Krasno. Zadnja leta srkam svoj presneti gin tonic po slamici, ki se po dveh minutah spremeni v pire krompir. Ušesa si čistim s palčko, ki ima med dvema kosmoma vate tako togo in trdo leseno špilo, da bi z njo lahko skopal rov do Kitajske. Kupujem štoraste in povsem nepraktične vrečke za večkratno uporabo, ki zasedajo toliko prostora, da se bom počasi moral izseliti v prizidek. Pijem pijačo iz plastenk s pritrjenimi zamaški, ki mi med pitjem lezejo v nos.

In vse to … — zakaj? Da na koncu pride nekaj smrdljivih starih prdcev z veliko preveč denarja in razstreli svet na prafaktorje? Ali zato, ker veliki in dragi avti niso več dovolj dobra kompenzacija za smoki med nogami?

Tako zelo narobe

Vem, da je moja jezna miselnost povsem zgrešena in da je moje dolgoletno izpostavljanje možnosti predrtega bobniča zagotovo nekdo na svetu cenil. A kako težko je najti smisel v čemerkoli, če ti nekdo vsakih pet minut govori o 3. svetovni vojni s takšno lahkotnostjo kot o špagetih z bolonjsko omako! Beseda vojna je postala del vsakdanjega besedišča, od neskončnega bulšita utrujeni ljudje pa ob njej niti več ne trznemo. Kot bi namenoma ignorirali orjaškega slona v sobi. Kot da bi se počasi adaptirali na dejstvo, da nas je nekdo proti naši volji pahnil v sobo pobega brez vrat. Časov, ko bi bilo vse popolnoma v redu, se sploh ne spomnim več. Najbrž jih nikoli ni bilo.

A tako zelo narobe, da je vsem že vseeno za vse, najbrž še nikoli ni bilo.

Ljudje se ukvarjajo z vsem — razen s tem, da svet vodijo psihopatski idioti, ki se obnašajo kot otroci s pištolami v sobi, polni ljudi. In če z njimi ne delaš v rokavicah, če jim ne govoriš, kako fantastični so, te pač ustrelijo. Ali pa te ustrelijo po nesreči. Brez večje škode. Ker so tako ali tako pomembni samo oni in njihovi zgodovinski politični dosežki. Vpisati se v zgodovino. Četudi kot negativci. V instačasih je pač pomembno narediti vtis.

S Krka v Dubaj

Ampak ne, ljudi to ne moti. Ljudi moti to, da imajo njihovi sorojaki dovolj denarja, da dopustujejo v Dubaju. In da jih je od tam treba reševati. Ker le zakaj bi reševali nekoga, ki živi tako perverzno razvratno življenje? Zakaj bi kdo šel kamorkoli drugam kot na Pag ali Krk?

Zgražajo se taisti ljudje, ki so še nekaj let nazaj privoščili smrt tistim, ki so v časih pandemije iz slovenske kletke potovali na Zanzibar. Ali kamorkoli. “Prav jim je, kaj pa je treba po svetu laziti in se bahati z denarjem,” je iz Facebook greznice sladostrastno vpila uporabnica, ko so prihajale novice o okuženih turistih. Ker ko nekdo preseže meje zatohle zaplankanosti, kar naenkrat ni več otrok, oče, partner ali starš nekoga. Kar naenkrat postane nekdo, za katerega nam ne bi smelo biti mar. Skrajni egocentrizem, ki ga v mnogo hujši obliki furajo tisti, ki so si prisvojili svet. Če ni po naše, je treba vse uničiti.

Predvolilni resničnostni šov

In potem je tukaj še slovenski, s svetom in vesoljem povsem nepovezan resničnostni šov. Predvolilna kampanja. V kateri se ne premaknemo nikamor. Politiki in tisti, ki bi to radi bili, so se spremenili v Instagram starlete, ki nas poskušajo zabavati s kakor da prikupnimi vsebinami na družbenih omrežjih.

Na soočenjih je mogoče reči karkoli. Brez posledic. Ljudje se po novem javno borijo za bahače, ki imajo na vesti človeško življenje — če so le puščice usmerjene proti pravi politični opciji. Nič ni več pomembno, samo da zmagajo naši. Odpreti te dni Facebook je tako kot po poplavi odpreti kanalizacijo. Vate butne vsa nesnaga. Celo ljudje, ki na Facebooku že leta niso objavili nič pametnega — razen da so širili viruse tipe “Poglej, kdo sledi tvojemu profilu” —, so se čez noč prelevili v vsevedne politične analitike in agitatorje. Kot da me bo teh nekaj puhlih objav, ki jih najbrž niti niso napisali sami, prepričalo v karkoli.

S kom imamo sploh opraviti

Edina dobra stran predvolilnega gnojenja na družbenih omrežjih je najbrž ta, da nam je zdaj malo bolj jasno, s kakšnimi ljudmi imamo sploh opraviti. Kaj ti pomagajo sladki nasmehi, če nekdo globoko v sebi podpira ideologijo, ki sovraži vse, kar si. Ni vse samo v (večinoma praznih) obljubah nižjih davkov. Čakam samo še na to, da nekdo na pragu 3. svetovne vojne — evo, pa sem jo še jaz omenil — ponovno privleče na plano partizane in domobrance. Večno uspešnico slovenskih političnih debat, ko zmanjka vsebine.

Anything goes. Vse je dovoljeno. Virtualni spolni delavci na volilnih seznamih, živalski kadavri na jumbo plakatih, prestopniki na piedestalih, patološki narcisi s kompleksi bogov na novodobnih Olimpih. In potem se zgodi, da država, ki se tako rada sklicuje na boga, napade drugo državo sredi svetega meseca.

Minsko polje

Moja generacija zblojenih, utrujenih in vsega sitih srednjeletnih delavcev srednjega razreda se je nemočna in zaprepadena znašla pred spoznanjem, da za vse vendarle nista kriva gluten in laktoza. Priznam, da če bi imel otroka, mu ne bi znal pojasniti odločitve, da sem ga spravil na svet, ki je v resnici eno samo minsko polje. Čast in slava vsem, ki jih še učite, da je treba verjeti v dobro v človeku in da je dobro vedno poplačano z dobrim. Sredi ultimativnega razkroja norm in vrednot. V svetu, kjer je beseda genocid bolj povezana z Evrovizijo kot pa mrtvimi otroki. V svetu, kjer je bog samo rekvizit za doseganje ciljev.

Priznam, strah me je. Ne vem pa, česa točno. Tega, da vsega tega kot civilizacija ne bomo preživeli, ali tega, da bomo?