Draginja temu rečemo po mojem zato, ker zveni manj grozno kot kriza.
Draginjo zaznavamo kot inflacijo in ponoreli dvig cen hrane in še posebej vseh vrst energentov. Če bi pritisk čutili samo v žepih oz. denarnicah, bi še nekako šlo. A to nam ne da spati. To v nas vzbuja nemir in nas sili v zaskrbljujoče diskusije doma, v službi in v medijih.
Zdi se, da je recesija pred vrati in da se ji ne bo dalo izogniti. Nasprotno, razmere se bodo slabšale še naprej. In to dramatično! Spričo rusko-ukrajinske vojno temu tudi ni videti konca. Zato se ljudje odrekajo nekaterim ugodnostim in ne kupujejo več nepotrebnih stvari. Varčujejo, kolikor se le da.
Kako naprej?
Podjetniki so postavljeni pred veliko dilemo, kako s poslom naprej. Energetski giganti so znali takoj izkoristiti tržne in geostrateške šoke in začeli kopičiti dobičke. Rezultat tega pa je, da je cena energentov danes podeseterjena, kar duši gospodarstvo od mikro- do velikih podjetij. Nekateri tožijo, da so se cene energentov v primerjavi z lanskim letom povišale celo za petnajstkrat.
Marsikateri podjetnik razmišlja, da bi preprosto zaprl dejavnost, saj višanja stroškov ne more prenesti v ceno izdelkov ali storitev.
Podjetnikom ne preostane drugega, kot da preračunavajo, kalkulirajo, delijo, množijo, seštevajo, odštevajo, da bi sestavili dva konca. Nekateri so kljub krizi ohranili kreativnost in duhovitost. Kolegica, lastnica socialnega podjetja, je uvedla tarifo, imenovano “juhica”.
Odpoved dobave
Spet drugi se soočajo s povsem drugačnimi težavami. Dosedanji dobavitelji plina kratko-malo odpovedujejo dobavo. Podjetniki bi bili sicer pripravljeni delati naprej — saj je podjetje družinsko preživlja dve generaciji, zraven pa še kakih deset zaposlenih —, vendar ne najdejo novega dobavitelja energije. Negativni odgovori prihajajo od vseh potencialnih dobaviteljev, ki jih tisti, ki odpovedujejo dobavo, navajajo na spletni strani. Nihče se ni pripravljen zavezati k zagotavljanju dobavi plina po cenah, ki jih morajo ponuditi danes. Kakšne pa bodo čez pol leta, pa nihče ne ve.
Juhica in uhani
Podjetnikom ne preostane nič drugega, kot da preračunavajo, kalkulirajo, delijo, množijo, seštevajo, odštevajo, da bi sestavili dva konca. Nekateri so kljub krizi ohranili kreativnost in duhovitost. Kolegica, lastnica socialnega podjetja — ki prehranjuje tudi tiste, ki si ne morejo vsak dan privoščiti toplega obroka —, je že spomladi uvedla tarifo, imenovano "juhica". Storitve, ki jih ponuja — najem prostorov za predavanje, delavnico, seminar —, "računa" v juhah, ki jih brezplačno postreže ranljivim skupinam, ki vsak dan prihajajo na vrata.
Druga prijateljica, podjetnica, ustvarjalka izdelkov iz porcelana, pa si je za ceno elektrike izmislila novo valuto in objavila na Facebooku naslednje: "Uhančki in prstani … Ko jih prodam, bo za pol meseca elektrike." In dodala sliko svoje nove valute, s katero bo na koncu — ko jo bo s stranko zamenjala za veljavno plačilno sredstvo — lahko pokrila strošek elektrike: namreč deset parov uhanov. To zveni veliko bolje, kajne, kot pa recimo 400 evrov? Adijo, evro!
Tudi sama bi lahko začela svoje storitve preoblikovati v valuto. Recimo ena novinarska konferenca na mesec za elektriko, 10.000 znakov s presledki za hrano, 2 slogana za diesel in tako naprej. Pa bom lepo prišla skozi mesec.
2000 kav
V črnih časih negotovosti se mi je njen zapis zdel optimističen in duhovit. Kriza je bila takoj videti nekoliko lažja.
Za lastnike kafičev je najbolj enostavna plačilna valuta kava. Za mesečne stroške elektrike recimo 2000 kav. Cena je izmišljena, seveda, saj nimam pojma, kolikšen je strošek vhodnega materiala — torej kave, vode, zaposlenega, spenjenega mleka, razbitih skodelic …
Tudi sama bi lahko začela svoje storitve preoblikovati v valuto. Recimo ena novinarska konferenca na mesec za elektriko, 10.000 znakov s presledki za hrano, 2 slogana za diesel in tako naprej. Pa bom lepo prišla skozi mesec. To moram še preračunati, da vidim, če se mi na koncu res izide.
Vse nam bo šlo na živce
Stanje je seveda skrajno resno. Ta zgodba ni prav nič smešna. Novice, ki jih sprejemamo vsak dan, načenjajo osebni in s tem tudi nacionalni optimizem. Slabe novice v nas vzbujajo strah in pesimizem. Strastno spremljanje negativnih novic pa povzroči, da se počutimo vedno bolj nemočni in obupani.
Pomembno je, da ostanemo pozitivni. Pred nami sta jesen in zima, kratki dnevni, tema, dež, mraz, kar bo še dodatno vplivalo na naše turobno razpoloženje. Ne samo ukrepi vlade, ki nam ne bodo pogodu. Ne samo vojna, pa kovid, pa 19° v stanovanju. Vse nam bo šlo na živce. Ostanimo dobre volje in pika. Zanalašč.
Saj, kaj nam pa drugega sploh še ostane? Dobra volja je najbolja, smo včasih prepevali.
Opomba:
Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.