Knjiga Polnočni utrinki iz Brazilije so slikoviti in jezikovno bogati dnevniški zapiski dolgoletne diplomatinje Milene Šmit, prve slovenske veleposlanice v Braziliji. Avtorica se sprašuje, kaj se lahko Evropa kot “prvi svet” nauči od novega sveta? Kam gremo vsi skupaj? Številna pronicljiva razmišljanja o podobnostih in razlikah našega in brazilskega načina življenja — od kulture in politike pa do hrane in vremena — so njen osebni pogled na vsakdanje dogajanje v Braziliji in Južni Ameriki, ob katerem podrobno spoznavamo tudi svet diplomacije in njeno zakulisje.

Milena Šmit (1950) je pravnica. Najprej je delala v republiški pravosodni upravi, od leta 1992 do upokojitve leta 2016 pa na MZZ. Njeno delovno področje so bile človekove pravice, zasebno in javno mednarodno pravo ter multilaterala. Kot začasna odpravnica poslov je vzpostavila delovanje slovenskega veleposlaništva v Lizboni, pozneje pa je bila namestnica vodje slovenskega Stalnega predstavništva pri Svetu Evrope, pooblaščena ministrica na veleposlaništvu v Parizu in namestnica vodje slovenske stalne delegacije pri UNESCU, nazadnje pa prva rezidenčna veleposlanica v Braziliji in nerezidenčna veleposlanica v Kolumbiji, Venezueli, Ekvadorju in Boliviji.

Na anonimnem natečaju revije Sodobnost leta 2020 je bila njena kratka zgodba Ljubimec s posvetilom razglašena za najboljšo. Publicistične zapise objavlja v Sobotni prilogi Dela. Knjiga Polnočni utrinki iz Brazilije je njen knjižni prvenec.

Milena Šmit: Polnočni utrinki iz Brazilije

• Brasília, 1. januarja 2013

Opoldne se spomnim, da v Sloveniji ta čas večina že večerja sarme, če jih niso pojedli že za kosilo. V Brasílii je prvi dan v letu sončen in tih, slišati je šelestenje prebujenih palmovih vej. Po burni in dolgi noči se je okolica zjutraj umirila, ognjemeti so potemneli. Celo bliskoviti dostavljalci hrane, motor boys, počivajo. Sonce jemlje senci nazaj svoje žarke, dišave cvetočih grmov so praznične. Z ogromnih dreves ob cesti padajo na tla drobni temno modri ovalni sadeži, podobni našim murvam, le da so večji, imenujejo se jamelão. Med sprehodom sem ob vznožju mangovega drevesa ob cesti našla popoln rumeno rdeč sadež, iz jamice odtrganega peclja je mezila dišeča tekočina. Zdelo se je, da ga je nekdo nalašč nastavil tja, ker se bo vrnil in ga odnesel. Pobrala sem ga in pomislila na mit raja, potem pa na Vodnikov verz “glej, stvarnica vse ti ponudi …” Zastonjska radodarnost narave bi moral biti dramilo za dobronamernost ljudi!

• Brasília, torek, 8. januarja 2013

Včeraj je bilo vroče in težko, danes je svinčeno. Sodelavec Marko je ugotovil, da v teh dneh prihaja manj elektronskih sporočil, saj se ljudje počutijo brezvoljne in brez idej. V takšnih zabitih dneh gre še najbolje od rok pasivno branje, zato, da bi se ljudje lahko aktivno soočali s svetom in problemi, potrebujejo mentalni lifting. Venezuelski predsednik Hugo Chávez je med življenjem in smrtjo. Po vnovični operaciji na Kubi mu zdravje peša. Pojutrišnjem bi moral zapriseči kot novi stari predsednik in njegovi politični pristaši menijo, da je mogoče prisego odložiti. Opozicija zahteva nove volitve v tridesetih dneh, vodenje države naj bi po njihovem tolmačenju ustave začasno prevzel predsednik ustavnega sodišča. Seveda jih chávisti, ki molijo, da predsednik ne bi umrl, ne bodo uslišali.

Udarna novica v Braziliji je obsodba na štirideset let zapora Carlosa Cachoeire. Zloglasni organizator ilegalnih iger na srečo se je na sodbo pritožil in po plačilu kavcije čaka na prostosti na razsodbo višjega sodišča. Vmes se je poročil in pred brazilskimi mediji pompozno prisegel zvestobo mladi družici, ko ji je, klečeč pred svojo razkošno vilo, poljubil konico čevlja. Na poročno potovanje sta se odpravila na rajski otok Maraú v zvezni državi Bahia, saj mu je zdravnik priporočil posttravmatsko okrevanje po stresu zaradi desetih mesecev v priporu. V turističnem paradižu, kjer stane dnevni penzion najmanj 3.000 realov (1.500 evrov), je razvpiti par ne le atrakcija, temveč celebridade, zvezda. Komentar neimenovane psihologinje, objavljen v medijih, je, da ni dobro za družbeno moralo, če navadni kriminalec postane medijski junak. “Kriminal in karneval, karavana pa gre dalje,” je v odzivu zapisal neki bralec.

Berem tudi o dogajanju v Sloveniji in ugotavljam, da prihajajo od ljudi, ki jim ni vseeno, kam plovemo, odlične ideje. Danes je bil objavljen v Delu imeniten spis igralke Saše Pavček. Umrla je pisateljica in humanitarka Maruša Krese. Spominjam se njenega močnega besedila, ki ga je objavila ob smrti Susan Sontag. Marušo sem srečala le enkrat, v poznih sedemdesetih pri Taji Brejc, s hčerko v naročju in sinkom, ki se je tiho stiskal k njej. Odpravljala se je na Kitajsko. Zelo dobro sem si jo zapomnila, in ko sem danes gledala njeno fotografijo na zaslonu, sem si mislila, da bi moja mama rekla, da gre za pameten in strpljen obraz. Domač in univerzalen ženski obraz, zaskrbljeni izraz naše dobe. Družbene in osebne okoliščine so ji dovoljevale, da je potovala, razmišljala, ustvarjala in pomagala drugim. Vse to je delala s srcem in pogumom. A je tudi ves čas ostajala sama s svojo bolečino, ranljiva skoz in skoz …

V izraz naše dobe spadata tudi genialna jasnost in pogum največjega državotvorca, dr. Franceta Bučarja, ki je izjavil: “Odločitev ustavnega sodišča glede (prepovedi) referenduma o slabi banki in državnem holdingu je izdaja poklica in sramota za juriste. Ustavno sodišče je zabilo zadnji žebelj v krsto pravne države!” Ta izjava me je spomnila na neko drugo, v kateri je Jud Stéphane Hessel pred leti na francoski televiziji enako neizprosno dejal: “Izraelska politika koplje jamo izraelski državi!”

“Začetek hudega leta” je v baladni maniri imenoval ta čas Matevž Krivic, ko je komentiral izsledke protikorupcijske komisije v primerih Janša in Jankovič kot svarilo in vodilo. Če je Krivic že od 80. let slovenski pravni Prometej, potem je Goran Klemenčič, predsednik KPK, postal slovenski pravni Odisej. Oba sta izjemno pomembna za vžig in delovanje motorja pravne države v samostojni državi Sloveniji.

Poiščem časopisni izrezek intervjuja s Slavojem Žižkom, objavljenim v Estado do S. Paulo z dne 24. junija 2012: “Napak je to, da jemljemo osnovne premise liberalnega kapitalizma kot nekaj, česar se ne da spremeniti, in da je naša edina ambicija, da jih le nekoliko reformiramo. Nihče ne postavlja več pod vprašaj sistema kot takega.” Žižek meni, da svetovno ekološko krizo dojemamo na racionalni ravni, vendar v bistvu pri sebi ne verjamemo, da je res tako hudo in je zato ne jemljemo dovolj resno.

• Brasília, nedelja–ponedeljek, 13.–14. januarja 2013

“Ravno zato, ker je narod zaskrbljen, se udeležuje protestov. In to niso zombiji, to so zaskrbljeni državljani. Treba jih je poslušati in razumeti,” pravi dr. Peter Kraljič v intervjuju za Delo. Brazilski pregovor pravi: Ljudje se brigajo za to, za kar jim je mar. Dr. Kraljič meni, da je formula zaupanja v javne politične osebnosti produkt sposobnosti, zanesljivosti in transparentnosti, deljen z egoizmom. Zanimiva formula. V Braziliji se je vsa pozornost obrnila na karneval. Ljudje so kupili že 25000 mask s podobo ustavnega sodnika Barbose, ki je postal popularni preganjalec korupcije v sodni zadevi mensalão (izpod pulta). Drugo mesto je zasedel nogometaš Neymar, tretje in četrto pa “predsedniški par” Lula in Dilma. Dilema “carnaval” ali “almaval”, kot je to dihotomijo nekoč duhovito poimenoval novinar Rubem Braga, ki bi letos praznoval stoletnico, je še vedno aktualna. Leta 1940 se je Braga v Os amigos do Almaval (Prijatelji Duševala) norčeval iz navad vernih prebivalcev Minas Geraisa, ki so preživljali obdobje pustnih norčij v samoti duhovnih vaj. Tako je še danes, le da so v boju za duhovnost že skoraj prevladali evangeličani, kjer pa sploh ni več govora o kakršnikoli askezi.

• Brasília, nedelja, 20. januarja 2013

Statistični podatki kažejo, da je število ubojev in umorov v Braziliji leta 2012 naraslo za 36 odstotkov v primerjavi z letom poprej. Še vedno se mi zgodi, da moram dvakrat prebrati kakšen članek v črni kroniki, da ga razumem, očitno ne poznam dovolj jezika tukajšnje resničnosti. Prejšnji teden je CB z debelim podnaslovom sporočal, da je bil nekdo ubit zaradi 2,9 realov, torej zaradi evra in pol. Zakaj? Zaradi zavržene hrane. Zgodilo se je v prestolnici, čisto blizu nas, kakšnih petnajst kilometrov stran. V samopostrežno restavracijo, kjer lahko za določeno vsoto poješ kolikor hočeš, sta prišla dva moška. Med hranjenjem sta puščala na krožnikih velike količine hrane, ki jima ni bila všeč, in na blagajni pri izhodu jima je lastnik zaračunal dodatek 2,9 realov za uničevanje hrane, ki pa ga nista hotela doplačati. Čez pol ure sta se moška vrnila in ustrelila lastnika restavracije. V istem tednu je neki drugi lastnik lokala z nožem pokončal gosta, ki se je zaradi plačila sprl z njegovim sinom, ki naj bi mu preveč zaračunal, šlo je za nepolna dva evra. Mislim, da tiči ontološki problem v sintagmi a vontade, kolikor hočete! Koncept teh restavracij je preračunani trgovski trik, ki obeta, da boš za malo denarja dobil veliko in da je treba takšno priložnost izkoristiti. In ker se neuki gost počuti kot kralj siromak, misli, da si lahko nezmerno nalaga na krožnik, poskusi in odloži, če mu ni všeč. Policijski inšpektor je novinarju razložil, da gre za odio educational, za sovraštvo iz nevzgojenosti, ki je prisotno pri mladih neizobraženih moških. Ker se družba zanje ne zanima in ker v njenih očeh nič ne pomenijo, se tudi oni vedejo tako, da svoje frustracije grobo kažejo tam, kjer mislijo, da jih lahko. Tudi dražje in zelo razširjene restavracije rodizio, kjer natakarji ob mizah nenehno ponujajo razne vrste mesa, delujejo po principu kolikor hočete, ter goste silijo, naj jedo hitro in požrešno, da ne bi česa zamudili. Če dobro pomislimo: le kako bo nekdo na tem svetu, kjer je gon za zaslužkom na prvem mestu, dovolil, da se bo drugi prenajedal na njegov račun in malomarno ravnal z materijo, ki mu omogoča dobiček?

V Brasílii nenehno narašča število ugrabitev z avtomobili, sredi prejšnjega tedna jih je bilo šest v enem dnevu. Trije mladoletniki so ugrabili naključno izbrano mlado žensko, jo posilili in zažgali z avtomobilom vred. Na policiji so povedali, da so potem, ko so jo ugrabili, šli najprej v lekarno po kondome za lastno zaščito. V brazilskem glavnem mestu ni mogoče živeti z zavezanimi očmi. Številne razkošne družabne prireditve, bajne poroke, obhajila in rojstni dnevi, ki jih dokumentirajo barvite revije na glacé papirju, ne morejo prikriti istočasne groze človeške bede. Obe nasprotji, bogastvo in revščina, dobivata svoj prepleteni epilog na straneh tukajšnjega tiska: ena z bleščečimi nasmehi v rubriki VIP, druga z mizerijo na straneh črne kronike.

Povsod pa umirajo tudi tisti, ki se borijo za skupno dobro. Aaron Swartz, genialni ameriški računalniški deček, ki mu je grozila večmilijonska kazen ter zapor do 35 let, je naredil samomor. Vdrl je v računalniški sistem MIT, ker se mu ni zdelo družbeno pravično, da ta ustanova zahteva plačilo za dostop do svoje knjižnice, torej do znanja, ki je bilo ustvarjeno s skupnim delom in že enkrat plačano. Šele v Braziliji sem dojela domet naslova kolumne Marka Crnkoviča Vse me zanima, nič me ne briga. Tukaj se moram zadrževati, da nisem odprto kritična do pojavov, do katerih sem neizprosna doma. V državi sprejema ni dostojno niti sprejemljivo poučevati in s prstom kazati na napake, kot to narekuje vest v svoji državi. Zato sem si priredila Crnkovičev rek: vse me zanima in vse mi je mar, četudi me nič od tega ne bi smelo res brigati.