Na veselici je kelnaril moj bivši sošolec in prijatelj Sašo. In prijatelj ne bi bil prijatelj, če mi ne bi nosil zastonj piva — misleč, da mi dela uslugo. Tudi jaz sem tako mislil. Po nekaj vrčkih piva pa sem se odločil — čeprav je bila tema, čeprav je začelo deževati in čeprav nisem bil v stanju voziti motornega kolesa —, da se vseeno odpravim v Presko pri Medvodah, kjer je prebivala moja takratna punca. No, saj je še sedanja, samo da je zdaj žena.

Motel Medno

Lokalni prebivalci vedo, da pot ni dolga, kakih pet kilometrov morda, vendar v mojem stanju nadvse tvegana. Ampak dopovej ti to pijanemu mulcu, ki se je odločil, da bo spal pri punci.

Bil sem že blizu cilja, ravno sem se peljal mimo motela Medno, ko je silovito počilo. Še dandanes se ne spomnim, ali sem bil kako minuto v nezavesti ali ne. Se pa spomnim, da me je vse bolelo in da sem ležal na tleh. Desni vozni pas so prenavljali in je bil zaprt s planko. Na njej je bila oranžna utripajoča luč, kar pa sem v danih vremenskih in psihofizičnih pogojih spregledal in se zaletel vanjo z nezmanjšano hitrostjo.

Nekako se mi je uspelo pobrati, moped pa je začuda še delal. Odpeljal sem se naprej. K punci, seveda. Sam udarec in šok sta poskrbela, da sem bil malo bolj trezen.

Pridem skratka pred puncin blok v Preski, parkiram moped in pozvonim. Ko me je zagledala, je zakričala. Še sam sem se ustrašil. "Kakšen pa si?!"

"Nič, malo sem padel z mopedom."

"Malo? A si se sploh videl?"

Ne. Videl se pa res nisem. Grem v kopalnico in se pogledam in še sam skoraj zakričim. Ves obraz krvav, scena kot v tisti grozljivki z naslovom Petek, 13.. Ob trku s planko sem s svojo trdo bučo očitno treščil v tisto luč, tako da sem zdaj imel koščke stekla po celem obrazu.

Šivanje na živo

Punci je nekako uspelo odstraniti te koščke in zaustaviti krvavitev, ampak je rekla, da bi moral na šivanje. "Bom šel zjutraj," sem rekel, "utrujen sem, spal bi rad." Nerada je pristala.

Zjutraj sem se nekako privlekel domov in prosil brata, naj me pelje na urgenco. Tam pa običajna gneča, tako da sem na šivanje čakal skoraj štiri ure.

"Kdaj ste se pa ponesrečili?"
"Okoli enih zjutraj."

"Ja, saj vidim. Vse je že nateklo in zabuhlo. Zakaj pa niste prišli takoj?"

"Eh …"

Kaj naj mu rečem? Saj ni zabit.

"Saj vas voham. Ste pili, ne?"

Nobeno umivanje zob ne pomaga, če alkohol zaudarja direktno iz želodca.

"Ja, nič, mladenič. Ker ste še vedno pod vplivom alkohola, bom moral šivati na živo. Lokalna anestezija ni možna," je rekel in se skoraj privoščljivo hahljal.

Fucking great. To pa bo bolelo.

Bolelo kot svinja

In je bolelo. Bolelo je kot svinja. Sicer sem precej let kasneje doživel še hujše bolečine — operacija hemeroidov —, ampak je bilo kar intenzivno. Potem me je brat, povitega po celi glavi, odpeljal domov. Mislim, da so ven gledale samo oči.

Mama je zmajevala z glavo, fotr pa pametoval, da kdaj me bo že enkrat pamet srečala. Brat se je samo nasmihal. Imel sem občutek, da mi privošči.

Po tem "srečnem koncu" je vse skupaj postalo zajebancija. Vsi so se hoteli z mano slikat, me slikat z glavo pod avtomobilsko gumo in podobne traparije. Pravzaprav se je vsem zdelo precej smešno.

Razen moji punci, seveda. Ona je bila pa vsa iz sebe in se kar ni in ni mogla umiriti. "Lahko bi se ubil!"

Drži, prekleto drži. A kaj zdaj? Nisem se ubil, hvala bogu, ampak situacijo sem hotel obrnit na dobro voljo.

Ampak izučilo me pa je. To pa. Prva stvar, ki sem jo po nesreči naredil, je bila to, da sem nemudoma prodal moped. Še danes se sprašujem, zakaj. Roko na srce, moped ni bil kriv. Morda preventivno. In tako se je moja motoristična kariera končala, še preden se je sploh začela. Tista pijanska pa občasno še traja.