Do danes je bilo v vojni v Gazi pobitih okoli 33.000 Palestincev. Od tega tretjina otrok. Ali koga na Zahodu to v resnici zanima? Ne. Ali kdo na Zahodu poskuša narediti edino, kar je mogoče narediti? Torej ustaviti Izrael? Izraelu ne pošiljati več orožja? Ne.

Namesto da bi kaj naredil, Zahod izvaja govorno telovadbo. Govoriči, da je to, kar počne Izrael, nedopustno. Da je to kršitev človekovih pravic. Vojni zločin. Celo genocid. O genocidu so začeli govoriti tudi na Televiziji Slovenija. Čeprav se treba vedeti, da si na začetku izraelskih napadov na Gazo o tem nihče ni upal govoriti. Vsi po vrsti — tudi slovenski mediji — so govorili samo o pravici Izraela do samoobrambe. Kot da je genocid del te pravice.

Politični pravorek

No, da slovenski mediji in slovenska politika gojijo politični pravorek oz. politično korektni govor, je že zdavnaj jasno. A treba je dodati: hlapčevsko politično korektnost in hlapčevski politično korektni govor. Kar pomeni: v tem in takšnem govoru nihče ne misli s svojo glavo. Nihče ne prakticira lastnih etičnih stališč. Ker jih nima. Ampak prakticira tisto, kar zapoveduje Veliki Zahod. Kot Veliki Drugi.

Politika v medijih in politika v politiki potekata nekako takole: pogledamo okrog sebe, kaj pravi Veliki Zahod, in potem ponovimo, kar reče Veliki Zahod. Pogledamo okrog sebe, kaj dela Veliki Zahod. In potem naredimo to, kar naredi Veliki Zahod.

Tiste, ki v Sloveniji še mislimo s svojo glavo in ki smo v primeru Palestine že leta pred izraelskim napadom zagovarjali rešitev dveh držav — torej ustanovitev in mednarodno priznanje palestinske države — vladajoča politika in mediji prikazujejo kot neresne skrajneže. Tipičen primer takega neresnega skrajneža je po mnenju slovenskih medijev in politike recimo Kordiš. Človek, ki ponuja politično nezrele rešitve.

Prišel je čas

Danes pa tudi slovenska politika in mediji — spet po logiki politične korektnosti in politično korektnega govora — govorijo, da je čas za priznanje palestinske države. Da sicer ni še čisto jasno, kdaj natančno bo ta čas prišel. A je prišel. In da, seveda bomo priznali palestinsko državo. A to se bo zgodilo šele takrat, ko bo politično najbolj učinkovito.

Tako pravi zunanja ministrica Fajonova. Ki je bila nadvse navdušena sama nad sabo, ko ji je uspel domnevno neverjetni mednarodno politični manever. Namreč izglasovanje Resolucije 2728. Za katero je bilo vsem — razen njej — jasno, da ne bo spremenila ničesar. Ker če bi lahko kaj spremenila, bi ZDA uporabila veto.

Jaz, Fajonova

Toda iz zornega kota slovenskih medijev in politike je bila ta resolucija izglasovana v glavnem zato, ker je Slovenija postala nestalna članica Varnostnega sveta OZN. Fajonova je ob sprejemu te resolucije zacvetela. Več kot očitno je bilo, da si osebne zasluge za to — kljub vedno skrbno odigrani politični korektnosti in uravnoteženosti ter dostojnosti in skromnosti — pripisuje Fajonova. Jaz, Fajonova, sem ključno prispevala k temu, da je Slovenija postala nestalna članica varnostnega sveta OZN. Jaz, Fajonova, sem ključno prispevala k sprejetju Resolucije 2728. Ki bo spremenila potek dogodkov v Gazi.

Da Fajonova ni preveč politično lucidna, vemo že od začetka njene politične kariere. To je bil seveda pogoj, da je postala vodilna v SD. To je bil tudi pogoj, da je postala zunanja ministrica. In to je pogoj, da je se sprehaja po Varnostnem svetu. Sicer kot nestalna članica. Pa vendar.

Prebrati željo v očeh

Sloveniji je že od ustanovitve lastne države usojeno, da je nepomembni satelit Velikega Zahoda. Slovenija niti noče biti nič drugega kot nepomembni satelit Velikega Zahoda. To je pač del zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice: Slovenci znamo eksistirati samo kot nepomembni satelit Velikega Drugega. Pa naj bodo to Franki. Ali Nemci. Ali Habsburška monarhija. Ali Avstro-Ogrska. Ali Jugoslavija 1. In Jugoslavija 2.

Zato je bilo jasno vsem — razen Bučarju in kompaniji —, da bo Slovenija po osamosvojitvi samostojna le kakšno sekundo ali dve. Saj si bo morala nujno, takoj, čimprej poiskati novega Velikega Drugega. Ki ga bo vedno, ko bo pred še tako nepomembno odločitvijo, pogledala za nasvet. Gledala ga bo kot Velikega Drugega. Kot kapricioznega Velikega Drugega. Ki mu bo poskušala prebrati željo v očeh. Se v to željo utopiti. In narediti točno to, kar Veliki Drugi želi.

Kaj Sloveniji ni jasno?

Svojega novega Velikega Drugega je našla v Zahodu. Ki je v njenih očeh postal Veliki Zahod, do katerega od osamosvojitve naprej prakticira logiko infantilnega vedenja majhnega otroka. Kot poslušen cucek gleda, kaj si Veliki Zahod želi. In potem naredi to, kar misli, da si Veliki Zahod želi. In potem kot majhen otrok čaka, da jo bo Veliki Zahod za ubogljivost nagradil. Ali vsaj opazil, že ne nagradil.

In opaženi smo bili. Nismo pozabili, kako je že pred leti ameriški veleposlanik rekel, da bi si ZDA lahko samo želela več takšnih prijateljev, kot je Slovenija.

Kaj torej Sloveniji ni jasno? Česa Slovenija ne vidi? Tega, kakšna je njena zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica? Namreč hlapčevska?

To navsezadnje ni nova ugotovitev. Da smo za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni, je zapisal že Cankar. Ali pa je to po novi, iz Amerike uvoženi kvazinaraciji — po kateri lahko vse, kar je izpred več kot dvajsetih let, pozabimo — res že tako zastarelo, da se tega nihče več ne spomni. Kaj šele, da bi kdo Cankarja bral. Enako, kot se ne bere tudi Kosovela, ki je že zdavnaj zapisal, da Evropa umira.

Geostrateška postojanka

Ali pa Sloveniji morda ni jasno, za kaj v primeru Izraela in Palestincev gre? Tudi to je zelo verjetno. Naj zapišem še enkrat: v primeru Izraela in Palestincev gre za kolonializem Velikega Zahoda in za interese vojaške industrije Velikega Zahoda. Izraelska država je nastala kot del kolonialne zahodne politike, ki je ne samo na palestinskem ozemlju, ampak tudi drugod po svetu vlekel meje in ustanavljal države v skladu s svojo geostrateško logiko. V skladu z lastnimi geostrateškimi interesi.

Pri ustanovitvi izraelske države zato seveda ni šlo niti za Palestince niti za Izrael. Ampak za to, da je Izrael ključna geostrateška postojanka ZDA v tem delu sveta. Izrael v tem smislu ni bil nič manj instrumentaliziran kot Palestinci. Z eno ključno razliko: da so bili Palestinci videni kot postojanka Sovjetske zveze, Izrael pa kot postojanka ZDA.

Vsak ima svojo ceno

Če k temu dodamo še interese zahodne vojaške industrije, je 33.000 mrtvih Palestincev pričakovan rezultat. Pravzaprav je to celo malo. Kot je pričakovan rezultat tudi to, da Veliki Zahod ne bo ustavil Izraela. Ker mrtvi Palestinci ne štejejo. Kot ne štejejo drugi na našem planetu, ki so se ali se še vedno zoperstavljajo geostrateškim in vojaškim interesom Velikega Zahoda. Ti ljudje namreč ne veljajo za prave ljudi. Niso ljudje, katerih življenja in smrti štejejo. To je tradicionalna politika ZDA. Tudi na lastnem ozemlju. Kjer med tiste, ki ne štejejo, sodijo na primer Indijanci in nativni Havajčani.

Ali kot je zapisal Eduardo Galeano v knjigi Otroci dni:

“Druga svetovna vojna je v zgodovini človeškega klanja pobila največ ljudi, toda niso prešteli vseh žrtev. Številnih vojakov iz kolonij na seznamu padlih ni. To so bili avstralski staroselci, Indijci, Burmanci, Filipinci, Alžirci, Senegalci, Vietnamci in številni drugi črni, rjavi, in rumeni. Prisiljeni umreti za zastave svojih gospodarjev. 

Vsak ima svojo ceno: žívi se delijo na prvo, drugo, tretjo in četrto kategorijo. Mrtvim se godi enako.”  

Danes je še kar naprej isto.