Učna leta Eve K. so nekakšna “črna knjiga” o šoli izpod peresa Tine Vrščaj. Eva Krhlikar iz nagrajenega romana Na Klancu postane naslovna junakinja novega. Z Brino in Višnjo — zdaj že šolarkama —, živi v mestu blizu Ljubljane. Po veliki osebni preizkušnji se mora sestaviti na novo. Zaposli se kot učiteljica biologije na ljubljanski Osnovni šoli Viljenke Čas. Mestno življenje ni v ničemer podobno nekdanjemu sobivanju z naravo, sodobni ritem jo peha proč od njegovega bistva.

Avtorica slika najrazličnejše situacije, ki vznikajo v učilnici, na šolskem hodniku in v zbornici in preučuje vzvode (ne)moči. Zraven spleta širši kontekst, v katerem odraščajo današnji otroci. Če se podate na učne ure z Evo, zagovornico nenasilja, boste spoznali, kakšno je vzdušje v 8. k. Šolski prostor ni le kraj za tiste, ki morajo guliti klopi. Pametna tabla, pribita čez zeleno, je stvar celotne družbe. Mar ni šola v tekmi s časom postala nekakšen inkubator, v katerem se na otrocih izvajajo poskusi za prihodnost?

Tina Vrščaj (1987) je pisateljica, urednica in prevajalka. Piše romane, kratke zgodbe, eseje in pravljice. Takoj po študiju se je ukvarjala tudi z literarno kritiko. Iz angleščine je prevedla roman Jezusovo otroštvo J. M. Coetzeeja. Leta 2019 je prejela nagrado Sodobnosti za najboljši slovenski esej. Njen roman Na Klancu (2022) je prejel modro ptico, bil v kresnikovi peterici, dobil priznanje EU za književnost in skupaj s Cankarjem postal obvezno maturitetno branje 2026.

Tina Vrščaj: Učne ure Eve K.

To mesto je tako glasno, da slišiš odtekati čas.

Zgoščeni zvoki, ubrani ali razglašeni — kako? kak­šni? nerodnih dolžin, za uho prerobati! — človeka prepojijo s časovno dimenzijo. Tega prej ni bilo čutiti. Ne tako do kosti. Sredi gozda je bil čas neslišen. Lebdeli so v večnosti letnih ciklov.

In potem je bila Eva iztrgana iz narave.

Zdaj je tu, kjer čas truščema napreduje.

Preganja ji osamljenost, trušč.

Oznanja, da so drugi blizu. Pri zajtrku postane zeliščno maslo, ki ga malima namaže na prepečenec. Popoldne je mašilo, da ni treba nič besed. Proti večeru zvočni koncentrat zarisuje vse bolj topo vzdušje. Pred spanjem hrušč iz okolice zmanjša tesnobo: ni sama na svetu. Ali jo poveča: nikoli ne more biti sama. Zjutraj jo hreščanje s ceste požene v tek kot kava. Čez dan kot morsko valovanje tvori kuliso dogajanju med njimi. Hupanje ali nakladanje kosovnega odpada kot glasbeni vložek pri radijski oddaji posega vmes z lastnimi odtenki razpoloženja.

Zvočna tinktura, po pet kapelj v viski.

Tudi danes si ga je natočila. Nič je ne zadržuje, da si ne bi še enega.

Kaj pa mamin trušč v glavi? Ah, ta obrabljeni poduk, ki ga vidi, kamorkoli pogleda, je le spomin na obledelo sliko. To sliko je predolgo gledala in si je zato ni mogla izbiti iz glave. Z nje žuga mamina svet­niška figura z zavitim seznamom stvari, ki jih mora človek v življenju dati na čevelj. Na vrhu spiska je prav alkohol. Bodi pridna, pa se bo tvoje življenje razbarvalo.

Mama. Posegala je v njeno življenje in ga krojila kot obleko, ki ti je tu in tam preohlapna, pa jo pristrižeš. Tako početje so opravičevale nevarnosti, ki so pretile njej kot otroku, kot deklici, najstnici. Zmešalo se ti bo, še vedno kdaj pa kdaj sliši njene besede. A vse redkeje.

Pa se ji kolcne.

In ga zdaj prekucniško zvrne še za mamo.

Nekoč na Klancu so šle Eva in deklici na pot skozi gozd zmeraj same. Tako same niso niti visokogorske kavke, ker jih vsak dan obišče planinec. Tako sami niso volkovi in medvedi v pragozdu, ker jih zalezuje raziskovalka in jim je na sledi vodič z objektivom.

Tako: najprej je bila tišina.

Zdaj pa mimovozeči vztrajno preganjajo besede med njimi. Tovornjak povozi Brinino izpoved o zaljubljenem sošolcu. Vlak preseka na pol tisto:

Ma-mi-ca, najlepša si.

Zdaj z otroki živi v človeškem panju in zdi se ji, da vse pobrneva. Tudi njena koža narahlo vibrira od vrvenja človeških bitij onstran stene. Njena koža je kot povoskana od teh brenčečih vibracij. Prek zvočnih valovanj najrazličnejših vrst do nje prihajajo misli tujcev, njihove želje, odišavljene navade sosed in nepopolnost tujega ihtenja.

Zaradi teh zvokov ne more slišati Živinega joka.

Nikoli ga ne sliši!

Okolica je preveč pompozna! Ves čas se odvija spektakel! Novorojenčica je prešibka, da bi lahko preglasila vse to: kako mogočni in arogantni moški stopajo na plin, kako akutno se oglaša sirena gasilskega tovornjaka, kako neki otrok izvaja vaje na bobnih, kako večji otroci delajo bunker v zgornjem nadstropju, kako stara soseda razbija luč s ponvijo, kako nekdo na drugi strani bloka čisto narahlo trka po kovinski ograji balkona, to trkanje pa se prenaša z balkona na balkon in ojačano pridre v njihovo stanovanje, odprto na stežaj: Hej, zvoki, le vstopite!

Višnja in Brina šuštita, kričita in dodajata svoj sok v mestno zvočno enolončnico. Nimata težav s hrupom od zunaj, ker sta sami včasih najglasnejši. Že je ta velika ta malo skrivoma pičila s flomastrom v rebra, najbrž, in ta se je začela dreti. Potem je velika vse zanikala, mala pa je razvila svojo filozofijo dveh shizofrenih predpostavk: prvič, Višnja jo je nalašč, in drugič, Višnja sploh ne ve, da jo je. Brinino dretje je do viška dopolnilo mestno tiktokanje, Eva pa obupno išče pot ven. Predpostavke, ki sta jih napletali punci, ji predstavljajo labirint, v katerem mogoče včasih celo trči ob resnico. Samo ne ve, kdaj. Enkrat laže ena, drugič druga. Dejstvo je, da so stvari pod njihovo streho, če se življenju v bloku lahko tako reče, ubrale zapleteno pot. Táko, ki je ravno najbolj razumen primerek ne more razumeti. Zato ji ne preostane drugega, kot da spet vklopi materinsko intuicijo, ki vedno najde svoj prav, tudi če se moti.

Njen glavnik je izginil.

Višnja ga ni videla. Brina se ga ni dotaknila. Njihovo detece, Živa, je tako drobna, da je ne moreš opaziti. Nemočno seslja palček v zibelki in se ne gane. Ko bi se mamica le utegnila pri njej pomuditi! Jo opaziti …

“Višnja, kje je moj rdeči glavnik?” reče Eva po dolgem pretikanju kopalnice. Pogledala je celo pod preprogo. In za školjko.

“Višnja, si kje videla …” jo ponovno dregne, zdaj z višjim glasom. Višnja se zvira leže na kavču in si drži knjigo tik pred očmi. Zatopljena, pomembno zaposlena. Vsake toliko kot nora pahlja z listom knjige naprej in nazaj in se reži.

“Višnja!”

“Ne.”

“Brina? Si se igrala frizerko? Ne bom huda, samo vrni glavnik.”

“Jaz ga nimam.”

Glavnik je torej čisto zares izginil. S prsti si gre skozi lase.

A pripomoček za razčesavanje ni edino. Tudi njeni copati. Nikjer jih ni, pogrešani že ves teden.

“Katera je štorkljala v mojih copatih in se igrala mamico?”

Kot da bi živele v res prostornem dvorcu, kjer je nemogoče preiskati vse sobane, stvari ponikajo v nevidno.

“Jaz ne.”

“Jaz ne.”

Bosa s stopalom riše kroge, izpije požirek, sune z glavo tako, da se vsi lasje znajdejo na levi, potem pa spet otresa z njimi, da ji popadajo naravnost čez obraz.

“Ne.”

“Tudi ne.”

“Hja!”

Razbira njun pogled. Slabo razbira. Nič ji ne pove ne eden ne drugi. Pa ne, da ju ne bi poznala. Preveč ju ima v mezincu. Zato ve, da vsak dan osvojita kak nov trik, kako preslepiti mamo, jo oviti okoli prsta, njo brez moškega stebra ob sebi prav kakor za šalo. Sesuje se vsa vzvišenost nad njima. Eva je naenkrat nemočna kot otrok, mali pa sta glavni.

Oba para oči se zdita rahlo sumljiva. Višnja gotovo nekaj prikriva. Ali ne? Brina taji. Sta mogoče res pozabili, kaj sta s copati? Jih je, raztresena, kot je, založila sama? Da jih ni z balkona odpihnil petkov vihar? Mogoče je samo preveč spila …

Razbito ogledalo!

“Ojej!” zarjove Eva, ko nepripravljena naleti na srebrna rezilca, raztreščena po kopalnici.

“Povedati mi morata za tako reč.”

“Brina je hotela …”

“Višnja je kriva, mami!”

Zunaj v zrak zareže nehomologiran motocikel, ki krepko preseže sedeminsedemdeset decibelov. Grd je ta motor s svojim črnim oblakom in zvočnim izbruhom. In kdo ve, ali ni res kaj na tem, da razbito ogledalo prinaša smolo.

Medtem si mali spet skočita v lase. Najprej je videti, da bo to igra. Da sta že sami prepoznali vzorec, ki ga vsak dan ponavljata. Sami sebi se bosta zahahljali. Eva pa si bo oddahnila. Toda prične se cela vrsta resnih obtožb. Že sta zlepljeni v klobčič in se zavzeto ruvata pod mizo.

“Pssst!” naenkrat besno krikne Eva. Kar šinilo je vanjo: “Živa spi!”

Zelo veliko spi. Čisto tiho se odkrade do nje. Rahlo jo pokrije, nežno, nato pa spet malo odkrije. Njo samo je zazeblo do kosti, pa je hotela zaščititi gola ramenca dojenčice. Nato se zave, da je poletje. In sila soparno. Potiplje njena stopalca. Hladna. Bi jo vseeno raje do vratu pokrila? Samo da se ne bo premaknila in zadušila. Bi ji nadela nogavičke?

Mogoče.

Pokriti ali ne pokriti.

V trenutku, ko bi morala sprejeti odločitev, jo zmeraj po glavi trešči kak tujerodni hrušč. Zunaj spet tuli sirena. Zvoki ji kot z nožem narežejo življenje.

Postalo je kalejdoskop.

Tik tok.

Tedni bežijo.

Živa ni nič zrasla, odkar se je rodila. Brina in Višnja se ne menita zanjo.

Resda je oblečena v pajacka, ki sta ga prikrojili sestrici: mu odrezali rokave, zdaj ko je vroče, in nanj za okras prišili vrtnico in gumbe. Vseeno ju mala ne zanima. Eva je bila prepričana, da bodo vse tri sedele okoli nje kot ob tabornem ognju. Da jih bo novo življenje grelo, povezalo na novo. Potem se je zgodilo drugače.

Brina včasih pristopica do Eve, nežno položi dlan na njeno dojko, in reče:

“Jaz bi se dojila.”

Ne sledi več svojima puncama. Kot ni mogla z zanesljivostjo trditi, katera je razbila glavnik in katera vzela ogledalo, se pravi … tudi ne ve zmeraj, kje sta in kaj počneta. Na Klancu tega ni bilo. Tičale so skupaj, oklepali sta se je in nista imeli v načrtu nič drugega. Tukaj le bežno vprašata, ali smeta ven, in že ju ni več.

Steguje vrat prek balkonske ograje, pretirano suče glavo, kot da bo tako vendarle videla za blok. Z njihove strani se vidi le četrtino igrišča. Vsake toliko, na pol ure, vsaj eno zagleda tam in ve, da sta v redu.

Včasih ju dolgo ni na spregled in ju kliče z balkona. Nikoli je ne slišita.

Noče, da bi njeno dretje z balkona preveč izstopalo v tej soseski, zato z glasom posnema hreščanje radia ali cviljenje gum.

Večkrat obsedi na balkonu. Včasih je tako temeljito brezvoljna, da ne zmore premika v kuhinjo nekaj metrov stran. Ne more se pripraviti do tega, da bi vstala, si vzela kozarec limonade z ledom. Lažje je na balkon prinesti kar steklenico, v kateri ni niti kanca vitamina.

Otroka se od nje očividno odcepljata, obe na mah. Še vedno sta kot jojota na vrvici, vendar ju zdaj ne pošilja proč in ne vleče nazaj ona, pač pa se izgubljata in znova pojavljata sami po lastni volji. K sreči jima še kar zaupa. Pogosto ji ne preostane drugega. Igrišče za blokom je podobno tistemu iz Kotla. Na njem se znajdeta bolje kot ona. Zanjo je bila že selitev prevelika sprememba. Dekleti pa … kot lahko v vroči avgustovski sapici že zaznava napoved jeseni, tudi ob njunem samostojnem zapuščanju dvorišča že sluti, kako kmalu bosta šli v svet.

Vanjo sta med nosečnostjo izdolbli luknjo. Odtlej jo izmenoma polnita in praznita in jo po malem privajata na to, da jo bosta nekoč pustili za sabo.

V njuni odrasli zavesti bo morda nastopala kot milo grenak spomin. Z nekaj sreče se tam ne bo zataknila kot neuspela slika.

Slika, ki visi nad Evino posteljo, pa je osupljiva. Gozd prikazuje, in gozdno žival.

Spomni se, kako je z malima, naveličanima tujih domov, prvič prišla na ogled tega malega stanovanja. V spalnici je ob njihovem prihodu steno krasil plakat Fride Kahlo: podoba košute z rogovi in lepim ženskim obrazom. Z dvema paroma ušes, človeškim in živalskim. Vanjo je zaritih devet puščic. Sijajen avtoportret! Eva se je takrat za dolg trenutek pogreznila vanj. Mali sta jo vlekli za rokav iz neke daljave, njun glas je bil daleč proč, ji klical, gremo od tod, a v tistem se je znašla med drevesi na sliki.

“Saj jo lahko snamete,” je rekla gospa lastnica. “Par, ki je bil tu pred vami, jo je pač pustil. Res ne vem, čemu! Kdo bi hotel to gledati? Kdo bi se hotel trpinčiti z gledanjem te mučene zveri? Sama jo snamem kar takoj.”

Te zveri s človeškim obrazom.

“Pustite jo,” je rekla Eva in v hipu sklenila, da vzamejo ta dom. Slika jo je uročila, tu je bila zanjo, govorila je o njej.