
Niti dva tedna nazaj si niti slučajno ne bi mogli misliti, da bomo imeli v Sloveniji kar dva referenduma, povezana z Natom: prvega glede proračunskih sredstev, ki bi jih Slovenija kot članica morala nameniti za nakup orožja oz. za oboroževanje; drugega pa kar o tem, ali naj še sploh ostanemo v Natu.
Zame osebno sta oba referenduma odlična politična ideja. In odlična priložnost. Priložnost, da bom lahko odgovorila “ne” na obe referendumski vprašanji.
Že ko smo se leta 2003 odločali o pridružitvi Natu, sem bila prepričana, da je to zgrešena politična odločitev. Ker je NATO bil in je še vedno imperialni politični in vojaški subjekt. Subjekt, namenjen realizaciji imperialnih zamisli in ciljev Zahoda. Na čelu z ZDA.
Obramba je širok pojem
NATO sam o svojem delovanju seveda ne more in ne sme govoriti na tak način. Govoriti resnico o lastnem delovanju bi bilo politično kontraproduktivno. Pa tudi zato, ker marsikdo vidi NATO kot združbo, katere namen je obramba. Kar je širok pojem. O tem, kaj vse je obramba, bi lahko pisali na dolgo in široko. Zagotovo pa so del obrambe imperialni interesi in prakse Zahoda. In ZDA. Govorjenje, da NATO služi obrambi, je v tem smislu točno. Zahod in ZDA branita svoje interese in koristi na račun nezahodnih družb. Ki so pri obrambi koristi in interesov Zahoda in ZDA kaj hitro prepoznane kot tiste, ki Zahodu in ZDA onemogočajo uresničevanje njihovih koristi. Torej kot sovražnik.
Zato je v zahodni perspektivi jasno, da je Zahod treba braniti pred takšnimi državami in družbami. Da je v zvezi z njimi treba ravnati obrambno. Karkoli to že pomeni. Karkoli to že vključuje. Kakšna vojna gor ali dol. To ni pomembno. Kot lahko danes opazujemo v Ukrajini in pri genocidu v Gazi.
Nič spornega?
S stališča Nata je tudi logično, zakaj je potrebnih 5 odstotkov BDP vseh članic za obrambo. Razlogov je več. Naj omenim samo dva.
Prvi je dejstvo, da bo NATO s takšnim denarjem bistveno bolje pripravljen za obrambo svojih — beri zahodnih in ameriških — koristi in interesov. Drugič pa zato, ker bo precejšen del tega denarja šel za nakup ameriškega orožja.
Zato Trump vztraja pri takem procentu BDP za oboroževanje. Kot neoliberalnemu kapitalistu mu je jasno, da to pomeni večje zaslužke za ameriško vojaško industrijo. In za ZDA. V duhu slogana “America first!” je takšna politika logična. Pričakovana. In upravičena. Amerika bo NATO in proračune članic še naprej uporabljala za svoje koristi. Trump v tem ne vidi nič spornega. Čudi pa, da nič spornega v takšni politiki ne vidijo evropski politiki. S slovenskimi na čelu.
Laž in smisel
V tem duhu je razpis referenduma, ali naj bo za oboroževanje vsako leto namenjenih 3 ali 5 odstotkov BDP, ne samo smiseln. Ampak tudi nujen. Laž je namreč, da se tako visoka poraba proračunskih sredstev za oborožitev ne bo poznala socialni državi. Seveda se bo. To bo šlo na njen račun. In državljani, ki na najrazličnejše načine polnimo državni proračun, imamo pravico povedati, ali res hočemo, da se naš denar porabi za nakup več orožja. Ali za kaj drugega.
Kadarkoli se namreč v Sloveniji pojavijo zahteve za več denarja za karkoli drugega, je odgovor vedno isti: “Ni denarja!” Dve milijardi in več vsako leto za orožje pa očitno ni in ne bo problem. To je edina proračunska postavka, za katero se bo denar našel. Če recimo pričakujemo samo kakšnih 100.000 evrov več za izboljšanje položaja najrevnejših, za izboljšanje položaja invalidov, za izboljšanje položaja otrok, ki so v Sloveniji lačni — in za podobne socialne projekte —, pa tega denarja preprosto ni.
Nič takega
To je samo del problema. Oziroma laži. Drugi del je Golobova odločitev, da na razpis referenduma o deležu BDP za oboroževanje odgovarja z referendumom, ali sploh še hočemo biti članica Nata.
Ko je obelodanil to idejo, so vsi planili. Politiki. Stroka. Mediji. In ostali. Ki v glavnem enoglasno dokazujejo, da bi bil izstop iz Nata nesmiselna odločitev. Ki bi zmanjšala varnost države. Povečala stroške za obrambo. Nas mednarodno blamirala. Itd. Golobov predlog so označili za nepremišljenega. Impulzivnega. Predvolilno škodljivega. Za blamažo. Itd.
V resnici pa Golob ni naredil nič takega, česar že leta ne počnejo vsi pomembnejši slovenski politiki: instrumentaliziral je dobrobit slovenske države in družbe za svoje osebne politične koristi. In za koristi svoje politične domačije. Ker treba je reči: morda ideja mednarodno res škodi Sloveniji, a koliko tovrstnih idej sta sproducirala recimo Janša in Pahor? Verjetno ne veste. Ker smo že zdavnaj nehali šteti.
Točno to je naredil Golob: potegnil je politično potezo, ki lahko njemu osebno in njegovi domačiji samo koristi. On in njegova domačija ne moreta izgubiti. Zakaj ne?
Zmagovalna poteza
Odgovor je jasen. Če bodo rezultati Golobovega referenduma pokazali, da Slovenci hočejo ostati v Natu, bodo legitimizirali njegov pristanek na povišanje deleža slovenskega BDP za oboroževanje na 5 odstotkov. Torej bo Golob zmagal.
Če pa bo večina Slovencev odgovorila, da hočejo izstopiti iz Nata, bo Golob dal referendumski izid v Državni zbor. Kjer pa izstop ne bo izglasovan. Nikoli. In bo spet zmagal.
Skratka: Golob bo tako ali drugače dobil potrditev, da je s svojim pristankom na zvišanje obrambnih izdatkov ravnal prav. S tem referendumom preprosto ne more izgubiti.
Zato iz njegovega zornega kota ta referendum ni problematičen. Nasprotno. Napoved referenduma je zmagovalna politična poteza. S katero se bo opral krivde za dvig deleža slovenskega BDP za oboroževanje. Po končanem referendumu bodo za povečanje izdatkov za oboroževanje krivi bodisi volilci bodisi parlament. Golob pa ne. Ne več. Kar je genialna predvolilna poteza.