Morda ste na Televiziji Slovenija v oddaji Tednik gledali prispevek o položaju tujih delavcev, ki prihajajo v Slovenijo kot v obljubljeno deželo in si obetajo dostojno delo. Potem pa končajo v novodobnem suženjstvu. Delajo dvanajst ur na dan in več. Stanujejo v nemogočih razmerah. V natrpanih, plesnivih sobah. Brez ustreznih sanitarij. Itd. Družbe ne poznajo. Jezika ne razumejo. Ne vedo, kakšne pravice imajo kot zaposleni v Sloveniji. Zato so na milost in nemilost prepuščeni delodajalcem. To seveda pomeni na nemilost. Obsojeni na golo in najbolj grobo izkoriščanje.

Delodajalci to utemeljujejo z ekonomsko racionalnostjo. Tuji delavci so za njih pač najcenejša delovna sila. Torej je stroške treba znižati na preživetveni minimum. Na najbolj nedostojni preživetveni minimum. S tem po njihovem ni nič narobe. Ravnajo kot dobri gospodarji in racionalni podjetniki. Prizadevajo si za čim večji dobiček. Kar je hvalevredno.

Uvoz surovin

Tako slovenski zaposlovalci novačijo in uvažajo Filipince, Afganistance, Indijce in druge. Delovno silo se v Slovenijo “uvaža”. Tako kot surovine. Pri čemer so “uvozniki”, namreč slovenski podjetniki, neglede na svoje ravnanje zaščiteni. Pa ne samo zato, ker vsi, ki vedo, kaj se dogaja s tujimi delavci, praviloma gledajo stran. Z izjemo delavske svetovalnice, seveda. In kakšnega novinarja. Zaščiteni so, ker država proti njim ne ukrepa. Čeprav je suženjsko ravnanje s tujimi delavci obelodanjeno. Država ne ukrepa sistemsko. Niti zoper zaposlovalce. Niti kako drugače. 

Seveda bo kdo rekel, da država ne ukrepa niti v drugih primerih. Recimo glede tega, da razpada železniški promet. Ali da bi poskrbela za varovana socialna okolja za mlade. Ali zagotovila dostojne plače za velik del zaposlenih. Recimo medicinskih sester. Ali zaposlenih v domovih za ostarele. Ali da bi odpravila prekarno delo. Itd. Kar je vse res. O vsem tem poslušamo vsak dan z vseh koncev in krajev.

Bulšiht

Taista država ima zelo veliko zaposlenih. Javnih uslužbencev. Ki zelo veliko delajo. To je tisto delo, ki ga je David Graeber poimenoval “bulšiht”. Neskončne ure dela teh javnih uslužbencev so namenjene predvsem oblikovanju zapletenih birokratskih pravil in procedur, ki bi v praksi morale regulirati družbene prakse. In družbene procese. Toda ta pravila in procedure imajo v praksi ravno nasprotni učinek. Ne samo, da ničesar ne regulirajo. In ne uredijo. Ampak prav nasprotno stvari zapletejo tako, da ni mogoče urediti niti najosnovnejšega. Recimo kaznovati zaposlovalcev, ki pri tujih delavcih kršijo ne samo slovensko zakonodajo o pravicah zaposlenih, ampak tudi minimalne človeške standarde. Pri čemer je že sama slovenska zakonodaja o pravicah delavcev marsikje in marsikdaj resno problematična. Če ne še kaj hujšega.

Toda kljub vsem tem blokadam konstruktivnega delovanja države, ki so posledica cele vrste dejavnikov — postsocialističnega neokapitalizma, neoneokolonializma, slovenske domačijske logike, tradicije nedelovanja pravne države, tradicije korupcije, logike delovanja večstrankarskega političnega sistema, logike ekonomske namesto socialne racionalnosti —, je treba o novodobnem suženjstvu tujih delavcev v Sloveniji govoriti naglas.

To suženjstvo je namreč tisto področje družbenega življenja, kjer se meje dovoljenega in dopustnega premikajo tja, kamor se ne bi smele. In s tem premikanjem meja se oblikujejo in uveljavljajo prakse, v okviru katerih so dovoljena ravnanja, za katere si Slovenci radi domišljamo, da jih pri nas ni. In za katere je tudi država prepričana, da ne obstajajo.

Pa seveda obstajajo. In še kako obstajajo.

Prisotnost in toleranca

Ena od teh praks je rasizem. Slovenci so v glavnem prepričani, da pri nas rasizem ne obstaja. Da je Slovenija država, ki ne pozna rasističnih praks. Ne samo, da jih ne pozna. Ampak jih tudi ne dopušča. Če bi vprašali politike, ali v Sloveniji obstajajo rasistične prakse in ali so te prakse dovoljene, bi seveda rekli, da ne. In če bi isto vprašanje postavili slovenskim državljanom in državljankam, bi tudi ti povedali isto. 

V resnici pa ni tako. Prav ravnanje s tujimi delavci — posebej s tistimi iz neevropskih držav — namreč dokazuje prisotnost rasizma. Pa ne samo prisotnost. Ampak tudi toleriranje. Celo razumevanje rasizma kot normalne in dopustne družbene prakse. Ki se večini Slovencev sploh ne zdi problematična. Ampak povsem logična. In smiselna. 

Tak primer je recimo kulturni rasizem. Prakse, ki se Slovencem morda zdijo nedolžne, celo samoumevne — da so tuji delavci ali priseljenci, ki ne znajo slovensko, v zdravstvenih ustanovah obravnavani drugače, odklonilno, celo sovražno —, so v resnici kulturni rasizem.

Še bolj je kulturni rasizem v Sloveniji prisoten pri zaposlovanju tujcev. Ti redno poročajo, da službe v Sloveniji ne morejo dobiti zato, ker ne znajo slovensko. Kar se Slovencem spet zdi normalno. In logično. A v resnici ni. Še posebej, ko gre za dela in zaposlitve, pri katerih znanje slovenskega jezika ni nujno za uspešno opravljanje dela.

Ta “črni”

Čeprav že sama zavest o prisotnosti kulturnega rasizma človeka navdaja z nelagodjem, je treba povedati, da kulturni rasizem ni edina in tudi ne najbolj surova oblika rasizma. Priseljenci iz neevropskih držav poročajo o tem, da se Slovenci do njih vedejo drugače že zaradi njihovega videza. Zaradi barve kože. Barve las. Ker so “črni”.

To pa ni več samo kulturni rasizem. Ampak je biološki rasizem. Konec koncev je izraz “črni” med Slovenci običajna zmerljivka ne samo za Indijce, Afganistance, Iračane, Sirijce, Afričane in druge, katerih polt je temnejša od običajne slovenske. Ampak se s “črnimi” zmerja tudi Rome. Tudi slovenske Rome. 

Netoleriranje razlik je ena od značilnosti slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Ki jo je mogoče logično razložiti. V slovenski zgodovini so bili “drugačni” v glavnem tujci, ki so našim prednikom gospodovali. Bili so njihovi nasprotniki. Celo sovražniki. Zato je bilo zavračanje vsakogar, ki je “drugačen”, na zgodovinski izkušnji utemeljena slovenska kulturna in socialna značilnost. Ki je v resnici izhajala iz ogroženosti. Oziroma občutka ogroženosti. Ravnanje z “drugačnimi” kot s sovražniki je v tej percepciji seveda logično. In razložljivo. 

Resne probleme imamo

Vendar je med razložljivostjo in toleriranjem ključna razlika. Sama ljudem vedno povem, da to kar počnejo, sicer lahko razumem. Morda celo razložim. Kar pa ne pomeni, da bom to tudi tolerirala. Navsezadnje je mogoče razumeti in razložiti tudi pošastne prakse. Recimo koncentracijska taborišča. Serijske umore. Itd. Jih pa zato ni mogoče tudi opravičevati. In tolerirati. 

In zdi se, da je slovenska družba družba, ki ima z razločevanjem tega, kar je razložljivo in razumljivo, in tega, kar je dopustno, resne probleme. Ne samo na področju prakticiranja rasizmov, ko gre za tujce, posebej tiste iz neevropskih držav. Ampak tudi na drugih področjih. Kar je še dodatni razlog, zaradi katerega bi morali biti do rasističnih in suženjskih praks do tujih delavcev še bolj nepopustljivi. Dosledni. In glasni. Ker tu ne gre samo za tuje delavce. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre samo za to. V resnici gre za prakse, ki oblikujejo in določajo tudi nas same. Slovence. Celo predvsem nas same.