»Odpuščen si,« reče nadrejeni (Ed Harris). Seveda ni zares odpuščen, ampak premeščen. Po vseh teh letih, polnih presežkov in odlikovanj — a brez napredovanja —, je ponovno vpoklican na Top Gun, elitno letalsko šolo ameriške mornarice. Njegova naloga bo, da tamkajšnjo smetano lovskega letalstva izuri za nevarno misijo. Tako rekoč misijo nemogoče.

»Konec je neizogiben, Maverick. Ti in tebi podobni ste na poti k izumrtju,« mu v slovo zabrusi Harris.

»Mogoče res. Ampak ne še danes.«

Kljubovanje času

Hollywood se izvirnosti otepa že lep čas. Ob superjunaških filmih je namreč finančno najvarneje producirati nova in nova nadaljevanja nekdanjih uspešnic z dovolj prepoznavnim naslovom. Tako smo dobili Top Gun: Maverick, nadaljevanje akcijske melodrame Top Gun, ki se je pred 36 leti (1986) močno zasidrala v popkulturno zavest.

Takšni kontekstualizaciji filma se žal ni mogoče izogniti — a na srečo si je Top Gun: Maverick ne zasluži. Za razliko od aktualnega Jurskega sveta: Prevlada (2022), ki je v obupanem poskusu mobiliziral del igralske zasedbe iz originalnega Spielbergovega Jurskega parka (1993), je novi Top Gun več kot samo (slaba) nostalgična reciklaža starega. Ali pa se je staro vsaj bolje postaralo.

Režijo je od pokojnega Tonyja Scotta prevzel Joseph Kosinski, motor filma pa ostaja Tom Cruise.

Pri svojih šestdesetih se zdi, kot bi kljuboval času: Cruise teče kot nekoč Usain Bolt, v zraku pa je hitrejši, spretnejši, vzdržljivejši od vseh prepotentnih top-gunovcev, ki jih mora pripraviti na misijo. Med njimi je tudi »Rooster« (Miles Teller), sin Maverickovega v boju umrlega kopilota iz prvega dela. Njun sprva hladen odnos, poln (enostranskih) zamer, predstavlja eno močnejših plati zgodbe. Vanjo prinese nekaj globine, hkrati pa je v funkciji navezovanja na preteklost.

Igralka Kelly McGillis, pred 36 leti v vlogi inštruktorice letenja, izgleda danes — kot pravi sama — "svojim letom primerno". Torej za Hollywood neprimerno. Namesto nje poskrbi za romantični zaplet Jennifer Connelly. Omeniti je treba še povratnika Vala Kilmerja v vlogi Toma »Icemana« Kazanskega — zdaj admirala, ki se bori z rakom na grlu (tako kot se je Kilmer v resničnem življenju). Vloga je epizodna, a pusti pečat.

Akcija

Če stoji film scenaristično presenetljivo dobro — čeprav nič več kot to —, pa so po drugi strani akcijski prizori polni presežkov. Dogajanje v zraku ni računalniško generirano, ampak je v največji možni meri posneto s pravimi letali — in s pravimi igralci v pilotski kabini. Ti so dali skozi posebne priprave, da so se privadili na centrifugalno silo, ki deluje na človeka med letom in ki kremži obraz na način, ki ga ne bi bilo moč zaigrati. Maverick bo pobral večino oskarjev v tehničnih kategorijah, o tem ni dvoma.

Akcijski del pa ni samo izvrstno tehnično realiziran, temveč ima še eno kakovost, ki pri akcijskih filmih pogosto izostane. Zlasti v zadnjem obdobju, ko se kakovost akcije meri s številom in jakostjo eksplozij. Gledalčev interes zato pogosto usahne ravno v trenutku, ko je akcija na vrhuncu. Platno je zasičeno z dogajanjem, gledalec pa se od njega odklopi. Dogaja se veliko, a ne zgodi se nič.

Pri novem Top Gunu je drugače. Misija, na katero Cruise pripravlja top-gunovce, namreč predvideva razstrelitev obrata za bogatenje urana, ki se nahaja v gorovju neznane države (ustvarjalci so verjetno imeli v mislih Iran). Priprave pilotov na misijo so hkrati priprave gledalca. Urjenje je prikazano natančno, jasno, z veliko ponovitvami. Tako se gledalec do potankosti seznani s potekom misije, z njenimi pastmi, potencialnimi sovražnikovimi izstrelki, časovnimi okni … Ko se začne misija zares odvijati, je gledalčeva angažiranost tem večja.

Propagandni spot

Že prvi Top Gun, posnet v času Ronalda Reagana — še pred klavrno propadlimi ameriškimi avanturami na Bližnjem vzhodu —, je bil deležen kritik, da gre za dveurni propagandni spot za ameriško vojsko in za zagovor ameriškega intervencionizma.

Politični obravnavi filma se 36 let pozneje pridružujejo novodobne teme ameriškega kulturnega boja. Običajno so konservativci tisti, ki se — ne brez razloga — zmrdujejo nad zasičenostjo ameriške pop kulture z woke ideologijo. Toda novi Top Gun so si zaradi odsotnosti očitnega progresivističnega agitiranja vzeli za svojega. Če dodamo temu še proameriški moment, gre pri filmu za anti-woke ali vsaj woke-free hvalospev ameriški veličini.

A kakorkoli: onkraj političnih razprtij se glede nečesa strinjajo prav vsi — Top Gun: Maverick je dovršen akcijski spektakel.