še otrok. Nekateri se preprosto rodijo z milino, ki jih nikoli ne zapusti. In Ana je bila zagotovo ena od teh. Ob njej je sedela Maria Madera, Katkina mama, zdaj že stara kot Metuzalem, pa vendar živa.

Tukaj so duše, ki jih ne morem kar tako zapustiti …

“Babica, koliko si stara?”

Katka se je obrnila k vnuku, drobnemu fantiču s skodranimi temnimi lasmi, ki je sedel poleg njene hčerke in z velikimi rjavimi očmi radovedno zrl vanjo.

“Sebastian, tega se starih gospa ne sprašuje, ampak ker te imam tako zelo rada, ti bom zaupala nekaj, česar ne smeš povedati nikomur.”

Katka je sklonila sivo glavo proti dečku in mu šepnila na uho: “Rodila sem se v prejšnjem stoletju, ko še ni bilo Jugoslavije, ampak smo živeli v monarhiji.”

Sebastian je razširil oči, njegove obrvi so se dvignile.

“V monarhiji?”

“Tako je, v Avstro-Ogrski monarhiji. Vidiš, tukaj …”

Stegnila je roko in s prstom pokazala na trg.

“Včasih se je imenoval Franz Joseph-Platz … Po njem so vozile kočije …”

Za nekaj trenutkov je zaprla oči, nato pa je njen pogled zdrsnil čez cesto proti nizki stavbi. Na zlizani fasadi ni bilo več njegovega imena, imena, ki je včasih krasilo pročelje stare avstro-ogrske hiše, v kateri je imel Teodor Butzul atelje, kjer mu je večkrat pozirala gola. Za trenutek se ji je zvrtelo in duhovi so bili ponovno ob njej, čutila je njihov nemir.

“A bomo še dolgo tu? Kmalu sem zmenjen …”

Obrnila je glavo in se zazrla v svetlolasega fanta, ki je sedel na drugi strani mize in se živčno oziral proti trgu, od koder je prihajala živahna glasba. Ni ga marala, nikoli ga ni vzljubila. Florian je bil pritepenec, ki ga je drugi mož njene hčerke pripeljal s sabo iz prejšnjega zakona.

Katka je pogledala v hčerinega pastorka.

“S kom si zmenjen?”

“Florian je zaljubljen,” se je namuznil Sebastian, nato pa sklonil glavo, ko je brat dvignil roko, da bi ga udaril.

“Še eno tako, pa te bom …”

Ana je pogledala na drobno ročno uro.

“Florian, prosim. S Sebastianom bosta ostala s Katko, jaz pa grem pogledat, kaj se dogaja, zakaj Tatjana še ni prišla …” Ana se je dvignila s stola. “Počakajte tukaj, hitro bom nazaj …”

Tatjana je bila prva vnukinja Katarine Katke Garaj, bila je tudi prvi otrok njene hčerke Ane. Imela jo je z moškim, ki jo je rešil s tistega grozljivega otoka, kjer so jo zverinsko mučili … Katka je zatisnila oči, ni želela razmišljati o tem.

“Mama, me slišiš? Rekla sem, da bom hitro nazaj.”

Zazrla se je v hčerko.

“V redu, slišala sem te, tukaj bomo počakali.”

Gledala je za Ano, ko je hodila med mizami proti stojnicam z vinom, ki so stale na drugi strani trga.

Kako zelo je podobna očetu, tako zelo je podobna Teodorju Butzulu … Še malo, ljubi moj, samo še malo in pridem k tebi.

Po zraku je odmevalo pokanje petard. Katka je sedela na stolu za mizo kavarne Evropa in v naročju držala utrujenega vnuka, poleg nje je sedela njena mama Maria Madera in s praznim pogledom zrla v svet. Katka je gledala v trg pred sabo, obdan z živahnimi kavarnami, trgovinami in restavracijami, otroci so se podili mimo stojnic s spominki in vetrnicami kričečih barv, ki so ob vrtenju utripale, kot je utripalo nebo, s katerega so se razlivale barve ognjemeta. Mladi in stari so dihali zrak, poln vonja po pravkar pečenih klobasah in karameliziranih jabolkih, pogledi obiskovalcev, ki so prišli od blizu in daleč, da bi se udeležili največjega festivala vina v regiji, so drseli po razstavljenih kozarcih medu, lectovih srcih, predvsem pa po steklenicah, ki so hranile ponos vinorodne dežele: caubernet sauvignon, italijanski rizling in frankovka so bili nekateri izmed napisov na etiketah, ki so ponosno razkazovali svoje črke in čakali, da se združijo s pogledi kupcev. Z velikega odra na glavnem trgu se je slišala glasba in veselje zbrane množice se je dvigovalo visoko v topel jesenski zrak.

Desetletni Sebastian je noge naslanjal na nizek kamnit zid, oči je imel zaprte in videti je bilo, da je v naročju babice zaspal.

“Moj ubogi, ubogi Sebastianček,” je rekla Katka in pobožala vnuka po temnih laseh. “Kako si utrujen, revček moj. Glej, Florian, kar zaspal je,” je dvignila pogled k dečku s svetlimi lasmi, ki je nestrpno pogledoval po ulici, kot bi nekoga čakal.

“Rekla si, da bosta Tatjana in Ana vsak hip prišli. To si rekla že pred pol ure.”

Katka je pogled spustila nazaj na speči obraz vnuka.

“Če ju čez pet minut še vedno ne bo, boš peljal Sebastiančka v haciendo.”

Štirinajstletni deček se je sunkovito obrnil.

“Kaj?”

“Dobro si me slišal, Florian.”

“Saj veš, da sem zmenjen z Lumino …”

“Ne pregovarjaj se z mano, naredil boš, kot bom rekla.”

Florian je pomisli, kako samovoljno je vedno krojila usodo njegovega življenja. V mislih je zagledal prizor, v katerem užaljena Lumina odhaja izpred odra na glavnem trgu, njemu pa njene naklonjenosti, ki se je čudežno pojavila, še sam ni vedel, zakaj in kako, ne bo nikoli več uspelo dobiti nazaj.

“Zakaj moram biti tu, zakaj ne dovoliš, da grem?!” je razburjeno zavpil.

“Mein Gott, Florian! Peljal boš Sebastiana v haciendo, tako sem rekla, in nikakršnega ugovarjanja ne bom trpela.”

Solze jeze so privrele iz mladih oči.

“Zakaj moram vedno jaz skrbeti zanj?! Zakaj?!”

“Zakaj, zakaj! Zato, ker je tvoj brat!”

Na nebu se je zabliskalo in snopi pisane svetlobe so se ponovno razlili čez večerni horizont. Slišalo se je veselo vzklikanje množice, ki se je valila po ulicah starega mestnega jedra, v Florianu pa je vrelo od krivice. Temnolasa glava, naslonjena na Katkino ramo, se je premaknila in desetletni Sebastian je odprl oči.

“Je mami že prišla?” je vprašal in zamežikal v osvetljeno nebo.

Slišati je bilo melodijo, ki je prihajala z glavnega trga, kjer se je odvijal dolgo pričakovani koncert. Koncert, ki ga Florian ne bo videl. Prav tako kot ne bo občutil dotika Luminine dlani, ki bi zdrsnila v njegovo, videl njenih rjavih oči, ki bi se mu toplo nasmehnile, medtem ko bi grizla rdeča karamelizirana jabolka in bi se sreča iz njegovega pogleda topila skupaj z glazuro na sadežu in mu tekla po koži, dokler se ne bi vsa sladkost dolgo pričakovanega večera zlila v njegovo zaljubljeno srce. Ampak tega zdaj ne bo. Jezno je pogledal desetletnika, ki je vstal iz babičinega naročja in se s težavo postavil na noge. Florian je strmel v železno okovje, ki je od njegovega drugega leta oklepalo tanke bratove noge.

“Pojdita do hiše, midve z Mario pa greva poiskat Tatjano in Ano.” Katka se je dvignila s stola, iz torbice izvlekla majhno usnjeno denarnico in na mizo stresla nekaj kovancev. “To bi moralo biti dovolj …” Sebastian je skušal sesti na leseni voziček, ki je bil pripet na moško kolo, vendar mu ni uspelo. Katka se je obrnila proti Florianu. “Hilf ihm! Vidiš, da ne more zlesti gor!”

Florian je strmel v drobnega dečka pred sabo in pomislil, kako bi bilo, če oče ne bi zapustil mame in se ne bi preselil k Ani, ki mu je rodila tega, tega … Na obrazu mu je visel prezir, zgornja ustnica se mu je ukrivila. Stopil je k bratu in mu dvignil noge, vpete v kovinsko ogrodje, ter ga posedel na voziček.

“Pazi na mojega Sebastiančka, počasi vozi, da se mu kaj ne zgodi.”

Sedel je na kolo in se poln potlačene jeze, ki ga je z vsakim dnem bolj in bolj mrcvarila in se kot strupena odplaka nalagala v njegovih organih, odpeljal mimo Svetosavskega trga, stran od svoje ljubezni, stran od sreče, ki mu je pripadala … Od silnega sovraštva ga je bolel trebuh. Z vso močjo je pritiskal pedala in na licih začutil veter, ki se mu je zaletaval ob kožo. Srce mu je začelo glasno razbijati.

“Ne tako hitro, Flori, bolj počasi, padel bom!” Tiho bodi, kripelj, je brbotalo v njem. “Flori, paadel booom!!!” Ko bi vsaj in bi te povozil avto … Stisnil je zobe in zapeljal na makadam. Voziček je začelo tresti, obrnil je glavo in videl, kako se je Sebastian z rokami prijel za rob. Ostro je zavil in še močneje pritisnil na pedala.