Poklon Marjani Deržaj je naslov letošnje že tradicionalne Poletne noči v sodelovanju Festivala Ljubljana in RTV Slovenija. Koncert bo nocoj (v četrtek, 20. junija) ob 21. uri na Kongresnem trgu.
Simfonični orkester, Big Band in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija bo vodil Patrik Greblo. Vokalni solisti bodo Darja Švajger, Nuša Derenda, Nina Strnad, Eva Hren, Katrinas, Jadranka Juras, Ana Bezjak, Monika Avsenik, Alenka Gotar, Anja Strajnar in Braco Koren.
Marjana Deržaj, s katero sem se srečal samo nekajkrat in še to bolj bežno, je bila predestinirana za takojšen uspeh v najširši glasbeni javnosti. In to v času, ko je bila Slovenija odprta v svet tako na področju jazza kot zabavne glabe in je hitro vzpostavila stik s svetovnim glasbenim dogajanjem.
Slovenska popevka na Bledu in pozneje v Ljubljani je bila neponovljiv fenomen, kakršen je danes samo še Eurosong. Zgolj domači festivali so neprimerljivi.
Nobena ustvarjena skladba ali pesem, če je dobra, ne gre v pozabo.

Ustvarjalna svoboda slovenske popevke

S slovensko popevko se je v našem kulturnem prostoru širila ustvarjalna svoboda, primerljiva s tisto v pesništvu. Med avtorji besedil za popevke najdemo mnoga tedanja najbolj znana pesniška imena. Med njimi bi si svoj večer na Poletni nočizagotovo zaslužil predvsem Gregor Strniša.
Prvi Festival slovenske popevke je bil leta 1962 na Bledu v takrat pravkar končani Festivalni dvorani. Razen Unionske dvorane in Plečnikove Festivalne dvorane Ljubljana še ni imela prostora za bolj množične prireditve. Zato je na pomoč včasih priskočilo Gospodarsko razstavišče, kot recimo 31. marca 1959 — oz. 1. aprila, zaradi znamenite zamude (letalo z glasbeniki je zaradi megle moralo pristati v Zagrebu) —, ko je tam koncertiral Louis Armstrong. Šele leta 1965 je bila zgrajena Hala Tivoli kot takrat največja in najboljša dvorana v Jugoslaviji.
Prvi koncert v Hali je imel spet Satchmo, postala pa je tudi dom Slovenske popevke. Koliko je bilo tam koncertov, nihče ne ve. Hala Tivoli žal še ni dočakala svoji zgodovini primerne monografije.
{embed_youtube}https://youtu.be/-rU3vA2w8GU{/embed_youtube}

Ni več to, kar je bila?

Ali slovenska popevka ni več to, kar je bila? Vprašanje je relativno in v resnici brez pomena. Čas je šel naprej in z njim glasbeni razvoj. Okus, dojemljivost, občutljivost publike so se spremenili, pojavile so se nove vsebine, videospoti, skupine, aranžmaji, predvsem pa pogledi na ustvarjalnost in njeno recepcijo …
Poklon Marjani Deržaj ni komemoracija, kaj šele revija današnjih pevk in pevcev. Poklon Marjani Deržaj je lahko samo tradicija in kontinuiteta v pravem pomenu teh besed. Poklon Marjani Deržaj je notranji dialog s poudarkom na vsem najboljšem, kar je ohranjenega. Antologija, kakršne bolj ali manj uspešno sestavljajo literarni zgodovinarji iz najboljšega v poeziji.
Je en večer, posvečen Marjani Deržaj in njenemu popevkarskemu opusu, dovolj? Je, če naredimo res najboljšo antologijo in če organizatorji dobijo interprete, ki jim ob njenih pesmih uspe postati njen ekvivalent.
To je največji problem, s katerim pa ni primerno strašiti že v naprej. Nenazadnje imamo video posnetke, pa tudi starejše avdio, ki nam omogočajo njeno analizo kot primerjavo.

Nove, sveže interpretacije

Marjana Deržaj je bila po svojem glasbenem in človeškem profilu neponovljiva. Zato je nima smisla posnemati. V njenem pesemskem izročilu je treba poiskati nove, sveže interpretativne možnosti, ki bodo z njo in njenim časom pred petdesetimi leti vzpostavile prepričljiv dialog s sedanjostjo.
Če pogledamo Marjanine interpretacije, je bila prepričljiva v vsem. Že če prisluhnete samo njeni dikciji in artikulaciji! Njen odrski, pevski jezik je bil fenomenalen. Tako rekoč spomenik péti slovenščini.
Bila je mojstrsko jasna, pripovedna, izpovedna. Vsak vokal je imel svojo vsebinsko težo. Znala je poudariti besedo, jo emotivno osmisliti, ji dodati metaforično moč in sijaj. Njena izgovorjava je bila izjemno čista — obenem knjižna, normativna, pa vendar nikoli samo to.
Je bila sentimentalna? Seveda. Pa še kako — toda pristno, podoživeto, poglobljeno. Kot da bi padla v pesem direktno iz zanjo napisanih not. Spomnimo se samo sicer redkih popevk bratov Avsenik, ki sta uglasbila pesem Zvezde padajo v noč Cirila Zlobca. Pa Strniševega Oriona na glasbo Jureta Robežnika. Pa seveda najslavnejše Poletne noči na besedilo Elze Budau in z melodijo Mojmirja Sepeta.

Tisti njen nasmeh

Berem, da je nastopila na štirinajstih festivalih z osemindvajsetimi pesmimi. Ravno prav. Z občutkom za mero.
Če pogledamo, koliko današnjih pevcev in pevk se v najrazličnejših glasbenih žanrih vokalno muči, ker profesionalno niso pripravljeni in šolani. Pri Marjani Deržaj pa se zdi, kot da je imela vse potrebne akademije in profesorje petja, solo petja. Bila je naravna, a hkrati perfektna.
Ko zapoje Marjana Deržaj, se zdi vse lahko in preprosto. To je možno samo v primeru, če vse obvladaš in imaš obenem svoj notranji mir. Pa če se je na odru še tako razdajala, ostajala je zadovoljna sama s seboj in to izpričevala s tistim svojim nasmehom, prijaznejšim od nasmeha Mone Lise.