Roman Kako igrati šah v temi. Priročnik za začetnike, ki so ga navdihnila lastna doživetja avtorja Boštjana Trohe-Kara, je portret uničujoče ambicije malega človeka in surove izprijenosti sveta, pred katerim si zatiskamo oči, da bi lahko mirno spali vsaj še eno noč, preden mrtvih oči ne bomo več mogli zapreti. Je zgodba o povzpetniku, ki je imel vse, a je hotel še več, zaradi česar se je nehote znašel na šahovnici, kjer figure premikajo ljudje iz mračnega, slehernikom nevidnega ozadja. Je zgodba o šahovski figuri, o kmetu s periferije sveta, ki je želel pobegniti s šahovnice in postati velemojster. A se je v temi spotikal in za seboj puščal solze, trpljenje, razočaranje, obup, smrt. Triler bralca vodi po labirintih Kaira, avenijah Pariza, korupciji Bruslja, tragediji Afrike in vročini Istre, kjer se srečujejo usode ambicioznega Tima, nežne Nine in brutalne Joburg in spletajo napeto zgodbo z mnogoterimi preobrati in skrivnostmi.

Boštjan Troha-Karo (1969) je svojo ustvarjalno kariero začel v sredini 90. let, ko je skupaj s francoskim pisateljem Stephenom Carrièrom nekaj klasičnih del priredil v medij videoiger za francosko-italijansko-slovensko podjetje Arxel Tribe — od Wagnerjevega Nibelunškega prstana in Goethejevega Fausta, pa tudi romane Paula Coelha in film Hannibal. Nadaljeval je s priredbami filmov in serij za igre, med drugim Ghostbusters, The Expendables in Prison Break, kjer je sodeloval s produkcijsko hišo 20th Century Fox. Obenem je napisal nekaj originalnih scenarijev, po katerih so bile narejene igre, kakršna je denimo Marlow Briggs za Microsoft. Ustvarjalno delo je prepletal s poslovnim. Trenutno je razpet med Evropo, Bližnjim vzhodom in Afriko, kjer se ukvarja z analizo groženj, kibernetsko varnostjo in investicijami.

Boštjan Troha-Karo: Kako igrati šah v temi. Priročnik za začetnike

Posvečeno Mirjam, Veri, Andreju in seveda D., P., R., A., M., L., R., S. in K.

Z iskreno zahvalo uredniku Urbanu Vovku.

Toledo se je od zadnje tekme še dodatno zredil in je že spet srebal konjak. Strijasto salo je kot preveč vzhajano testo sililo izza srajce, ki je stiskala Argentinca po vsej širini trupa. Kratko pristrižene lase je imel po vrhu glave nasršene, ob strani pa že zlepljene od potu. Srage so se bleščale po sencih in navzdol po licih, vse do ovratnika, ki je skupaj s srajco požrtvovalno skrival preostanek telesa.

Toledo je za trenutek odložil kozarec konjaka in ga opazoval kot otroka edinca ter si s klobasastimi prsti na zapestje nataknil dragoceno uro in jo na silo zapel na zadnjo luknjo. Slepo je potiskal pas skozi zanke hlač in ob spremljavi piskajočega stokanja obračal torzo sem in tja ter si v usta zlival konjak.

Capo se je trudil misliti na Libanon, na odlično rešitev, ki jo je slišal na sestanku, a je lahko le strmel v žalostno predstavo kairskih policistov, ki so se trudili s Toledom.

Kljub zasebnemu letu so jih namreč skrbno pregledali, sicer vljudno in obzirno, a so šli vendarle predaleč; odkar je svet spet iz tira, zasebni leti niso več ničemur podobni, je Capo negodoval sam pri sebi. Ure in pasove so si morali sneti, prtljago dati skozi skenerje, elektroniko ven iz torb kot kakšni islamski skrajneži na letu z El Al.

Toledovemu jamranju in neskončnemu iskanju zank na hlačah je Capo vendarle obrnil hrbet, saj ni nič kazalo, da se bo boj s pasom in zankami kaj kmalu končal. Stopil je do bara in si nalil za prst croizeta, čeprav je, skeptičen, ciničen in ljudomrzen, kot je pač bil, dvomil, da je to res croizet. Dandanes ne veš več, kje vse goljufajo in kdo vse nosi domov dobre konjake, je mrmral Capo, čeprav so vsi nadobudni muslimani in naj ne bi pili. Verjetno so tisti tamle, ki prav zdaj pregledujejo njegov kovček, pokradli vse, kar se le da. Tudi kozarec je bil drugorazreden, s previsokim pecljem, predebelim steklom, primeren za pomivanje v stroju, nikakor pa ne za njegovo skupino treh premožnih samovšečnežev.

Od prezira do policistov, Kaira in muslimanov se je Capo spet vrnil k preziru do Toleda. Spraševal se je, kako je mogoče, da imajo tega povprečneža še kar v ekipi, čeprav je odgovor seveda poznal. Po toliko napakah, ki so jim odnesle prvo mesto, je ta butelj še kar z njimi! Drugi najpomembnejši član ekipe je — poleg njega, seveda, saj je vendarle glavni, capo —, pa taka nesposobna šunka!

Toledo, kot je bil njegov nom de sport, je bil lastnik naj­več­jega mobilnega operaterja v špansko govorečem svetu. Če je le bila prilika, pa tudi kadar je ni bilo, se je pohvalil, da je tretji ali četrti ali peti najbogatejši človek na svetu — nikoli prvi —, odvisno pač od skakanja delnic njegovih podjetij. Slovel je po neprecejenih izjavah, ki jih je trosil po vseh možnih družbenih omrežjih in so lahko v hipu obglavile delnice njegovih korporacij. Običajno se je izkazalo, da je vse skupaj le iskanje pozornosti otročjega moškega, ampak škoda je bila vedno že narejena. Sledile so salte mortale iz repertoarja oddelka za odnose z javnostmi, ki se je na vse kriplje trudil znova pospraviti lego kocke, razmetane po tleh celega sveta.

Toledovo škripanje je navsezadnje le pojenjalo in Capo si je lahko oddahnil, a je Toledu vseeno še naprej obračal hrbet. Tim Kovač, s katerim se je sestal malo prej, in načrtovanje libanonskega projekta sta se umaknila upanju, da je Toledo storil smrt — kar se seveda ni zgodilo, a misel na kaj takega mu je vendarle sprostila nekaj nujno potrebnega serotonina. Čeprav je vedel, da bi brez Toledovega denarja morala športno ekipo financirati on in Joburg.

Croizet, ali karkoli je že bilo v steklenici z napisom Légion d’Honneur 1883 — no, ja, mogoče pa je res croizet, si je stežka priznal Capo, ko ga je pokusil —, se mu je počasi topil v ustih in mu kljub vsej bedi, ki ji je bil priča, dal malce upanja, da bo morebiti v Akri šlo vse v redu, da bodo tekmo odlično odigrali in navsezadnje le osvojili naslov prvaka za to sezono.

Toledo, ki je bil že dobro okajen, se je zdaj trudil s suknjičem, še kar v tišini. Ker se ni nikamor premaknil, je Capo moral čakati na vrsto za pregled. Oči so mu odtavale po notranji opremi zasebnega loungea in iskale kaj spodbudnega, pri čemer je preskočil čemerno, posušeno in postarano Joburg, ki je tudi ni maral, a na popolnoma drugačen način, kot ni maral Toleda.

Arhitekt, je opazil Capo, se je zelo potrudil, da je porabil ves proračun za dekoracijo prostora, kjer je njegova ekipa čakala na let v glavno mesto Gane, vendar z obupnim rezultatom; prostor je bil nekakšna art-déco mešanica luksuznega vagona na Orient Expressu in notranjosti zasebnega letala. Na eni strani so bila velika okrogla okna — kot da jih ni že dosti v letalih, jih je treba trpeti tudi tukaj —, seveda obdana s poliranim lesom v visokem sijaju; nekaj zanimivih in lahkih afriških furnirjev, največ pa težkega grčavega kostanja. Okna so bila okvirjena s sijočo medenino, pred njimi pa so na policah tičale monografije za vse okuse; od Klimta do Lamborghinija, naprej nekaj baročnih svetilk iz kičastih devetdesetih, potpurijev, navijalcev za mehanične ure in še nekaj podobno neuporabnih gledaliških rekvizitov. Na drugi strani je bila visoko spolirana lesena stena z zlatimi intarzijami in z obveznimi pasovi iz LED-luči od tal do vrha — nedvomno edina posodobitev v zadnjih tridesetih letih.

Stena se je nežno ukrivljala v notranjost prostora in se zlila s stropom, spet z osvetljeno obrobo, ki je bil narejen iz brušenega zelenega amazonita in je dal nekaj zelo potrebnega barvnega kontrapunkta poplavi rjave. Na tla se je arhitekt odločil dati tapisom v toplo sivi barvi suhega blata, ki je bil ravno toliko debel, da je bilo treba prtljago nositi, saj so se kolesca pregloboko zarila v neposrečeno talno izbiro in se nehala vrteti. Arabcem in Rusom se je arhitekt poklonil z rokokojskimi fotelji in dvosedi, pretirano debelo oblazinjenimi in odetimi v zlato tkanino ter nataknjenimi na pretanke po­zlačene rezljane nožice.

Capo, ljubitelj minimalizma, čistih linij, Miesa van der Roheja, je ob vsem tem vizualnem nasilju — od Toleda do interierja — v ustih skoraj začutil zajtrk, a ga je brž poplaknil z zadnjim požirkom konjaka. Skozi pragozd kiča je stopil do policistov, ki so zdaj že čakali nanj in na nekaj bolj estetskega, kot je bila šunka v mreži, imenovana Toledo.

Med pregledom je Capo spet razmišljal, kot že tolikokrat, da bi Toleda zamenjal takoj po tekmi v Akri. Kljub vsemu denarju, ki ga je prispeval v ekipo, je bil rezultat pomembnejši. Denar ni bila nepremostljiva ovira, si je pravil, čeprav ni bilo čisto tako; deset do dvajset milijonov, kolikor stane povprečna tekma na črnem terenu, lahko nemara pokrijeta skupaj z Joburg, ki jo namerava postaviti na Toledovo mesto. Na njeno pa kakega svojega varovanca, mogoče Tima Kovača, ki je bil ravno prej tule, se je z veseljem spomnil Capo, in ki mu ga je priporočila prav Joburg, njej pa njen mož bankir. Capo že nekaj časa opazuje Tima, ga spremlja, mu daje projekte in se mu zdi več kot primeren.

Torej, je naprej razmišljal Capo, skupaj kakih dvesto milijonov na leto — ki jih, resnici na ljubo, zdaj skoraj v celoti plačuje Toledo. Bosta pač z Joburg likvidirala še kak paketek delnic, da jima ne bo treba prenašati neznosno povprečnih rezultatov, za katere je odgovoren izključno Toledo. Navsezadnje sta v tem športu, da zmagujeta, ne da se uvrščata nekam na sredo lestvice.

In zmaga v tej sezoni je še vedno mogoča, a nikakor ne s Toledom na mašini, ki je znova pogledal proti Joburg, ta pa mu znova ni vrnila pogleda. Capo, ki so se mu čustva zdela kot duševni rak, ki ga je bilo treba čimprej izrezati ali uničiti s kemoterapijo, preden postane metastatičen, tega pogleda ni opazil.

Z Joburg ne prenašata dobro drugega mesta, še manj pa tretje oziroma katerokoli, ki ni prvo. Capo je tihi lastnik tovarn vojaške opreme, med petimi največjimi na svetu, s prihodki precej nad bruto domačim proizvodom marsikatere države — še posebej ob vseh vojnah, vsak teden novih, ki besnijo po svetu, od katerih jih je Capo zanetil kar nekaj. Posredno, seveda, saj se nerad izpostavlja, a kot dober gospodar je moral poskrbeti za nove prodajne priložnosti.

“Kako kaj kaže s terapijami?” je Capo vprašal Joburg in iskal morebiten vir denarja.

“Zelo dobro,” je rekla po kratki aristokratski pavzi.

“Capo, si mislil na psihiatrične seanse ali na tisto njeno bedarijo z mlado krvjo?” se je vmešal Toledo.

“Je kaj dobička?” je še kar vrtal Capo, ki je skupaj z Joburg preslišal bodico Toleda.

Joburg ga je izza rahlo zatemnjenih očal pogledala s cinično prizanesljivostjo, kakršno blagovolijo nameniti aristo­krati kmečkim pritepencem, češ kaj pa je mislil; da morebiti delajo izgubo. Capo je vedel, da so terapije z mlado krvjo, pri katerih dajejo starcem transfuzije plazme iz krvi mladih ljudi, dobičkonosne in da je Joburg v tej panogi kraljevala, ni pa vedel, ali lahko financira tekme brez Toleda.

Capo je bil po rodu iz Kopra, kjer je bil tudi povabljen v ta šport in od koder njegovo ime — Capo, skrajšava od Capodistria. Pravilo namreč je, da se športniki ne kličejo po pravih imenih, ampak po mestih, kjer so bili sprejeti med redke izbrance, ki si ta zahtevni intelektualni šport lahko privoščijo in imajo zanj talent.

Diskretnost, ne samo z imeni, je nujna in kršitev pomeni takojšnjo izključitev in dosmrtno prepoved igranja. To se sicer v več kot stoletni zgodovini športa še nikoli ni zgodilo, saj nihče ni tako nespameten, da bi pravila prekršil.

Pa ne zaradi izključitve; to ne bi bilo nič hudega, saj je še cela kopica drugih športov, kamor se lahko izobčenci zatečejo. Katastrofa bi namreč bila razkritje obstoja tega razburljivega športa. To bi pomenilo konec za vse vpletene; odvisno od jurisdikcije, seveda, a vsekakor dosmrtni zapor ali smrtno kazen. Za sorodnike in znance pa vsaj družbeno izobčenje.

Neprodušni sistem diskretnosti najelitnejšega športa, o katerem trdijo, da služi v dobrobit človeštva in da bolj altruističen že skoraj ne more biti, temelji na dobro preizkušeni vojaški doktrini vzajemno zagotovljenega uničenja.

Capo je zavil z očmi, si odpel uro in izvlekel pas ter ju položil na prenosni skener, da bodo lahko varnostniki oddali poročilo, ki pač zahteva rentgenske posnetke predmetov.

Bil je zagrizen športnik, po duši in telesu, in se je zares lahko povezal le z enako športno in tekmovalno naravnanimi ljudmi. Kdor ni hodil surfat na Zelenortske otoke ali jadrat v Brazilijo, smučat v Gruzijo in plezat po Torres Del Paine, ni bil primeren za njegov milje. Vse pri njem je bilo podrejeno najboljšemu možnemu rezultatu, ostalo je bilo rezervirano za untermenschen.

Capov zagoreli obraz, kronan s polno glavo kiparsko oblikovanih, že skoraj čisto sivih las, od vetra na jadrnici prebičan obraz z brezkompromisnimi sivimi očmi, obdanimi z gubami izkušenega vodje, kratka bela skiperska brada, košarkarska višina in vrhunsko krojena obleka, ki se je prilegala slokemu telesu, je bila manifestacija šestdesetletnikovega svetovnega nazora.

Prenosnika mu ni bilo treba dati na rentgen, zadostovalo je že, da ga je vklopil. Verjetno tudi zato, ker je dal policistom zelo jasno vedeti, da jih bo žive nagačil, če se bo karkoli zgodilo z njegovimi datotekami.

“Dovolj dotikanja s svinjskimi parklji!” je siknil, mimo­grede užalil muslimane, in zaprl prenosnik pred policistovim nosom. Živci so mu popuščali zaradi Toleda, ki se je še kar svalj­kal po sobi in se oblačil, policisti so bili primeren strelovod.

Disk v prenosniku je bil poln skrbno načrtovanih procesov, ki so bili potrebni za usklajeno tekmovanje ekipe v Akri in brez katerih bi bil poraz neizbežen. Seveda datotek s postopki in načrti v tem športu nihče ni shranjeval v oblak, vedno le na osebne naprave, ki so bile zaščitene z 256-bitno enkripcijo in biometričnim odklepanjem.

Capo, kot kapetan tričlanske ekipe — on, Joburg in Toledo —, je bil odgovoren za brezhibno harmonijo in usklajenost med tekmo, ki pa brez striktnih protokolov in procesov ni mogoča. Nobena tekma ni podobna prejšnji, noben teren ni enak in nobena lokacija ni podobna kateri drugi, zato se je treba vsakokrat znova pripraviti in sestaviti načrt od začetka do konca, od prve sekunde do zadnje, od prvega reza do zadnjega šiva, kot je rad rekel Capo. Med tekmo se napake ne seštevajo, pač pa množijo, in teh se v šestih urah, kolikor tekma običajno traja, lahko nabere usodno veliko.